Še ena Žirovka v Argentini in “Deseti paradiški otrok”

9 marec, 2009

Ravnokar sva se vrnila z obiska ene starejše gospe, kamor sva peljala Cristianovega dedka in babico. Gospa je namreč prebrala knjigo “Deseti paradiški otrok”, ki jo je napisal Cristianov dedek Pavel Jelovčan.

Da povem par besed o knjigi, jaz sem jo prebrala še preden sem prišla prvič v Argentino in mi je zbudila veliko spoštovanje tega gospoda, ker opisuje praktično celo svoje življenje, od svojih prvih spominov ko je imel pet let, pa do zadnjih let svojega življenja, z ljubeznijo svojega življenja in z otroki in vnuki. Njegovo življenje je zelo dolgo in polno dogodivščin, oktobra je dopolnil 86 let in je še vedno poln energije in vicov. Opisuje svoje otroštvo v “Paradižu” nad Žirmi in potem čas vojne, ko so ga vpoklicali Nemci in je potoval po celi Evropi in tudi Rusiji in se nekaj tednov skrival v Franciji na enem seniku in potem bil nekaj časa na Danskem, kjer je spoznal Ellen, v katero se je zaljubil. Bil je 3 leta vojni ujetnik v Italiji, potem pa šel z ladjo v Argentino. Ves čas si je dopisoval z Ellen in v enem pismu, po kakih dveh letih ko je bil v Argentini jo je vprašal če pride v Argentino da bo z njim in je prišla. Poročiti sta se morala že v pristanišču, da so jo spustili v državo, potem pa sta si ustvarila življenje tukaj. Nekajkrat je potoval v Slovenijo, v knjigi opisuje potovanja in dogodivščine iz življenja v Argentini, kako so gradili hišo in podobno. Knjiga je bila natisnjena v Sloveniji, prva naklada je hitro pošla, veliko izvodov je šlo za sorodnike, sedaj pa kroži že druga naklada. Kdor pride k nama na obisk in tudi midva prineseva par izvodov sem v Argentino, ker je drago pošiljati po pošti, tako da tudi slovenski rojaki v Argentini lahko preberejo knjigo. Ena od teh je tudi ta gospa, ki smo jo obiskali.

Ta gospa Irena je dobila knjigo od svojega brata iz Slovenije, jo prebrala in bila čisto navdušena. Klicala je Pavelna in govorila najprej skoraj eno uro z Ellen in potem še s Pavelnom pol ure in Ellen je rekla da je bil tako vesel, da še spati ni mogel. Prosil je Cristiana če ju lahko pelje k njej, ker živi par kilometrov stran. Na obisku je povedala svojo zgodbo (ne čisto do konca ker nismo imeli toliko časa), ampak je tudi zelo zanimiva. Izvedela sem da je iz Žirov, kar je prava redkost, saj v Argentini ni kakšnih Žirovcev. Iz Slovenije je šla že ko je imela 14 let (očeta so ubili v vojni) in bila po raznih taboriščih v Italiji. Opisovala je, kaj so počeli v taboriščih, da je bilo zelo lepo organizirano in da so se ženske zelo trudile delati kvalitetno, kar so jim naročili. Ženske so pletle nogavice in so si nekatere celo odrezale kito iz las, da so z lasmi učvrstile peto nogavice. Res neverjetno, kako so se žrtvovale. Je le drugače slišati še zorni kot ženske, ker Pavel naprimer opisuje samo kaj so delali moški in kako so spali na kartonih, bolj iz moškega dela taborišča.

Že nekajkrat sem slišala kako so Slovenski izseljenci v Argentini opisovali svoj beg v Avstrijo, od kjer so jih potem poslali v Italijo. Večinoma so šli skozi tunel na Ljubelju in vsi se spominjajo, kako je bil poln blata in vse je kapalo dol. Gospa Irena je rekla, da ko je prišla do Celovca, so jih že tam čakali in iskali partizani. Ne predstavljam si, kako so se ljudje morali takrat počutiti, kakšna negotova usoda jih je čakala, bili so kot kakšni kamenčki ki jih premetava morje in se kar naprej premikajo. Grem stavit, da si pred odhodom iz Slovenije noben ni predstavljal, da bo končal v deželi, ki je več kot 10.000 km oddaljena od vsega, kar so do takrat poznali. Niso si tudi predstavljali, da se nekateri nikoli več ne bodo vrnili v Slovenijo, niti na obisk ne.

Zdi se mi kar malo čudna, nenaravna tukajšnja slovenska skupnost. Govorijo slovensko, ampak so “argentinizirani”. Pohvalno je, da se trudijo in vzdržujejo slovenščino, slovenske šole, prireditve, maše, skavte, hkrati pa so asimilirani na urbanizirano življenje v Argentini. Na srečanjih skoraj ne govorijo o drugem kot o Sloveniji, čeprav jih ogromno sploh ni bilo tam že od leta 1948. Čutijo domotožje in se jim orosijo oči, ko govorijo o svojem otroštvu in kakšna je bila njihova pot, ki jih je pripeljala na drugi konec sveta, ampak nazaj ne grejo…niti kot turisti. Nekateri se bojijo, da bi se jim pokvarila idilična predstava, ki jo imajo o Sloveniji iz svojega otroštva, nekateri pa preprosto nimajo denarja, da bi si lahko privoščili tako drago potovanje. 

V soboto sva šla na tečaj slovenščine, ker se je začelo novo šolsko leto. Učiteljica Marjeta Hostnik je povedala, da bosta letos že dve skupini, začetna in nadaljevalna, in Cristian bo po enem letu že v nadaljevalni. Januarja je šla v Slovenijo za mesec in pol, predvsem zaradi enega izobraževalnega seminarja (sicer je učiteljica angleščine), pa tudi zato, ker je njena 20-letna hčerka na enoletnem tečaju slovenščine, ki ga organizira FF. Ta tečaj je super stvar, saj omogoči otrokom slovenskih izseljencev, da pridejo za eno leto v Slovenijo na brezplačni tečaj slovenskega jezika. Gredo samo tisti, katerim ministrstvo za zunanje zadeve odobri štipendijo, in morajo biti stari manj kot 25 let. Tečaj deluje odlično, saj imamo živi dokaz za to – Lujan, punco mojega bratranca Matjaža, ki po enem letu govori slovenščino odlično in ima ogromno besednega zaklada. Ima pa ta tečaj svojo stvar… ko se človek enkrat nauči slovensko, zgleda da hoče kar naprej govorit slovensko, saj je precej primerov, ko ljudje potem pridejo kar živet v Slovenijo 😉 To se je zgodilo že Lujanini sestri, ki je bila na tečaju leto pred njo, spoznala fanta, šla v Argentino po ostale stvari in se preselila v Ljubljano. To se je zgodilo tudi Lujan, saj namerava avgusta tudi iti nazaj v Slovenijo in je že dala prošnjo za vpis na Biotehniško fakulteto. In nenazadnje, se je to zgodilo tudi hčerki od naše učiteljice Marjete, saj se je po 4 mesecih bivanja v Sloveniji odločila, da se bo tudi ona vpisala na ljubljansko univerzo in tam študirala ekonomijo.

Tako je to v 21. stoletju…preseljevanja narodov zgleda 😉 Pred 60 leti so bili nekateri Slovenci prisiljeni priti v Argentino, zdaj pa se njihovi sinovi in vnuki vračajo v Slovenijo. Pa se bo uravnotežilo 🙂

Advertisements

Koncept “housewife”

4 februar, 2009

Ker v Sloveniji nismo tako seznanjeni z izrazom “gospodinja” in ker smo približno vse ženske gospodinje, poleg tega da hodimo na šiht, bom malo opisala kako je to, če je ženska samo gospodinja in nič ne hodi na šiht (seveda ne iz lastnih izkušenj, ker sem Žirovka in Slovenka, in pri nas ni v navadi da bi ženska brezdelno čepela doma. Še v penziji je le redkokatera taka, da se brez slabe vesti uleže na kavč za par ur po kosilu ali kaj podobnega).

Tukaj sem spoznala veliko žensk vseh starosti, ki niso zaposlene in jih finančno vzdržujejo njihovi možje. Meni se je to že od začetka zdelo kar čudno in še vedno se mi zdi čudno. Kot da nekaj manjka. Preprosto si doma, nimaš nobenih obveznosti, nobenega stresa, nobene poti v službo vsak dan, počneš kar se ti zahoče; tvoja edina obveznost je da imaš pospravljeno hišo in da možu skuhaš večerjo ko utrujen pride iz dela. In če imaš otroke, še skrbeti za njih prvo leto ali dve, potem pa samo peljat jih v vrtec dopoldne in jih it iskat popoldne. 

Poleg tega, da je njihova edina zadolžitev skrb za gospodinjstvo, imajo še ogromno bonusov ki jim to delo olajšujejo – skoraj vse gospodinje, ki jih tu poznam, imajo najeto čistilko (pri nas bi bila to kakšna južnjakinja, ki bi bila pripravljena čistit poceni, tukaj pa je kakšna “severnjakinja” (ker smo na južni polobli) in sicer najpogosteje Paragvajka ker je veliko priseljencev od tam), ki pride vsak teden ali vsak drugi teden za cel dan in generalno očisti hišo oz. naredi kar ji naročiš (spuca okna, kopalnico vključno s stenskimi ploščicami, kuhinjske omarice, pobriše ves prah, posesa, pomije, zlika perilo ki se ti je mogoče nabralo, če hočeš ti še odstrani plevel iz rož), skratka zelo praktično. Čistilke za delo računajo tam od 1,2€ do 2€ na uro. 

Cristianova mami in njene prijateljice (vse so gospodinje, stare okoli 50) si kar delijo eno Paragvajko, tako da vsak dan gre čistit k drugi. Čisti jim že nekaj let in ji zaupajo, zato je fino in priročno, pa še lažje se zmenijo kdaj jo katera rabi.

Kar se tiče kuhanja večerje, ni nujno da sploh vsak večer kuhaš. Tukaj je navada da se zvečer poje konkreten kuhan obrok (niti pod razno samo kakšen sendvič ali jajca ali kaj hladnega), ampak moški ko pride z dela, kjer je mogoče samo kaj na hitro pojedel, pričakuje nekaj toplega. Praktično na vsakem vogalu imaš eno picerijo in v katerokoli hišo prideš, imajo na hladilniku nalepljenih kakšen ducat reklam za dostavo hrane na dom (tukaj rečejo “delivery” – zelo španska beseda a? 😉 ), tako da vsaj enkrat na teden naročijo – ali pico, empanade, ali pa kakšno izdelano jed – zrezek v omaki s pire krompirjem ali pomfrijem in tako naprej. Pripelje ti v kakšne pol ure fant, ki dostavlja, s skuterjem, za dostavo ti pa računajo ponavadi 1 peso (0,20€).  Tako da gospodinjam kdaj še kuhati ni treba. Da ne govorimo o tem, da ljudje kar pogosto hodijo večerjat v restavracijo ali pa h kakšnim prijateljem (najmanj enkrat na teden).

Ženske največkrat postanejo gospodinje, ker ne morejo dobiti službe, ali pa ker imajo službo in po rojstvu otroka raje ostanejo doma in skrbijo zanj, še posebej če jih imajo več. Tukaj traja porodniška samo 3 mesece in to je res zelo malo časa ko si lahko z otrokom, vrtec za otroke do treh let pa je precej drag. Kljub temu, da ženske ostanejo doma, pa otroka s tremi leti vseeno vpišejo v vrtec, čeprav bi jih brez problema čuvale doma, glede na to da ne hodijo v službo. Predstavljam si da je še težje plačevati vrtec samo z eno plačo.

Ko sem govorila o tem s Cristianovo mami (Gracielo) mi je rekla da je njo mož prisilil da je dala v službi odpoved in je ostala doma in čuvala Cristiana in potem še Diega. Delala je v zdravstvenem laboratoriju, a je porabila dve uri vsak dan za pot na delo in dve uri za nazaj. Izpita za avto nima in je vsako jutro Cristiana spremljala na avtobusu v vrtec že navsezgodaj, potem pa šla v službo, zvečer ga pa šla iskat. Pozimi je bilo mrzlo in se je prehladil ker je bil prepih na avtobusu ali nekaj takega in takrat je Victor (Cristianov ati) rekel da naj da odpoved in doma čuva Cristiana, da bo on delal in zagotavljal denar za preživetje. Gracieli je bilo zelo všeč delo v laboratoriju in ji je še zdaj žal da se ni vrnila, ko sta otroka že malo odrasla. Zdaj je situacija taka, da je ona gospodinja, on pa hodi delat na zavod za varstvo potrošnikov vsak dan od 8-14 ure, po kosilu kakšno uro počiva, potem pa do 20h ali še dlje dela v domači delavnici (kupuje prozorne plastične ploščice in jih s toploto ukrivlja da nastanejo samostoječi okvirji za slike in jih prodaja foto trgovinam). Kar zasluži v redni službi, porabi za redne stroške, hrano in položnice, kar zasluži pa z dodatnim delom, pa špara in potem porabi za dopust in izredne stroške. Mogoče se mu pozna da ima polovico slovenskih genov, saj doma dela tudi ob sobotah in nedeljah. 

Kaj pa potem počnejo ženske, če ne hodijo na šiht, ne čistijo veliko, ne kuhajo čisto vsak dan in ne čuvajo otrok? Grejo v trgovino po hrano, na obisk k prijateljici in imajo različne hobije. Tukaj je ogromno rokodelskih tečajev in vseh sort ostalih tečajev, na katere se vpisujejo. Veliko tudi gledajo TV, sploh kakšna dva kanala kjer cel dan prikazujejo nove ideje za ročne spretnosti. Graciela naprimer hodi na kakšna dva tečaja skupaj s prijateljicami, kjer jih učijo kako okraševat lesene škatlice za čaj, okvirje za slike, stenske ure, držala za papirnate brisače in podobne drobnarije. Na tečajih se je naučila različnih tehnik štrikanja, kvačkanja, pletenja in nama je že precej zadev naredila, med drugim tepihe iz volne za pred posteljo, enega za vsako stran. Zadnje čase se ukvarja z delanjem punčk iz blaga za tiste dojenčice, ki zdaj že niso več tako dojenčice, katere sem predstavila v prispevku o dojenčkih. Vsaki od njih je naštrikala tudi že kakšno oblekico. Tudi s prijateljicami se občasno dobi na domu od katere in tam skupaj ustvarjajo.

Poleg tega, da imajo kakšen hobi, tudi skrbijo za svojo urejenost. Imajo ogromno časa, ki ga lahko preživijo v čakalnici frizerskega ali kozmetičnega salona. Te storitve so tukaj precej poceni, saj je veliko žensk, ki  imajo take salone na črno, za sosede. H frizerju hodijo najmanj enkrat, včasih tudi dvakrat ali trikrat na mesec. Tudi v kozmetični salon hodijo vsaj enkrat na mesec, na depilacijo, čiščenje kože in podobno. Večino časa itak preživijo doma, zato ne bi bilo tako nujno da so vedno urejene, ampak so take, tukaj se ženske kar rihtajo, tudi starejše. Je pa lepo da se zrihtajo zase in za moža 🙂

Poznam pa tudi nekaj (večinoma mladih okoli 30 let) punc, ki so še brez otrok in hodijo v službo. Nič posebnega, taka je tudi moja situacija, nimam kaj komentirat 🙂 

Imam eno prijateljico, ki ima dve leti in pol starega fantka in je zaposlena, ravno tako njen fant. Živita skupaj v hiši, ki sta jo kupila pred dobrim letom. Oba gresta na delo vsak dan, ona gre zjutraj okoli sedmih in se vrne okoli šestih zvečer. Kaj narediti z otrokom? Ne vem, zakaj ga ne da v vrtec, že ima svoje razloge. Fantek tudi pri dveh letih in pol še skoraj nič ne govori, ampak pravijo da bo kmalu začel. Skratka, onadva imata redno zaposleno eno starejšo gospo, ki pride vsako jutro na dom, pazi fantka in skrbi za čistočo hiše (prijateljica je precej natančna glede čistoče). Za 8 ur na dan ji plačujeta okoli 250€ na mesec. Zanimiva rešitev, ampak z dvema kar dobrima plačama to sploh ni problem.

Cristianova teta, ki je precej premožna, je imela pred leti, ko sta bila otroka še majhna, najeto kuharico, ki je prišla dvakrat na teden za cel dan, skuhala nekaj obrokov in jih zamrznila, tako da so imeli za nekaj dni naprej že kuhano. Cristian je rekel da je kuhala fantastično, a žal je potem dobila stalno službo in ni mogla več hodit kuhat. Cristianova teta je poseben primer, saj ima zelo dobro službo, dela v eni borzni hiši, zelo rada je, ampak kuhat pa ne zna. Tako da zdaj ona in mož večinoma jesta “delivery” ali gresta ven na večerjo. Tudi ko gremo k njima na obisk, dobiš v roke menu od delivery-ja in izbereš kaj bi rad jedel in čez dobre pol ure imaš na mizi 🙂 Kar praktično 🙂

Ko smo šli na njen rojstni dan v eno hišo zunaj mesta z velikim vrtom in bazenom, smo jedli sendviče s pršutom, meso s tunino omako (“vittel tonne”, ki je tukaj specialiteta ki se jo je okoli novega leta) in torto. Povedala je, da je meso in torto pripravil vratar iz stavbe, kjer dela, ki ima podjetje za catering. Pa se znajde ane 🙂

No, kdor se je dokopal skoraj do konca tega zapisa, mu čestitam 🙂

Moj osebni pogled na housewife… po eni strani jim zavidam. Da mi ne bi bilo treba delat, da bi poležavala doma in imela kakšen hobi, šla malo po mestu in v telovadnico, gledala TV, mislim da bi bilo nekaj časa prav fajn. Ne vem, koliko časa. Vem, da bi se kaj kmalu naveličala gledat TV, nič se mi ne bi dalo in bi postala zdolgočasena. Lahko bi obiskala kakšno prijateljico, ki je tudi gospodinja. Na koncu pa bi želela imeti kakšno obveznost, kakšno odgovornost… občutek, da te kdo rabi in da se zanaša nate. Mislim, da ženska, če je samo gospodinja, nekako izgubi svoj namen. Jaz se kar nekako počutim kot da več prispevam družbi, ker imam službo.

Po drugi strani mi pa ne bi bilo všeč biti odvisna od partnerjevega denarja. V redu, vsak mesec ti recimo da en znesek za nakupovanje hrane in za stroške, ampak da bi ga morala občasno prosit za denar, da si lahko kupim kakšno obleko, čevlje ali kakšen gospodinjski aparat, to se mi pa ne bi zdelo fajn.  Kot da ima vso moč nad teboj. Še huje je, ker imaš kot gospodinja veliko časa da hodiš po trgovinah, ampak nimaš denarja da bi si kaj kupila. Imaš veliko časa za potovati, ampak nimaš denarja, pa še partner ima samo nekaj dni dopusta in oba morata samo z eno plačo iti na dopust.

Praktično si obsojen na skromno življenje, če je v hiši samo ena plača. Preživljat celo družino, ko sta dva še gre, ampak iz ene plače plačevat hrano, otroški vrtec, šolo, stroške… kar huda, sploh tukaj, ker so plače nekaj nižje kot v Sloveniji, stroški tudi malo nižji, hrana pa stane približno enako. Tako da bi se Slovenci lahko nehali pritoževati, če delata oba in vsak zasluži 500, 600 evrov na mesec, tukaj pa z eno plačo 300-400 evrov preživi 4-članska družina in po možnosti še grejo na dopust, svaka jim čast.

Ne kaže mi, da bom kaj kmalu housewife, če bom sploh kdaj (razen ko bom enkrat v prihodnjih 2-3 letih na porodniški), tako da sedaj še ponosno služim in zapravljam svoj denar 🙂 To pa je bil moj pogled na gospodinje.

Novosti iz Argentine

28 januar, 2009

Juhu, spet sem tu! Po dooolgem času se spet malo javljam iz tega napornega življenja, ki mi ne pusti niti sekunde časa za blog 😉

Minilo je že več kot dva meseca odkar sem nazadnje pisala in zgodilo se je veliko stvari, ampak nič kaj posebnega, zadnji mesec sploh nisva nič uporabila fotoaparata, vse je že postalo precej navadno. V Argentini sem že eno leto in dva meseca in vse je postalo že precej “navadno”. Nisem več tista, ki skače okoli s fotoaparatom in hoče vse poslikat ker se ji vse zdi novo in zanimivo. Postala sem že čisto navadna, vključena v družbo kot enakovredna članica, nič eksotična ali kaj podobnega 😉

Bolj in bolj pogrešam Slovenijo in njeno naravo in tudi moje prijatelje. Ugotavljam da sem že čisto razdvojena, nikoli ne bom popolnoma srečna samo na enem koncu, ker nikoli ne bom imela vsega skupaj na enem mestu.

Ko sem v Argentini, pogrešam družbo pr Bahač ali na Voleriji ali v Ambasadi, ob Bandidosu (tukaj še niso izumili kaj podobnega) ali čajčku ali rum-koli, možnost iti v gore ali na morje ali kamorkoli ob reko v samo eni uri (čeprav ko sem tam večinoma delam in se mi potem ne da iti nikamor in potem največkrat ostanem doma, ampak ko si daleč od tam si misliš “joj, zakaj nisem tam, vsak dan bi hodila na izlete ker je toliko priložnosti…”, ko pa si tam je pa vse isto, še za vikend se komaj kam zmigaš). 

Ko pa sem v Sloveniji, pa pogrešam družbo prijateljev ki jih imam tukaj in mojo tukajšnjo družino, Cristianove starše ter Diega in Gaby in ostale s katerimi se družimo, sobotni asado s prijatelji, Fernet-colo, empanade, bližnje mesto Ramos Mejia s številnimi bari in diskotekami ki so odprti vsaj do osmih zjutraj (čeprav gremo tja zelo poredko, ampak ko bom v Žireh, vem da bom imela neizmerno željo iti žurirat v Ramos 😉 ) in tudi tukajšnjo pokrajino, obalo reke Rio de la Plata in pare ali skupinice ljudi, ki na obrežju ali na kakšnem mestnem trgu pijejo mate ob kakršnemkoli času.

Skratka, tolažim se s tem da ne grem nikamor brez Cristiana, tako da bo on vedno košček Argentine, ki ga bom imela s seboj 😉 Zaenkrat zgleda da se bova ustalila kar tukaj, v bližnji prihodnosti bom malo poslikala hišo zdaj ko je še bolj prenovljena, pa še z nekaj novimi dodatki 🙂

Pred enim mesecem sva kupila motor (katerega še nisem poslikala), ime mu je pa Yamaha YBR 125. Tako da sva zdaj postala motorista, pravzaprav šele 3 dni nazaj ker sva morala nekaj časa čakati na papirje in registrsko tablico, potem še uredit zavarovanje, vmes sva pa bila še v Mendozi, ampak v nedeljo sva se prvič peljala malo okoli. Je kar fajn se malo peljat, ampak največ problemov nama povzroča vprašanje “KAM??” Evo, v Sloveniji je milijon čudovitih cest, idealnih za vožnjo z motorjem, malo prometnih, ovinkastih, s čudovitim razgledom. A tukaj… je druga zgodba. Vsakih 100 metrov je križišče (kot sem že razlagala v članku o cestah), torej mora vsakih 100 metrov ustaviti ali skoraj ustaviti, če slučajn kdo prihaja (ker ni prometnih znakov). Tako da dejansko sploh ni problem ne iti hitreje kot 60 km/h prvih 1000 km, kot je rekel tip v prodajalni. Ker komaj razviješ eno hitrost ki je večja od 30 km/h. In ko rečem “kam greva” in gledam po zemljevidu Buenos Airesa, slišim samo: ” ne, tja ne, niti pod razno, ne, prenevarno, ne, predaleč, ne, ta cesta gre skozi nevaren del…” na koncu nimaš iti kam drugam kot na vse kraje, kamor sva šla že stokrat z avtom. Nič da bi raziskala kaj novega. Zgleda da sva vse varne bližnje kraje že obdelala 😦

No, zdaj ko se kam peljeva z motorjem imava vsaj nekaj prednosti. Manj pokuri kot avto, lažje prehitevaš promet, na križiščih ti pomivalci vetrobranskih šip ne težijo da ti hočejo oprati šipo, pa še cestnine ni treba plačevat! 🙂 no, vsaj na daljših turah med provincami, za v center je še vedno treba plačat, ampak je cenejša tarifa kot za avto.

Ko sem že ravno pri cestninskih postajah – že dolgo mam namen napisat tole, kako se mi zdi zanimivo – ko se približuješ cestninski postaji in je gužva (recimo okoli 10 avtov v vrsti na vsakem okencu), zadnji ki prihajajo začnejo trobit, in potem vsi začnejo trobit, in takrat delavci na okencih, ki pobirajo cestnino, dvignejo rampe in lahko vsi grejo zastonj čez, da se gužva sprazni! Res noro, že ene 2x se nama je zgodilo da so začeli trobit in sva šla zastonj čez. Pa ene dvakrat ko so bli na štrajku in tudi niso pobirali, čeprav so bili noter v kabinah. Ko je pa Cristianov bratranec prišel za novo leto iz centra zvečer ob 22h, 31. decembra, je pa rekel da sploh nobenega ni bilo nikjer za pobirat cestnino, so zgleda vsi šli praznovat domov 🙂 Dežurstvo pa tako!

Ravnokar sva se vrnila iz slaščičarne (pravzaprav sladoledarne, ne vem kako bi se najbolje reklo – heladeria), sva šla na pol kile zastonj sladoleda, ki si ga je prislužil ker plačuje položnice čez internet (je začel šele prejšnji mesec, ampak bolje pozno kot nikoli). V nasprotju s Slovenijo, kjer ti še zaračunajo najmanj 0,30€ ko plačaš položnico prek spletne banke (ampak še vedno precej ceneje kot na bančnem okencu), tukaj ne samo da ti ne zaračunajo provizije (kot ti jo ne zaračunajo niti če greš plačat na banko ali na bankomat ali kamorkoli), ampak ti podarijo “20 minut” ki si jih kao prihranil, ker ti ni bilo treba iti na banko.  Vsakih nekaj mesecev, mogoče na pol leta, ne vem kako je ker še nisem izkusila, moraš te “minute” izkoristiti. Za ta sladoled je moral dati 280 minut, kar pomeni 14 položnic. Mislim da jih je plačal precej manj, ker ti kot nagrada ker si začel plačevati prek interneta podarijo točke za četrt kile že oni. Ostalih 120 točk pa je zamenjal za zajtrk v eni kavarni. Nagrad je na izbiro precej, ampak je treba zbrati malo več točk – kosilo v dobri restavraciji, vstopnice za kino, kilogram sladoleda, vstopnice za gledališče, zabaviščni park, picerijo…  Skratka, splača se 🙂

Sicer so pa kar obsedeni z zbiranjem točk, še najbolj vsakodnevna stvar je točke pri gorivu – zaprosiš za eno kartico s čipom na tvoje ime in potem vedno ko greš tankat dobiš točke – približno za vsak evro dobiš eno točko. Moraš pa iti tankat na črpalko verige YPF (katerih je povsod polno ker je državna firma). Ko imaš nabranih že veliko točk, jih lahko zamenjaš za nagrade, katerih je ogromno na izbiro, od kuhinjskega pribora in posode, pripomočkov za kampiranje, igrač, avto atlas in oprema za avto, do gospodinjskih aparatov in celo LCD TV-jev (enormno število točk). Midva sva tako pridobila kotliček za gretje vode (tak ki piska ko voda zavre) in univerzalne kuhinjske škarje. Zdaj pa zbirava za ročni mikser (za stepanje smetane in še kaj), ki zahteva malo čez 800 točk, imava jih že okoli 760. Če imaš srečo, ti delavec na bencinski črpalki naloži še točke od koga ki je tankal pred teboj, a ni imel kartice da bi mu naložili točke. Tudi na ta račun sva jih kdaj že dobila 🙂

Evo, ko se spravim pisat me pa ni za ustavit. Mi je ful fajn pisat drugače, samo čas si moram vzet zgleda ane 🙂

Lep pozdrav vsem, tokrat pa obljubim da bom kmalu spet pisala 🙂

Mendoza v septembru

18 november, 2008

Uf, res je minilo že ogromno časa odkar sem nazadnje pisala. Rada bi imela nekaj časa vsak teden da kaj napišem, saj se vedno dosti dogaja, ampak kar vedno se najde kaj drugega 😦

Niti ne morem obljubit, da bom pisala bolj pogosto, ker nikoli ne vem koliko časa bo spet minilo, tako da raje ne bom rekla nič. Pustimo se presenetiti! 😉

Napisala bom par besed o našem potovanju v Mendozo, od 10-15. septembra. Pravzaprav je bilo od 11 do 14, ker smo 10. šli na avion ob 22h, 15. pa smo prispeli domov že ob 9 zjutraj.

Z avionom smo šli jaz, Cristian in Gabriela (Diegova punca), Diego pa je šel z avtom ker je šel že par dni prej, da je razvozil robo (foto okvirje) okoli strank na poti do Mendoze. Mendoza je sicer oddaljena od Buenos Airesa približno 1100 km, oz. slabi dve uri vožnje z avionom. Bilo je praktično, ker smo tako tudi tam imeli prevozno sredstvo za vozit se okoli.

V Mendozi živi Gabrielin brat Juan Carlos (“Juanca”), z ženo Rosano in 3-letno hčerko Mirando. Tako daleč so se preselili 2 leti nazaj, stran od vse družine in znancev, ker Rosana ni dobila zaposlitve (je agroživilka) v Buenos Airesu in sedaj dela v Mendozi, kjer je ogromno vinogradov. Tudi Juanca je dobil izvrstno službo v podružnici podjetja, kjer je delal v Buenos Airesu, tako da ima v Mendozi še veliko boljši položaj. Tako da smo imeli prehrano in nastanitev zagotovljeno, to je pa že veliko vredno 🙂

Naj povem malo geografskih podatkov o Mendozi. Pri Slovencih je to mesto znano predvsem kot zatočišče mnogih Slovencev, ki so prišli po vojni, in kot zelo poznan vinorodni okoliš. V ožjem centru živi okoli 110.000 prebivalcev, skupaj s predmestji pa okoli 850.000. Je 4. največje mesto v Argentini. 

Mesto praktično leži sredi puščave, ki pa jo namakajo s pomočjo namakalnih jarkov, ki so prepredeni po celem mestu. Tako namakajo tudi vinograde. Iz gora namreč prihaja veliko vode, tako da jo imajo dovolj za preživetje, kljub temu pa jo morajo racionalizirati.

Namakalni jarki so ponavadi prazni, občasno pa sprostijo vodo da priteče po njih in lahko ljudje z njo zalijejo vrtove. Je kar drugače kot v Buenos Airesu, kjer je zraven ogromna reka Rio de la plata, iz katere črpajo vodo in jo s pomočjo prečiščevalnih naprav spreminjajo v pitno vodo. Moram reči da so tukaj kar precej potratni z vodo. V živalskem vrtu (smo šli ko je bila na obisku moja mami) so prikazovali koliko porabijo vode na gospodinjstvo v različnih mestih po svetu in je Buenos Aires kar v vrhu, poleg nekaterih mest iz ZDA. 

Skratka, tile namakalni jarki so kar zanimivi in tudi nevarni. Da prideš z ulice do hiše moraš namreč stopiti čez mostiček. Če recimo prideš do doma cikcak potem je pomojem kar težko zadeti tisti pol metra širok mostiček 😉 Tudi avto hitro konča z eno gumo v jarku če ga hočeš parkirati preblizu.

Torej prišli smo v sredo zvečer in šli direktno spat. V četrtek je Diego hotel iti na ogled ene vinske kleti in smo šli v Norton, ki je zelo znana v Argentini. Med drugimi proizvajajo tudi eno sladko vino pozne trgatve “Cosecha tardia”, za katero se je ravno zadnjič hvalil kolega Pocho, da to vino uporablja ko hoče zapeljati kakšno punco, najprej skupaj spijeta buteljko tega vina (ki btw. res lepo teče po grlu, kot sok 😉 ), potem pa se večer nadaljuje veselo 😉 Prišli smo že dopoldne, ampak so rekli da imajo voden ogled šele ob 14.30, tako da smo se naročili in šli vmes malo pojest. Na ogledu so nam razložili kako pridelujejo vino, imajo 200 sezonskih delavcev ko je trgatev, napolnijo pa kar nekaj buteljk na leto, veliko tudi za izvoz. Šli smo tudi v klet, kjer zorijo boljša vina, v lesenih sodih in tudi potem v steklenicah. Na koncu so nam dali za poizkusiti eno belo in eno črno vino in vodička nam je razložila kako je treba degustirati, pogledati barvo, povohati in prepljuskati v ustih, da začutiš pravi okus. Meni črno vino ni všeč, ampak sem vseeno poskusila oba. 

Ko smo prišli nazaj v hišo, je Rosana naredila “torta frita”, kar je specialiteta v nekaterih področjih Argentine. Žene gavčev so ponavadi na deževen dan naredile to sladico in si s tem zaslužile tudi aplavz. Še najbolj se mi zdijo podobne flancatom, le da so precej nižje, hrustljave in bolj enostavne za naredit. Po vrhu se jih ravno tako potrese s sladkorjem. Toliko smo se jih najedli, da nas je potem vse bolel trebuh 😉

Zvečer smo se odpeljali v vas Uspallata, ki je v dolini med prekordiljero in kordiljero Andov (100 km od Mendoze). Že prej smo se zmenili za najem ene hiše, za dve noči. Šli smo mi štirje, Juanca ter Miranda, v petek zvečer pa je prišla še Rosana. V petek zjutraj smo nameravali it smučat na Penitentes, ki je smučišče v predgorju Aconcague, še okoli 70 km naprej od Uspallate. 

Ko smo prišli nazaj v Uspallato smo se dobili z lastnikom hiše, ki smo jo najeli, da nas je vodil do nje in razkazal potrebne stvari za prijetno bivanje. To je bil v bistvu kot njegov vikend oziroma mislim da je nekaj časa tudi živel tam s svojo družino. Je kar čudno priti v hišo neznanca in tam živeti par dni. Bilo je pa zelo prijetno. Zunaj je bilo grozno mrzlo, a je bil v kuhinji “gašperček” in veliko lesa, tako da smo imeli zakurjeno, v sobah so bile pa električne pečke. 

Kar čudno je bilo sploh misliti na sneg, saj v Mendozi o njem ni sledu (razen na visokih gorah, ki jo obkrožajo), v Uspallati tudi ne, tako da smo kar malo dvomili. Še ko smo se peljali proti Penitentes je bil sneg ob cesti šele zadnjih 5 kilometrov. Na poti smo videli prevrnjen tovornjak, ki je zgleda prevažal prazne steklenice. So imeli precej dela da so pometli vso steklovino s ceste. Pokrajina pa je postajala vedno bolj gorata, lepa sprememba od Mendoze in tudi od Buenos Airesa. 

Najeli smo opremo, Gabriela se je hotela naučit bordat, Cristian in Diego že znata, Juanca pa je moral merkat Mirando tako da ni mogel nič. Niso ga niti spustili na sedežnico, ker ni imel smučk, da bi vsaj šla na goro in bila v restavraciji, ki je bila malo višje. Jaz sem pa seveda smučala, čeprav sem že parkrat rekla da bom enkrat najela board da vsaj vidim če mam kaj talenta in če bi mi bilo všeč 😉 Ampak na koncu seveda vzamem dobre stare smučke 😉

Bilo je zelo zanimivo, sicer niso imeli kaj prida smučarske infrastrukture (2 dvosedežnici in par sider), ampak moram reči da je bila proga od vrha fantastična! V primerjavi z Barilochem je bil to raj na zemlji. 5% ljudi v primerjavi z Barilochem, bilo je skoraj prazno (res je pa da je sredi septembra sezona že bolj pri koncu), sneg pa ravno pravi, na frišno poteptan, skratka pravi užitek se je bilo spustiti dol. Z vrha pa je bil (kot na večini smučišč ki jih poznam), prekrasen razgled na okoliške gore. Aconcague se žal ni videlo ker se smučišče ni začelo na vrhu gore, ampak nekaj pod vrhom.

Ko sva se prvič spuščala dol, pa sva srečala Gaby kako jo peš maha proti dolini. Diego jo je učil boardat ampak mestno dekle, kot je, se je bala naklona na hribu. Tako da se ni upala boardat po par metrov široki poti, ki je šla poševno ob hribu, ker se je bala da bo zgrmela čez rob. Začetki so bili zelo težki. Ampak pozneje, po par urah pavze, sta šla skupaj čisto do vrha, prebrodila nekaj kriz in na koncu se je že čisto spodobno znala peljat z boardom. Ne morem sodit ker ne poznam kako težko je, ampak moram reči da jo prav občudujem da se je v parih urah navadila tako dobro. Imela je seveda tudi dobrega in zelo potrpežljivega učitelja Diegota, ki je po izobrazbi profesor športne vzgoje, tako da že ve kakšen pristop mora imeti do nje, ker jo že dovolj dobro pozna 😉

Po smučanju (dan je kar precej dolg ker je Mendoza toliko zahodno od Buenos Airesa da se že pozna razlika zaradi oddaljenosti od poldnevnikov) pa smo šli še malo naprej, na Puente del Inca (Inkov most), ki je naravni most čez potok, ki ima posebno lastnost – če vržeš vanj kakršenkoli predmet, ga v manj kot 40 dneh voda obda s plastjo mineralne snovi (kot kamen). Tam zraven imajo tržnico, kjer potomci Indijancev prodajajo predmete, ki jih pustijo v vodi tako dolgo, da postanejo obdani s kamnom, in seveda še ostale običajne pletene stvari in spominčke. Vrnili smo se v hišo v Uspallati, zvečer pa je prišla še Rosana. Večerjat smo šli v eno restavracijo ki je ob glavni cesti in je vedno parkiranih cel kup tovornjakov. Poznana je kot najboljša in poceni restavracija tam in je za tovornjakarje obvezen postanek. Uspallata je tranzitno mesto, ker leži na poti do Čila in je ogromno tovornjakov na cesti non stop.

Drug dan pa smo naredili dooolgo turo. Najprej smo šli na ogled Cerro de los siete colores (gora sedmih barv) – katerih zgleda da je kar nekaj v Argentini s tem imenom, ker so zaradi različnih mineralov oz. rud drugačne barve kamnov.

Potem smo šli gledat “Bovedas”, ki so kupole iz blata, prekrite z apnom, ki so služile v 18. stoletju kot peči za taljenje železa za vojsko generala San Martina. Že pred tem pa so stavbe na tem območju (ostale so samo še nizke stene) uporabljali jezuiti. Tam je bila ena vodička, ki nam je ob vstopu razložila malo zgodovine, in na moje prijetno presenečenje (Gorenjka pač), ni bilo treba nič plačat 🙂 Kar čudno se mi je zdelo, saj čisto povsod fehtajo za kakšne prispevke, če ti že vstopnine ne zaračunajo.

Naslednja postaja na makadamski poti so bili petroglifi pod goro Tunduqueral, ki so razne podobe, izklesane v kamnu, naj bi bile stare več kot 1000 let. Naredili naj bi jih takratni prebivalci Inki. Prikazujejo pa razna bitja in živali, vseh ni mogoče pojasniti. Oskrbnik nam je rekel, da obstaja veliko teorij o tem, kaj prikazujejo, in da je mogoče, da prikazujejo duhovna bitja, s katerimi so se takratni prebivalci povezovali.

Končno smo prišli do razgledne točke kjer je pogled na Aconcaguo 🙂 Tako da sva se s Cristianom slikala tam zraven. Potem smo šli pogledat “Balkon”, ki je nastal, ker so se mehkejše kamnine zdrobile, trše pa so ostale na svojem mestu. Na balkonu sta lahko samo dve osebi hkrati, pogled navzdol je pa kar sapo jemajoč. Cristian je vrgel kamen in je bilo kar treba čakat en čas da je prišel do tal.

Potem smo pa prišli do vijugastih ovinkov, ki so znani kot “caracolas” (polži – zaviti kot polžja hišica pomojem). Več kot eno uro smo se vozili po samih ovinkih. Potem smo pa končno prišli do hotela Villavicencio. Tukaj je namreč najbolj znana mineralna voda Villavicencio (ki jo pijem vsak dan) in na slikci na steklenici je ta hotel, tako da sem ga hotela enkrat v živo videt 🙂 In sem ga 🙂 To je hotel ki je bil pred nekaj desetletji zelo popularen topliški hotel (še vedno obstaja hotelski park in zunanji termalni bazeni, le da so sedaj prazni), ker ima voda poživljajoče in zdravilne lastnosti. Že nekaj let se menijo da ga bodo obnovili, ampak kar naprej prestavljajo začetek obnove. Po zadnjih podatkih bo odprt leta 2012. 

Zvečer smo prišli nazaj v Mendozo, Juanca pa je zapekel meso na žaru da smo dobro povečerjali 🙂 Drug dan smo si šli ogledat ogromen jez (dique), za njim pa prečudovito modro jezero. Res je bilo lepe barve. S seboj smo imeli še malo mesa od prejšnje večerje in smo šli na drug konec jezera (okoli z avtom), kamor baje grejo skoraj vsak vikend in naredijo piknik in uživajo v naravi. Ob poti je veliko postajališč in prostorčkov za piknike, z žari, mizami in stoli. 

Potem smo si šli v Mendozi ogledat še spomenik na Cerro de la Gloria, ki je spomenik generalu San Martinu, ki je prečkal Ande in pomagal v začetku 19.stoletja osvoboditi Argentino, Čile in Peru iz rok španskih kolonistov. Rosana je vedela veliko o spomeniku in kaj prikazuje in je razložila kako je pomagal osvoboditi Argentince iz rok Špancev. Ni mi bilo čisto jasno kaj se je dogajalo in koga je dejansko osvobodil, saj so vendar španski kolonisti živeli na področju Argentine, a jih je osvobodil pred samimi seboj? No, še ona mi ni znala razložit. Sem se pa malo pozanimala v Wikipedii in zgleda da prebivalci Argentine niso hoteli biti odvisni od Španije, tako da so se hoteli osamosvojiti, kar jim je tudi uspelo leta 1816.

Mal sem jo podražila, zakaj potem govorijo špansko, saj je to jezik njihovih zavojevalcev, s katerimi niso hoteli imeti nobene zveze. Je res ironično, kajne? Da vse te dežele, ki so se toliko časa trudile rešiti se španske nadoblasti, na koncu uporabljajo ravno španski jezik kot svoj uradni.

Tako se je končal naš obisk Argentine. Moram reči da se pokrajina ne more primerjat z Barilochem in okolico. Kateri Slovenec je izbral Mendozo za svoje zatočišče namesto Barilocha, se je (kar se tiče lepote pokrajine) malo zafrknil. No, razumem pa tudi slovensko nagnjenje k dobremu vinu, tako da mi je izbira čisto jasna 😉

Rekli so, da stari ljudje v Mendozi z roko pokažejo okoli in rečejo “y todo esto, era viña” (vse to je bil včasih  vinograd), kar je postalo kar naš rek tam v Mendozi, ko smo se vozili okoli in govorili “vseeeee to je bil vinograd”. 

Še slikce, ki so tukaj

Šola v Argentini

8 september, 2008

Ker se trenutno veliko dogaja na šolskem področju, bom malo napisala kaj se mi zdi zanimivo okoli tega.

Namreč trenutno stavkajo učiteljih vseh javnih šol in tudi nekaj privatnih šol v provinci in glavnem mestu Buenos Aires. Zahtevajo 20% povišico plač, ampak vlada jim hoče dati največ 10,7% povišico. Zato so zdaj stavkali mislim da že 7 ali 8 dni, tako po delih, vsak teden si lepo vzamejo frej dan ali dva in bojo vztrajali, dokler ne bojo dosegli svojega. Zgleda da sledijo vzoru upora kmetov, ko niso pošiljali mesa, mleka, moke in ostalega več kot tri mesece skupaj (od marca do junija letos), ker so hoteli manjše davke na izvoz, in na koncu so dosegli da je malo bolje, čeprav mislim da so zdaj spet začeli komplicirat ker jim še vedno ni všeč.

No skratka, ena kolegica je učiteljica v osnovni šoli (5. in 6. razred devetletke) in se ma prav fajn, že tako dela polovični delavnik (za 300€ na mesec), takole še s stavkami ji pa sploh ni hudga. Za ta teden imajo spet napovedan en dan, mislim da sredo, v četrtek ni šole ker je državni “dan učiteljev”, v petek imajo pa dezinfekcijo šole ali nekaj takega, tako da bo šla samo dvakrat na šiht. Danes je bilo pri poročilih, da učiteljem vlada noče plačati dela za dni, ko so stavkali (in ko še bojo), tako da bomo videli kaj bo še ratalo iz tega.

Najhuje se mi zdi to, da so ubogi otroci prikrajšani poučevanja. Učni načrt je že tako povsod natrpan, če ti pa takole izpade kar precej dni, je pa še slabše. Sploh pri današnjih otrokih, kjer izgubiš ogromno časa že z vzdrževanjem discipline.

Še huje je v privatnih šolah, ko starši plačujejo da otrok hodi v šolo, potem pa ni pouka zaradi stavke učiteljev. 

Da še malo napišem kako je tukaj s šolanjem otrok. Precej jih začne svojo pot v raznih ustanovah že pri 4. mesecu starosti, ker imajo mamice samo 3 mesece porodniške (plača podjetje, ne država) in ne ostane druge kot da otroka dajo v vrtec (ali pa postanejo “gospodinje”, drugače otroka v življenju skoraj ne vidijo). Obstaja več vrtcev, glede na starost – nekateri so od 0 do 2 let, potem drugi od 3 do 5 let, pri šestih letih se pa itak že začne devetletka. 

Osnovne šole so javne in privatne.  Privatne so praktično vse katoliške. Na splošno Argentina velja kot zelo religiozna država (88% prebivalcev je bilo krščenih za rimokatoličane – od katerih pa četrtina sploh nikoli ne gre v cerkev). Praktično v cerkev hodi zelo malo ljudi (saj cerkve so bile polne zmeraj (4x) ko sem šla tukaj k maši, ampak dvakrat sem šla na krst, ko je cerkev itak polna, dvakrat pa k slovenski maši, ki je pa tudi poglavje zase saj Slovenci tukaj so pa precej mašo obiskujoči verniki – ampak glede na to, koliko ljudi tukaj živi in koliko malo je cerkev, jih k maši hodi malo).

Če želiš otroku dati dobro izobrazbo ga moraš vpisati v katoliško osnovno šolo, ker tja hodijo otroci srednjega razreda. V javno šolo hodijo samo otroci staršev, ki si ne morejo privoščiti privatne šole. Kvaliteta poučevanja je slabša, več je kraje, pogoji v šolah pa so obupni (pozimi kar nekaj šol ni bilo ogrevanih, ker ne vzdržujejo sistemov za ogrevanje in še mnogo drugih problemov, tudi očitni problem množičnega stavkanja učiteljev javnih šol). Na privatnih šolah pa je vse bolj čisto, učitelji so boljši, otroke vzgajajo boljše, da ne postanejo tatovi in pretepači.

Najbolj zanimive se mi zdijo uniforme. Na javnih šolah morajo vsi otroci imeti oblečeno belo haljo (kot kakšni laboratorijski tehniki) in se mi zdi prav smešno, ko vidiš na cesti cel kup otrok vsi v belih haljah, kako skačejo okoli s torbami na ramenih. Tudi učitelji morajo imeti bele halje. Spomnim se, ko smo bili na severu, v Iguazuju  in smo se peljali z mestnim avtobusom do hostla in je šel čez ene revne soseske in je vstopilo nekaj otročkov v teh “belih” haljah – namreč veliko jih je imelo že čisto razcapane in raztrgane in umazane, mislim da jim jih mamice operejo enkrat na teden, pa mogoče so preveč revni da bi imeli dve.

Tukaj je ena stran kjer je nekaj otročkov v haljah, da si malo bolje predstavljate kako to zgleda.

Malo sem raziskala, zakaj se morajo otročki že v osnovni šoli oblačit v ene bele halje. Nošenje halje za v šolo se je začelo že v 20. letih 20. stoletja. Razlogov je več, eni pravijo da zato, da si ne bi umazali ostalih cunj, prevladujoč razlog pa je, da bi si bili otroci enaki in da ne bi bilo razlik med oblačili revnih in bogatih, ker si revni niso mogli privoščiti dostojnih cunj ali celo uniforme za v šolo, pa so uvedli halje, ki se dajo naredit poceni. Nošenje halje pa je postalo obvezno v 50. letih 20. stoletja. Bele barve je zato, da bi učitelji hitro videli, če je bil kdo poreden in se je umazal, je pa tudi simbol čistosti. Otrokom v haljah pravijo “palomitas blancas” (beli golobčki) 🙂

Na privatnih šolah pa morajo otroci imeti uniforme, za fante dolge sive hlače, belo srajco, kravato, jopič in čevlje. Barva jopiča in kravate in čevljev je odvisna od šole, sicer pa so uniforme po angleškem vzorcu. Punce morajo imeti čevlje, dokolenke, kratko krilo (ne vem če imajo kaj omejitev ker sem videla že veliko punc v tako kratkih krilih da so komaj kaj pokrila), na vrhu pa srajco, kravato in tanek pulover z V izrezom. Za telovadit pa majico s kratkimi rokavi z logotipom šole, čez pa trenirko (vsi učenci iste šole imajo trenirko iste barve).

Javne šole so brezplačne (mogoče je treba prispevati nekaj malega), privatne šole pa je treba plačat, in sicer pride za šole tukaj okoli 50€ na mesec, za kakšne boljše pa tudi več. Ni kakšna strašna stvar, da bi moral človek že leta prej šparat da lahko otroka pošlješ v šolo. 

No, napisala sem kar se mi je zdelo zanimivo, srednjih šol in univerzitet pa še ne poznam toliko, da bi lahko kaj napisala. Zdaj je pa že tudi ura pol enih ponoči in Serena Williams je ravnokar ugnala Jankovičevo v finalu US Open-a (zelo zanimiv in napet dvoboj) in postala številka 1 ženskega tenisa 🙂 Zdaj grem pa lahko spat.

zimske počitnice v Barilochu

27 avgust, 2008

No, končno sva se vrnila iz zime nazaj v pomlad 🙂 Čeprav je bilo samo za 5 dni, ampak me je kar precej zeblo (ko sva bila zunaj, notri v hostlu je bilo ves čas prav lepo toplo… veliko topleje kot je doma v hiši).

Sicer se po slovensko reče Bariloče, in se sklanja v Bariločah, iz Bariloč… ampak meni se zdi čudno uporabljat ta samostalnik kot množinski, tako da bom uporabljala kar tuje ime.

Šla sva prejšnji ponedeljek z avionom, že pred peto zjutraj naju je Victor prišel pobrat in naju je peljal na letališče, let sva imela ob 6.25, tako da sva že zelo zgodaj prispela v Bariloche.

Zelo se je poznala razlika v zemljepisni dolžini, Buenos Aires je na 58 stopinjah, Bariloche pa na 71 stopinjah zahodne zemljepisne dolžine, tako da je bila razlika v sončnem vzhodu in zahodu v primerjavi z Buenos Airesom za okoli eno uro, se pravi zjutraj se je zdanilo šele po osmi uri, zvečer pa je sonce zašlo okoli sedmih, pol osmih. To je za smučanje kar ugodno, saj je dnevna svetloba zelo dolgo. Sedežnice so delovale do 17. ure, zadnji spust v dolino pa je bil do 17.30. Je kar razlika s Slovenijo, ko se pozimi znoči že ob petih.

Dobrodošlica je bila kar lepa, saj je snežilo in je bilo vse belo že okoli letališča, ampak v mestu je že bila plundra in sva morala po tistem hodit 500 metrov do hostla in še kufer vlačit za sabo. Hostel je bil lep, zelo na easy, hipijevski, oba ki sta delala tam sta bila bolj hipijevske sorte in cel dan se je vrtil reggae pa taka na izi muska. Morala sva počakat dve uri da sva lahko dobila sobo ker sva prišla prezgodaj, tako da sva najprej šla na en submarino v Fenoglio, kjer imajo res dobro čokolado.

Drug dan sva šla smučat na Cerro Catedral, kljub temu da je bilo napovedano bolj slabo vreme. Kmalu mi je postalo žal, saj je precej snežilo in bila je megla, tako da nisem mogla uživati v smučanju. Do smučišča (18 km iz Barilocha) sva šla z mestnim avtobusom (0,70€ v eno smer) in bilo je prav zanimivo, ko so ljudje hodili na avtobus v pancarjih in s smučkami in snowboardi v rokah. Postajo sva imela tik pred hostlom tako da je bilo prav priročno 🙂

Sicer je pa smučišče čisto navadno, nič posebnega, le zdi se mi precej sedežnic na približno istem mestu (na vrhu so okoli 50-100 metrov narazen). Ni mi bilo všeč, da niso nič potlačili snega, tako da so hitro nastali kuclji. Že prej sem prebrala nekaj negativnih komentarjev od smučarjev na internetu, da preslabo vzdržujejo smučišče. Glede na to da te fajn oberejo da sploh lahko prideš gor (29€ za dnevno karto in 11-15€ za izposojo opreme), bi se lahko bolj potrudili.

Bilo je ogromno tujcev, predvsem Brazilcev in Američanov iz ZDA, pa tudi nekaj nemščine sem slišala. Američani so seveda komentirali “kako je vse poceni”. Brazilci so začeli hoditi v Bariloche tako kot Argentinci, na maturantske izlete in njihovo število se vztrajno povečuje. Mislim da naj bi jih letos pozimi prišlo okoli 30.000, v celem letu pa okoli 50.000. Nekam le morajo iti na sneg, saj ga v njihovi deželi ni. Tako se je cela turistična ponudba prilagodila tudi Brazilcem in vsi turistični delavci so se morali navadit portugalsko, da jim lahko ustrežejo. Kar v nekaj lokalih je bila obešena brazilska zastava, kot dobrodošlica.

Glede na to, da je bilo že smučanje tako drago, sva šparala vsaj na hrani, tako da sva zjutraj pripravila sendviče iz toasta s sirom in šunko in jih nesla s seboj in jih pojedla pod smučiščem 🙂

Po smučanju je bil pa kar problem dobiti avtobus za nazaj v Bariloche, saj vsi izkoristijo in smučajo do zadnje minute, potem pa vsi hkrati domov. Kar nekaj ljudi je sicer ostalo še po raznih gostilnah in lokalih na bazi smučišča, kjer je zelo lep ambient, same lesene hiške, ampak vrsta za avtobus je bila kljub temu dolga. Drugi dan sva čakala dobro uro v vrsti, da sva prišla gor (vsake pol ure vozi, tako da sva šla lahko šele na tretjega). Ampak 0,70€ v primerjavi s taksijem (okoli 10€) je bilo dovolj poceni da se je splačalo čakat.

Drugi dan je bilo vreme precej lepše, sposodila sem si tudi smučarska očala (čeprav bi mi bolj prav prišla prejšnji dan, ampak se mi je 4€ za tiste 3 ure smučanja ki so še ostale od takrat ko sem šla vprašat zdelo preveč), tako da je bil prav užitek. Čeprav sem ugotovila da več kot tričetrt prog od prejšnjega dne sploh niso stlačili tako da so bili še naprej sami kuclji, res bedno. Šla sva se slikat na isto mesto, kjer sva se slikala poleti, ko sva šla gor. Zimskega panoramskega posnetka pa nisem naredila, ker je bilo preveč nizke oblačnosti.

Veliko ljudi, ki pride v Bariloche, sploh nima oblačil za sneg (hlač ali kombinezona), tako da imajo veliko izposojevalnic cunj. Kar naprej je bilo po mestu videti ljudi, ki so hodili okoli z velikimi belimi vrečkami v rokah, tako da sem najprej pomislila da so klošarji ali kaj takega, ampak so bili samo maturanti ali kakšna družina, ki si je ravno šla sposodit zimska oblačila, ki so jih nesli v vreči.

Za nesmučajoče je bila na voljo izposoja plastičnih drsalnikov za pod rit, ne spomnim se kako se jim reče, mi smo jim rekli kar “lopate”, in si šel s šestsedežnico gor do snega in se potem tam na majhnem ograjenem delu smučišča drsal. Fino da imajo tudi tako ponudbo, čeprav stane 9€ samo da te enkrat peljejo s šestsedežnico gor in potem nazaj.

Veliko mladih (predvsem Američanov) je imelo twin-top smučke, take ki so zakrivljene navzgor spredaj in zadaj in so malo širše kot navadne carving smučke. Američani so imeli ponavadi kar svoje. Je pa bilo lepo videt tudi kar nekaj Elanovih smučk, na eni mi je uspelo prebrati “Designed in Slovenia” 🙂 Je kar fajn prebrati ime Slovenije tako daleč.

Cristian se je pa navdušil nad kratkimi smučkami (big foot se mi zdi). Zdaj borda in sem ga zmeraj morala čakat ko sva stopila s sedežnice, da se je usedel in zapel tadrugo nogo na bord. Je rekel da bo kmalu prešaltal na smučanje, zato ker ko bo star ne bo mogel več vstat, pol ko se bo usedel da bi zapel tadrugo nogo 😉

Drugače borda kar dobro (sploh glede na to da je bil šele pred štirimi leti prvič konkretno na snegu in da gre samo par dni na leto), ampak se je ene stokrat zvrnil v sneg 😉 Jaz teh incidentov nisem veliko videla ker sem bila večinoma pred njim, ampak potem je vedno prišel za mano ves bel 😉 Je pač tak šport, da si bolj v stiku s snegom. Jaz nisem imela kakšnega stika s snegom, razen ko sem delala angelčka v snegu 🙂

Ujej moram nehat, saj ne vem če se je komu sploh ljubilo brati do tukaj : ) Skratka kupila sva še malo čokolade preden sva šla nazaj, v petek pa spet na zgodovinski avtobus in nazaj na letališče. Ker sva imela standby karte (plačala samo vsak 25€ juhu, ker uslužbenci in sopotniki dobijo karto za 10% cene), sva morala počakat če bo še kaj prostora v avionu in se je nama razšlo glih za glih da sva prišla gor, še sreča.

V Buenos Airesu pa že prava pomlad, 20 stopinj v petek, že skoraj za kratke rokave 😉 Ampak zdaj je spet padlo nazaj na okoli 15. Počasi bo pa prišla pomlad 🙂

no še slikce:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/BarilocheZima

Dia del niño

11 avgust, 2008

Včeraj je bil “dia del niño”, “dan otroka”. Otroci tukaj se imajo kar fajn, sem ugotovila. Darila jim nosi Božiček, potem 6. januarja Sveti trije kralji (los reyes magos), potem pa imajo še dan otroka, ki pade na 2. nedeljo v avgustu (do pred nekaj leti je bil baje prvo nedeljo v avgustu, ampak so ga prestavili ker dosti staršev dobi plačo šele 5. v mesecu in niso vedno dobili plače dovolj zgodaj, da bi kupili darila). Skratka, na ta dan otroci pričakujejo celo goro igrač in sladkarij.

Ne vem od kje sem od začetka tu v Argentini imela občutek, da ljudje ne zapravljajo denarja kar vsevprek, da malo gledajo da ne zapravljajo za brezvezne stvari. Včeraj sva šla h Cristianovi teti in tam sta bila dva njena vnuka, pa nekaj nečakov in otrok od nečakov, vsi tam do 3 let. Igrač je bilo toliko, da si se kopal v njih. Mali, ki sploh niso zainteresirani ze toliko igrač naenkrat, če se zamoti z eno stvarjo, pa mu v naslednjih 15 minutah še 5 novih igrač pokažeš…meni se zdi čisto preveč naenkrat. Otroci v Argentini imajo res ogromno igrač, saj se ne utegnejo z vsemi igrat!

Po kosilu (preden sva šla h teti) sva šla v en park, ker je bil tak lep sonček, 20 stopinj, prav čudovit zimski dan, ko bi le bilo več takih. Na vogalu parka je bila slaščičarna in sva kupila četrt kile sladoleda da sva se malo posladkala 🙂 Potem so pa že navalili otroci v park in sva šla naprej.

Družba je naravnana zelo potrošniško, se mi zdi, tako kot v ZDA. Samo kupuj, kupuj. Pri nas je to izrazito predvsem decembra, ko je treba nakupit darila, tukaj pa imajo ogromno dni, ki so posvečeni določeni kategoriji. Naprimer 3. nedelja v juliju je “dan prijatelja” (dia del amigo) in cel mesec so bile reklame “kupite darilo v mesecu prijatelja”, skratka naj bi obdaroval vse prijatelje. Večina ljudi to nedeljo oz. ta vikend izkoristi, da se dobi s prijatelji in podebatira, pač vsak dan z drugim krogom prijateljev. Kakšnih daril si niso kupovali, da bi videla.

En mesec prej, tretjo nedeljo junija, je bil dan očeta. Takrat slavijo očetje in se pričakuje, da jim otroci kupijo darila. Cristian in Diego sta Victorju kupila švicarski nož. In tudi takrat so cel mesec rolali reklame “kupujte brivnike v mesecu očeta”, in tudi na dom hodijo prospekti posvečeni dnevu očeta in s primernimi darili (brivniki, kompleti orodij, elektronika…)

Danes so se končale zimske počitnice v provinci Buenos Aires, ampak 4,5 milijona otrok je moralo ostati doma, ker učitelji zahtevajo 20% povišico plače. Upam da bodo kmalu kaj rešili.

Juhuhu, kavč je tu!

9 avgust, 2008

Ekspresno v enem tednu sva dobila kavč, ki sva ga naročila prejšnji teden! Kar ne morem verjeti, predvsem ker sva pri neki drugi firmi 6.marca naročila mizo in stole za jedilnico in takrat vse plačala, rok dobave za mizo je bil 45 dni a sva jo dobila po 90 dneh, komaj komaj, o stolih pa še vedno (po 5 mesecih) ni ne duha ne sluha. Čez 14 dni bomo imeli razgovor na zavodu za varstvo potrošnikov.

No, skratka, kavč je pa čudovit, zraven sva naročila tudi dve taki kocki, da se lahko gor usedeš ali pa nasloniš noge. Na koncu sva z dostavo vred plačala za kavč 445€, + 40 za obe kocki, tako da se mi zdi kar v redu.

Dokončana je tudi spalnica, namreč Cristian je lastnoročno položil tapete (jaz sem mu malo pomagala), obesila sva tudi zavese, skratka perfektno je in veliko bolj mi je všeč kot prej 🙂 Namreč prej sta v hiši živela njegova stari ata in mama in sta dala ene grozne tapete, take pač kot so všeč atom in mamam, okus 50 let mlajših ljudi je pa pač drugačen.

Na temle linku so slikce od kavča in od spalnice 🙂

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/PrenovljenaHisa

No, v tole galerijo sem dala pa še nekaj drugih slikic, najprej so na vrsti njoki, ki smo jih jedli 29. julija. V Argentini je namreč tradicija, da se 29. v mesecu jejo njoki in zelo veliko ljudi na ta dan vsak mesec je njoke. Ko jih je šel Cristian kupit v eno trgovino, kjer prodajajo sveže testenine, je rekel da so vsi, ki so bili tam, kupili njoke. Meni je od prejšnjega dne ostalo še malo golaža in sva povabila še Victorja, Gracielo in Diegota, da so prišli na kosilo – njoke z golažem. Obstaja pa tudi ena legenda, da če daš pod krožnik njokov en bankovec, ti ne bo manjkalo denarja (podobno kot pri kukavici se mi zdi).

Na sliki je tudi kruh, ki ga je Cristian šel kupit en dan. Ves ta kruh je pol kile kruha, zanj pa je dal 0,40€. Nekje je res poceni, čeprav tam, kjer ga greva dostikrat iskat in ga pečejo sproti, je še pred 2 mesecema stal kilogram 0,80€, zdaj stane 1,20€, se pravi da se je podražil za 50%! Pri tem se res pozna da so se nekatere stvari podražile odkar so imeli ta konflikt s kmeti in so kmeti več kot 3 mesece stavkali, cene mesa in ostalega pa so šle veselo gor.

Potem pa je še ena slikica mesa, namreč že nekaj časa sva imela precej prazen zmrzovalnik in jedla bolj vegetarijansko ;), potem sva se pa le spravila v nakup mesa, šla sva v mesnico in kupila 2 kg govejih zrezkov, 2 kg piščančjih prsi, 3 kg mletega mesa in dva kotleta in sva za vse skupaj dala ravno 20€. Potem sva lepo razdelila v vrečke po obrokih in vse skupaj je nastalo 18 vrečk, se pravi bo dovolj za 18 kosil (ampak so normalne porcije, po 300-400 gramov mesa za obrok, tako da ne bo ostajalo). Se mi zdi prav fajn da sva za en čas preskrbljena…čeprav je zdaj kriza, ker nama je zmanjkalo krompirja in čebule, tako da skoraj ne morem pripravit kakšne jedi z mesom, kar si zamislim 😦 Dva reveža, še za krompir nimava 😉

Slovenski folklorni plesi v Argentini

5 avgust, 2008

Tukaj imajo Slovenci veliko srečanj, kjer ohranjajo svojo kulturo in jezik. Moram priznat, da sem tukaj celo bolj v stiku z določenimi vidiki “slovenskosti”, kot pa v Sloveniji 😉 Tukaj ima skoraj vsaka slovenska družina vsaj eno narodno nošo in tudi nekajkrat na leto izkoristijo priložnost, da jo oblečejo. V začetku maja je romanje v eno največjih romarskih središč v Južni Ameriki, Lujan. Tam je potem slovenska maša, pred ali po maši pa je sprevod v narodnih nošah. Letos je šel Victor, da je peljal Pavleta in mi je pokazal nekaj slik in je res zanimivo, koliko majhnih otrok je bilo oblečeno v narodne noše.

Vsak teden Pavle (Cristianov stari ata) dobi na dom tednik “Svobodna Slovenija”, kjer je napisanih nekaj dogodkov iz Slovenije od preteklega tedna, nekaj dogodkov v Argentini od preteklega tedna in kaj iz življenja Slovencev v Argentini. Na zadnji strani pa so vedno obvestila: osmrtnice, novice o porokah Slovencev v Argentini, reklama za eno turistično agencijo, ki je v lasti Slovencev tukaj (Turismo Bled) in informacije o bodočih prireditvah v slovenskih domovih. Vsake toliko časa priredijo tombolo, ples, koncert pevskih zborov, srečanje slovenskih žena, večerjo ali kakšno proslavo (ob slovenskih praznikih). Ker se je Cristian pred kratkim včlanil v slovenski klub, pa sva rekla da bova tudi midva šla pogledat kako je v slovenskem domu.

Izkoristila sva priložnost, ko je bila prireditev “Srečanje slovenskih folklornih skupin”. Ponudila sva tudi Pavletu da lahko gre z nama. Pričakovala sem, da bo kakšna folklorna skupina iz Slovenije gostovala tukaj, a potem sva ugotovila, da imajo v Argentini kar nekaj folklornih skupin, ki plešejo slovenske plese. Bilo je srečanje folklornih skupin iz širšega Buenos Airesa. Na vstopu so pobirali prostovoljne prispevke, notri pa so bile okrogle mize za 8-10 oseb in si se lahko usedel kamorkoli. Za jesti so imeli v ponudbi tudi čevapčiče in golaž, ampak jih žal nisva poskusila, ker nama je Pavle že prej častil hamburgerje.

Program je bil zanimiv, predstavile so se skupine s plesi in narodnimi nošami Gorenjske, Maribora, Bele Krajine in Rezije (Slovenska manjšina v Italiji). Nekaj slikic je v temle albumu:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/FolklorniPlesi

preveč prodanih kart

29 julij, 2008

No, da še malo povem kako je potekal moj let iz Slovenije nazaj v Argentino. Mami me je peljala do Benetk (in spremljala naju je moja stara mama), kjer sem šla na avion od Swiss Air in sem letela do Zuricha. Skrbelo me je, da bomo imeli kakšno zamudo, ker Italijanom se to kar rado zgodi, ampak v kombinaciji s Švicarji zgleda da dobro laufa. V Zurichu sem imela namreč samo eno uro časa do vzleta aviona za Sao Paolo (Brazilija). Ampak vse je bilo super, iz Benetk smo poleteli celo 15 minut pred predvidenim časom! To se mi je prvič zgodilo. Tako da sem imela v Zurichu na pretek časa da pridem do enega posebnega terminala za mednarodne lete. Do tja vozi en zelo moderen podzemni vlakec, vožnja traja kakšne 3 minute, med tem časom pa poslušaš mukanje kravic in gledaš jodlarsko dekle z blond kitkami, ki se ti prikaže na osvetljenih zaslonih, ko gledaš skozi okno. Skratka, zelo fancy.

Ko pa sem bila na boarding gate-u, se pravi zadnjo postajo pred vhodom v avion, so nekaj v nemščini oznanili po zvočniku in mene je kar spreletel srh ko sem razločila nekaj besed (avion za sao paolo, težave, jutri zvečer, namestitev v hotelu) in sem bila že prepričana da je nekaj narobe z avionom in da nas bodo peljali v hotel in da bomo šele naslednji dan lahko šli naprej.

Potem pa so povedali še po angleško, pa mi je bilo že vse malo bolj jasno 🙂 Namreč prodanih so imeli preveč vozovnic in ni bilo dovolj prostora za vse na avionu. Tako da so ponujali (če bi se našel kakšen prostovoljec, ki bi ostal v Zurichu še en dan in šel z istim letalom ob isti uri (22.40) v soboto zvečer namesto v petek zvečer) 960 švicarskih frankov + namestitev v hotelu + hrano. Malo sem gledala če se bo našel kakšen prostovoljec, da ne bodo slučajno meni rekli da moram ostati še en dan v Zurichu, a mislim da se jih je kar hitro našlo nekaj. Nisem niti vedela koliko približno je vreden en švicarski frank, ampak sem že tako težko čakala da končno pridem nazaj, da nisem resno pomislila da bi ostala v Zurichu. Sem pomislila za hec, ampak ne vem kaj bi sama delala tam cel dan, bi raje prišla s Cristianom. Iz letala je zgledalo zelo lepo mesto, urejeno in zelo lepe hiše in veliko zelenja. Poleg tega pa nisem vedela kako bi uredili s povezavo Sao Paolo – Buenos Aires, ker je peljala druga družba (TAM) in ne vem če bi sploh imeli toliko prostora na avionu, pa če bi si morala sama kupit karto al pa kaj.

No, tako da sem se potem srečno vkrcala. Na avionu je bilo kot ponavadi, po pravici povedano se mi je kar odveč vozit toliko časa (12 ur). Zgodaj zjutraj smo prispeli v Sao Paolo, med potjo smo videli tudi osvetljen Rio de Janeiro, vidljivost je bila perfektna, pa še polna luna je bila, tako da je bilo kar idilično. V Sao Paolu je bil precej večji kaos. Tam sem morala čakat okoli 5 ur na naslednji avion, ampak je trajalo kakšni 2 uri samo da sem naredila check-in. Pogovarjala sem se z enim fantom ki je Argentinec, ampak živi že veliko let v Švici (star je bil malo čez 30), državljanstvo pa je dobil ker je njegova mami nemškega rodu. Tako da sem mu povedala glede te ponudbe iz Zuricha, za 960 frankov, pa je rekel da ni slišal, drugače bi itak ostal še en dan, rekel je pa da je njemu en rekel da so ponujali samo 60 frankov, ampak se mu je zdelo čudno da tako malo.
Izračunal je tudi da je 960 frankov okoli 600€. Uf, ko bi vedela da je toliko bi pa dvakrat premislila 😉 Pozneje sem od mojega turističnega agenta Tomaža izvedela, da ti ne dajo gotovine, ampak ti dajo nekakšne bone za nakup karte pri Swiss Air, ki jih lahko vnovčiš ko kupuješ naslednjo karto. Ampak tudi to je v redu, saj kakšno bi še potrebovala 😉

No, ko sem po skoraj 3 urah letenja prispela v Buenos Aires, me je pa tam že čakal Cristian, ki me je prišel iskat direktno iz tečaja slovenščine 🙂