Alergija na čakanje pred zapornico za vlak

Tu je pa ena tema s katero se srečujem vsak dan, kadar grem iz hiše. Namreč zapornice, kjer ceste prečkajo tirnice za vlak – in njihovo neupoštevanje. Vedno, ko čakamo v avtu pred spuščeno zapornico, se najde enih par “junakov”, katerim se ne ljubi čakat in zapornico smatrajo kot en un narobe obrnjen trikotnik, ki pomeni – pelji, če je prosta pot. Pogledajo levo desno in se zapeljejo čez. Kjer se lahko, saj so ponekod že uvedli ekstra dolge zapornice, ki segajo do konca nasprotnega pasu, kjer je samo en pas v vsako smer, ali pa zapornice z leve in z desne, ampak v tem primeru se najde kakšen motorist, ki se zapelje vmes, kjer je kakšne pol metra lufta. Če pa je zapornica samo z desne in na drugi strani prehoda tudi samo z njihove desne, pa se marsikdo lepo elegantno pripelje po levi mimo cele vrste avtov ki čakajo v vrsti (nasproti načeloma ne pride noben ker je zapornica spuščena) in gre lepo po levi čez, poševno in na desni ven, ker na drugi strani na tisti polovici ni zapornice.

Kdaj se zgodi tudi, da kdo kar odlomi zapornico, ker hoče še it čez tik preden se čisto spusti do dol. Ravno zadnjič, ko je Cristian šel z motorjem čez, je videl en metrski kos zapornice, ki je ležal čez tirnice. Odstranil ga je, ker če bi prišel vlak, bi se mu lahko tisti kos zaskočil in bi se lahko še kaj zgodilo.

Kar nekajkrat pa sem že videla tudi ponesrečene poskuse prečkanja. Ne v trenutku ko se je zgodilo, ampak nekaj minut ali kakšne pol ure po tistem. Ravno prejšnji mesec je bil na tirnicah en napol pomečkan avto in so ga ravno pospravljali. Lani se je celo zgodilo da je rešilec šel čez, ko je bila zapornica spuščena, vlak ga je zbil in sta umrli dve osebi. Včasih se zgodi tudi, da kdo avto tako naprej zapelje da ima havbo pod zapornico in že precej čez gleda in mu potem vlak odnese odbijač.

Danes je pa bil objavljen en članek, kjer piše, da v Buenos Airesu in predmestju vlak povozi povprečno en avto na dan. Pri tem pa izgubijo življenje 4 osebe na mesec. Zelo malo, glede na to da je povprečno 25 mrtvih v prometnih nesrečah na dan v Argentini in da ima Buenos Aires z okolico tretjino vseh prebivalcev.

Problem je ker v večini primerov prehodi niso pod tirnicami, ampak čez njih. V centru Buenos Airesa je še 100 nadzemnih prehodov, v predmestju pa še 400. Prečkanje tirnic ti lahko povzroči glavobol, ker je pravi kaos. Tisti, ki prihajajo čez, imajo prednost, tako da se mora ves promet ustavit, ko se kdo pripelje čez (s tem da ni semaforjev niti prometnih znakov). Če je med dvema vlakoma 10 minut, se nonstop tistih 10 minut vsuvajo množice avtov čez zapornice, tako da je promet toliko časa ustavljen na glavni aveniji Rivadavia, ki gre celo pot ob železnici. Če je kdo pri prečkanju malo bolj počasen, se komu na aveniji uspe prebiti čez križišče, drugače pa ni šans. Poleg tega še vsi hočejo zaviti levo čez tirnice s te strani in se morajo vsi med sabo zmenit kdaj bo kdo šel čez. Oziroma vsi morajo izsiliti prednost in upati da bo nekdo popustil. Cristian rata prav živčen če mora dolgo čakat al pa če je pred njim kdo, ki se ne opogumi in pritisne na gas ko je prostora za en avto da se spravi čez križišče. Če si bolj pri taplašnih si lahko cel dan tam pa čakaš.

Priznam, da sva tudi midva kdaj že prečkala s spuščeno zapornico, saj včasih vlaka kar ni in ni. Seveda moraš dobro pogledat če prihaja vlak, ampak kje se tudi ne vidi, tako da je tam res bolje počakat. Z motorjem je lažje ker hitreje lahko pospešiš in si bolj okreten. Včasih tam stoji kakšen uslužbenec od železnic in drži dvignjeno zapornico, ker vlak še ne prihaja. Šele ko vidi, da prihaja, pa ustavi promet.

Kljub temu, da toliko ljudi dela ta prekršek, pa policaji nič ne ukrepajo. Nikoli še nisem videla nobenega policaja, ki bi komu dal kazen zaradi tega. Samo v centru Buenos Airesa se je baje že kdaj zgodilo da so čakali na drugi strani in pisali kazni, tukaj na našem koncu pa čisto nič.  Res žalostno. No, pa saj vsak ve kaj se mu lahko zgodi, če prečka in pride vlak. Na lastno odgovornost.

Tukaj pod VIDEOS pa lahk še sami pogledate kako to zgleda:

http://www.clarin.com/ciudades/trenes-arrollan-auto-Capital-GBA_0_402559841.html

Prednovoletni čas v Buenos Airesu

Včeraj sem od WordPressa dobila mail, kjer je pisalo nekaj o lanski aktivnosti na blogu. Presenetilo me je, da je pisalo da mi čestitajo in da mojemu blogu gre zelo dobro! To je res presenečenje, sploh ker sem lani napisala samo dva posta, čeprav bi si jih tale blog zaslužil veliko več in veliko zgodb sem nameravala spraviti v računalnik in na blog, ampak si preprosto nisem vzela časa.

Največje presenečenje je bilo, da je blog imel v letu 2010 2.200 obiskovalcev! Zelo me veseli, da je toliko ljudi tako in drugače prišlo ali “zašlo” na moj blog in upam da je kdo tudi našel kakšno uporabno informacijo. Veliko Slovencev se podaja na potovanje v Argentino in čeprav moje informacije o Argentini (razen glede vremena) mogoče turistom ne koristijo veliko, vseeno dobijo (dobite) nekakšen vpogled v argentinsko kulturo ali pa ste bolj pozorni na določene malenkosti, ki jih omenjam, potem ko jih mimogrede vidite tukaj, recimo Gauchito Gil, nekaj zanimivosti, Razno in še kaj.

Danes pa bi rada napisala nekaj besed o prednovoletnem času, ki smo ga letos preživeli doma. To se je izkazalo kot najpametnejša poteza, saj na ta način nismo bili nič pod stresom, razen en dan, ko je bilo treba it kupit darila za “secret Santa” (v širši družini napišemo imena na listke, vsak izžreba enega in tisti osebi moraš kupit darilo). To smo žrebali šele dva dni pred Božičem, tako da sva se s Cristianom z motorjem (ga je lažje parkirat) podala v center Morona in kupila vsak eno darilo.

Najbolj pogost komentar na prednovoletni čas letos je bil “sami problemi, rad bi se že preselil nekam stran iz te bedne države!”. Zakaj? Ker takrat ko je treba, nič ne laufa tako kot bi moralo. Prvi problem, ki je zadeval veliko ljudi, so bili izpadi elektrike. Zaradi strašne vročine  (zadnja 2 tedna v decembru je bilo vsak dan čez 33 stopinj (par dni tudi do 37), ponoči pa okoli 25) je bila neizogibna neprestana uporaba klim v domovih in lokalih. V nekaterih četrtih so imeli parkrat po več ur izpad elektrike, tako da so mnogi imeli veliko škode, ker se jim je hrana v zamrzovalnikih odtajala. Cristianov bratranec je zvečer prišel domov v blok (živi v 7.nadstropju) in ker ni bilo elektrike, ni delovalo dvigalo in je moral peš iti v temi po stopnicah parkrat gor in dol, ker je imel božična darila v stanovanju in jih je moral znositi do avta in jih peljat do tetine hiše, kjer so preživljali Božič. Cristianov stric se je pa zastrupil, ker je v lokalu, kjer dela, imel v zmrzovalniku že pripravljene jedi in je v torek po prazniki pojedel nekaj, kar je bilo v zmrzovalniku, očitno pa je bil lokal kar nekaj časa brez elektrike in se je hrana vmes odtajala in potem zamrznila nazaj.

Problem je tudi, da so nekateri lokali ostali brez elektrike in stranke niso mogle plačevat s karticami, ker jim ni delal POS terminal, poleg tega pa tudi niso mogli izdajati računov. Vsako leto se dogaja isto, vsako leto so problemi in zmanjkuje elektrike, ampak očitno se ne da rešit.

Drug večji problem pred prazniki, ko se zelo veliko število ljudi odpravi na obalo (ki je prek 400 km daleč), pa je bilo letos pomanjkanje goriva. Kamioni, ki črpalkam dostavljajo gorivo, med prazniki niso toliko dostavljali, pa še nekaj so stavkali na rafinerijah in tako je nastala kriza. Na črpalkah, ki so imele zalogo, so bile vrste tudi 200 metrov in več. Ljudje so čakali tudi po več kot dve uri da so tankali, da so potem lahko šli na pot proti morju. Tudi po poti do obale so kakšne 4 črpalke, ampak ne moreš riskirat, če slučajno tam ne bo goriva, ti pa sredi poti ostaneš brez. Ena radijska voditeljica je govorila da je čakala dve uri in pol za tankat, tip pred njo pa ravno tako, potem je pa tankal samo za 30 pesov (7 litrov)! Da se mu splača čakat! Malo pred Božičem so napovedali, da se bo stanje izboljšalo šele po novem letu. To je bila slaba novica za vse, ki so se 30. ali 31. decembra podali na obalo, da bi tam preživeli novo leto, ker so bile še vedno vrste in tudi na obali je bilo zelo za čakat. Mi smo bili doma, tako da nismo imeli problemov 😉

Tretji problem pa je pomanjkanje bankovcev. Očitno banke niso bile pripravljene na predbožično nakupovanje daril in si niso naredile zaloge denarja za bankomate in za dvige ljudi. V mnogih bankomatih ni bilo denarja in tudi na banki niso imeli denarja za dvignit. S kartico se marsikje ni dalo plačat, ker niso imeli elektrike, marsikdo pa tudi nima računa na banki. Kateri bankomati so imeli denar, so imeli tudi vrsto ljudi, kjer si tudi moral čakat najmanj eno uro da si lahko dvignil. Na severu, v provinci Chaco, so celo omejili dvig na bankomatu na 500 pesov (100 €) na dan. Če pomisliš, da moraš večkrat po uro ali več čakat v vrsti, da dvigneš dovolj denarja za darila, je res žalostno.

Najbolj žalostna zgodba se mi je zdela od ubogih upokojencev, ki so 15. čakali pred banko že od zgodaj zjutraj, da bi dvignili penzijo, da bi potem lahko šli kupit darila, pa banka ni imela denarja, da bi jim jo izplačala. Bil je ravno eden od najbolj vročih dni, krepko čez 30 stopinj, in mislim da je kamion z denarjem prispel šele okoli 14h, ubogi ljudje pa so tam čakali v vrsti, kljub temu, da je bilo posebno opozorilo da naj se starejši ljudje in otroci izogibajo sonca, ker lahko vročina škodi njihovem zdravju. Kako neodgovorno, da se nacionalna banka ne pripravi na to, saj že dosti prej vedo, da morajo tisti dan izplačati penzije.

Ravno zdajle pa je bilo po TV-ju še nekaj zanimivega. Ljudje, katerim je le uspelo natočit bencin in dvignit denar za dopust in prispeti do obale, pa so imeli probleme z dostopom do plaže. Namreč stavkali so obalni čuvaji (uni seksi tipčki ki cel dan sedijo na tisti visoki točki na plaži in spremljajo če se kdo utopi) in so za 4 ure zaprli dostop do 24 glavnih kopališč (plaž) v Mar del Plata. Zaprli so ga na tipičen argentinski način, in sicer tako, da so zažgali gume sredi ceste, tako da noben avto ni mogel mimo, do parkirišča od kopališč. Zahtevajo 30% zvišanje plač od lanske sezone. Ponudili so jim decembra 20% in potem za januarja še 2%, ampak ne popustijo in hočejo 30%, drugače bojo drug teden en cel dan stavkali in ne bojo čuvali plaž. Nekateri ljudje so pustili avto ob glavni cesti, nekaj sto metrov prej in so šli do kopališča peš, ampak za “čuvanje avta” so jim eni drugi čuvaji avtov hoteli zaračunati 10€.

Pa še nekaj o zadnji grozeči nevarnosti – tatovi las. Pojavljajo se ljudje, ki kradejo dolge lase. Ko sediš na avtobusu, se postavi zadaj ali se usede za teboj in ti odstriže lase. Cena kilograma las je kakšnih 400€ (ampak tudi če imaš zelo dolge lase tehtajo kvečjemu kakšnih 100-150 gramov) in tako iščejo punce z dolgimi in lepimi lasmi, jih napadejo in ukradejo lase. Pravijo, da to dela ena ruska mafija. Lase potem prodajo frizerjem, da jih imajo za podaljševanje las ali pa za delanje lasulj ali pa za kakšne lasne vložke. Svašta.

Ah ja, kaj še bo s to državo…