Archive for julij 2010

Zima v Buenos Airesu

28 julij, 2010

Letos moram prvič preživeti celotno zimo tukaj v Argentini, ko teče tretje leto odkar sem tukaj. Prvo leto sem julija za en mesec »pobegnila« v Slovenijo, lani sva bila s Cristianom v Sloveniji cele tri mesece, od junija do avgusta, tako da sva praktično odšla iz jeseni in prišla v pomlad, letos pa ni pardona 😉

Moram reči da sem že pozabila kakšna je zima tukaj. Po dolgi in zelo mrzli slovenski zimi, ko se temperatura cel januar in februar praktično ni dvignila nad 0 stopinj, kjer se je Cristian navadil kidat sneg in odmrzovat šipe na avtu in ometat sneg z avta, je zima tukaj čisto nekaj drugega.

Temperatura tukaj v Buenos Airesu skoraj nikoli ne pade pod 0 stopinj. Mogoče kakšno jutro julija ali avgusta pade skoraj do ničle, ponavadi pa je najnižja dnevna temperatura od 5 do 10 stopinj. Ohladitev pride, ko pride hladna fronta z južnimi vetrovi. Glede na to, da ni kakšnega gorovja, ki bi preprečilo dostop vetrov, imajo lahko pot. Pred enim tednom se je ravno končal en dvotedenski vdor polarnega mraza, kar pomeni, da so temperature ponoči prišle tudi do ničle in ponekod še pod ničlo, dnevne temperature pa so bile okoli +10 stopinj. V velikem delu države (približno polovici) je celo snežilo.

Sneg v Argentini velikem številu prebivalcev praktično ni poznan. Pozimi sneži na zahodu (pod Andi) in v južnih provincah, kjer so temperature pozimi nizke. V Buenos Airesu (mestu) zelo poredko splet vremenskih pogojev povzroči sneg. Nazadnje je snežilo 9.julija 2007, ko je zapadlo kakšnih 3-5 centimetrov snega. Vsi se spominjajo tega dneva, ker je tukaj praznik neodvisnosti. Prejšnjič je v mestu Buenos Aires snežilo leta 1918, pred skoraj 100 leti.

Letos hladna fronta v mesto Buenos Aires ni prinesla snega, je pa snežilo na jugu province Buenos Aires, nekaj sto kilometrov od mesta Buenos Aires. Snežilo je tudi na obali v mestu Mar del Plata (ki je 400 km jugovzhodno od Buenos Airesa). Sneg v večini države (kjer to ni običajno) povzroči veselje in navdušenje. Po TV-ju sem spremljala odzive ljudi na sneg in so bili vsi veseli, od starih do mladih, govorili so kako je lepo, otroke so peljali ven da so jim pokazali sneg, kjer ga je bilo dovolj so celo naredili sneženega moža, vsem se je zdelo zelo lepo. Seveda, za en dan na leto je že lepo 😉

Tukaj ni treba menjati poletnih in zimskih gum na avtih, so samo ene. Ko omenjam, da imamo pri nas posebne, se vsem zdi čudno. Govorila sem z enim kolegom, ki je živel v Bariločah nekaj časa in z enim ki živi v najbolj južni provinci Ognjena zemlja, in sta rekla da imajo tukaj za sneg in led gume z nekakšnimi žeblji, da ne drsi.

Sem že zašla iz zime v Buenos Airesu. Skratka, tukaj sneži dobesedno samo enkrat na sto let 😉 Veliko je sončnih dni. Zelo veliko. Tako veliko, da mi je prav škoda biti notri v hiši ko so zunaj tako lepi dnevi. To je zato, ker v Sloveniji sončni dnevi niso tako zelo pogosti in je vsak lep dan za izkoristit. Tukaj pa jih je toliko, da že ne veš, kaj bi sploh počel zunaj 😉 Dežuje zelo malokrat, ko pa dežuje, je pa vse hitro poplavljeno ker imajo precej zamašene odtočne jaške na ulicah.

Torej nočne temperature so od 5-10 stopinj, kdaj, ko pride kakšna topla fronta s severa, pa tudi 15 ali 20 stopinj. Kakšne 3 tedne nazaj temperatura 3 dni in 3 noči skupaj ni padla pod 20 stopinj, kar je bilo zelo čudno. Dnevna temperatura pa je ponavadi od 12 do 18 stopinj ali kaj takega. Sploh nič hudega! Če je sončno je prav lepo iti malo ven.

Prejšnji teden so bile ravno zimske šolske počitnice. Tukaj otroci (očitno) ne grejo s sankami na najbližji grič, ampak jih starši peljejo v kino, v otroško gledališče ali na kakšen izlet ali potovanje ali celo na smučanje. Mnogi grejo na morje, čeprav je pozimi tam strašno mrzlo, vlažno, piha, skratka not a place you want to be, ampak počitnice so pa le.

Konec avgusta je ponavadi nekaj dni, ko pride otoplitev. Lani je bilo to ravno, ko sva prišla nazaj z Slovenije, zadnje dni avgusta.  Več o tem in nekaj slik z dokazi da je bilo res toplo sem napisala v članku Vrnitev v Argentino.

Kar se tiče rastlin pa je zelo praktično. Zunaj imam nekaj vodenk in nekaj bršljank in pozimi cvetijo bolje kot poleti! Temperature so ravno pravšnje, sonce ni premočno, vsake toliko dežuje, nikoli ni pozebe, skratka idealno.

Vsaka hiša ima (ali naj bi imela) spredaj dve do tri drevesa. Nekateri jim jeseni porežejo vse veje, da ostane samo štrcelj, iz katerega potem začnejo rasti nove veje. Večinoma imajo taka drevesa, da tudi pozimi ne izgubijo listja, mogoče zato, ker se sploh ne zavejo da je zima, ker ni tako mrzlo. Nekateri imajo celo palme, kar da kraju malo eksotičnega pridiha 😉 Tako da zima sploh ne zgleda prav žalostno.

Zdaj ostane še en mesec »ta hude« zime, potem se pa že začne pomlad. Če ni že to pomlad 😉

Advertisements

Argentinci in nogomet

5 julij, 2010

Zopet začenjam z blogom, zdaj ko ne delam in imam »kao« malo več prostega časa (čeprav ga dejansko nimam), ampak se bom potrudila da z vami delim še kakšno argentinsko izkušnjo.

Ko sva se s Cristianom odločala, kdaj točno se bova vrnila v Argentino, je rekel, da bi rad šel pred nogometnim prvenstvom, ker bi ga rad doživel v Argentini. Šele zdaj ko smo sredi tega, pa mi je res postalo jasno, kako pomemben je nogomet za Argentince.

Že nekaj dni pred začetkom so ljudje imeli obešene argentinske zastave na hišah, pa sem spraševala če je to zaradi praznika, dneva zastave, ki ga praznujejo 20. junija, ampak so rekli da so zaradi nogometnega prvenstva.

Po TV-ju je na vseh nacionalnih kanalih z novicami in na športnih kanalih že nekaj dni pred začetkom bil samo nogomet, v kakšni postavi bo nastopila Argentina, koga bo Maradona dal na klop, kdo bo dal gol, kakšno taktiko bodo ubrali itd itd. Najmanj 5 kanalov ima poročevalce v Južni Afriki, ki se večkrat dnevno javljajo in poročajo kaj delajo navijači, predvajajo treninge argentinske reprezentance, delajo intervjuje z nogometaši, kje se da kaj kupit in kaj se še da početi v JAR poleg gledat nogomet.

Malokdo gleda tekme Argentine sam. Prijatelji se zberejo in kaj pojejo in popijejo med tekmo, pomembno pa je da jo gledajo skupaj. Tako je vedno pred tekmo cel prometni kaos ker se vsem mudi do hiše prijatelja, med tekmo dejansko ni na cesti žive duše, po tekmi pa se spet začne kaos, ko se ljudje vračajo domov. Poleg tega je problem, ker so tekme v dopoldanskih in zgodnjih popoldanskih urah (z Evropo je 5 ur razlike), tako da so bile tekme ob 8:30 zjutraj, ob 11h in ob 15:30, ko je večina ljudi v službi.

Ne predstavljam si, koliko ljudi je izkoristilo kakšen dan dopusta ali ne vem kakšen izgovor so si našli, ker na dan tekme si lahko izmisliš karkoli, a bodo vsi vedeli da si doma zato, da boš gledal tekmo. Na vsak način pa, kdor ima možnost, gleda tekmo kar v službi, skupaj s sodelavci. V osnovnih in srednjih šolah gledajo tekme kar v razredu, še celo v vrtcih so gledali tekme Argentine.

Neverjetno je vzdušje pred tekmo, če si kje v mestu. Nisem bila prav v centru Buenos Airesa, kjer se med tekmo vedno zbere nekaj tisoč ljudi in gledajo tekmo na velikem zaslonu, bila sem pa eno uro pred prvo tekmo tukaj blizu v centru manjšega mesta Ramos Mejia in je bila svojevrstna izkušnja. Tekma je bila ob 11h dopoldne, midva pa sva ob 10h šla gledat za blago za rjuho. Že po poti, ko sva od avta hodila 500 metrov, sem videla da so vse izložbe trgovin okrašene v svetlo modri in beli barvi. Trgovine z oblačili za otroke so imele v izložbi mini nogometne majice in vsa oblačila v barvah zastave, še trgovina s poročnimi oblekami je imela v izložbi belo obleko s svetlo modrim trakom čez prsi. V parfumeriji so imeli razstavljene samo bele in modre parfume, v ostalih trgovinah pa so imeli najmanj zastavo ali svetlo modre in bele balone.

V trgovini z blagom je bilo najbolj aktualno blago v barvi zastave, katerega so prodajali na metre in to v velikih količinah, prodajali so pa tudi srednje velike zastave, ki so tudi šle. Očitno se hočejo vsi pred tekmo »oborožiti« z zastavami in z majicami. Na precej križiščih so prodajali nogometne majice v vseh velikostih. Veliko ljudi je hodilo po cesti v nogometnih majicah. Še kandelabri so bili na enem delu pobarvani v barvi zastave.

Nekaj neverjetnega je bilo, ko sva videla da so pred neko stavbo imeli postavljeno lestev in so v eno stanovanje na črno priklapljali kabel za kabelsko, in to pol ure pred tekmo! To je bilo pa res zadnji trenutek 😉

Zanimivo se mi zdi, kako so Argentinci vraževerni, ko gre za nogomet. Prvič sem zdaj slišala, da omenjajo besedo »kabala«, in sicer v zvezi z okoliščinami, ki so bile na prejšnji tekmi (ko si jo gledal) in se morajo ponoviti za naslednjo tekmo. Zahvaljujoč kabali smo gledali 3 tekme pri enem kolegu in vedno je bila poleg še hrana. Enkrat zrezki, enkrat piščanec v voku v omaki, enkrat pa ocvrte empanade. Če si prvič pozabil obleči argentinsko majico, jo naslednjič nisi smel obleči, zaradi kabale. Sedeti si moral na istem mestu (enkrat ko je Cristian delal in sva šla midva z Gaelom gledat tekmo k temu kolegu, je moral Gael nadomeščat Cristiana na kavču 😉 ). Po koncu tekme vsi trobijo po cesti, če zmagajo.

Spraševala sem, kaj se zgodi, če Argentina zgubi in so rekli da se v tem primeru začne državno žalovanje. Vsi si zelo vzamejo k srcu poraz. Tale del prispevka pišem zdaj, ko je bila Argentina poražena proti Nemčiji in so vprašali Maradono če misli, da je kdo zadovoljen z nastopom reprezentance na SP in je rekel da »noben ne more biti zadovoljen s takim rezultatom«, brez olepševanja. Mi smo že pripravili empanade pred tekmo in so se potem bali, da bodo v primeru poraza tako razočarani, da sploh ne bodo imeli apetita, ampak na koncu smo vseeno kar z veseljem jedli, tako da ni bilo tako hudo 😉

Po TV-ju pa že sami ne vejo kaj bi se še spomnili. En kanal je na teren poslal novinarja in kamermana ravno med tekmo, da sta intervjujala ljudi, ki so morali delat in niso mogli gledat tekme. Najbolj pogost odgovor na vprašanje kako se počutijo ker morajo delat med tekmo, je bil »me quiero matar«, kar dobesedno pomeni »najraje bi se ubil«. Ti ljudje so bili voznik mestnega avtobusa (precej voznikov sicer med tekmo ni vozilo tako da je bilo praktično nemogoče priti kamorkoli v tem času, ali pa si moral čakat zelo dolgo, tudi taksi), prodajalec v mesnici, fantje v avtopralnici (še celo intervjujali so eno stranko ki je ravno prišla po avto v avtopralnico in so ga vprašali kaj mu je, da pripelje avto prat ravno med tekmo), delavci na bencinski črpalki (je tudi en ravno prišel tankat in so ga vprašali zakaj ravno zdaj, pa je rekel da se mu mudi domov gledat tekmo do konca) in še kdo.

Drug kanal pa je poslal novinarko na teren zadnje pol ure pred tekmo in je ustavljala ljudi v centru Buenos Airesa in jih prosila da se malo z njo pogovarjajo, a se nihče ni hotel ker so vsi rekli, da se jim zelo mudi k prijateljem ali domov gledat tekmo. Vsi živčni, ker niso vedeli, če jim bo uspelo priti do časa. Nogomet očitno gledajo praktično vsi, od mladih do starih.

Tole je bilo za začetek, v kratkem pa nameravam objaviti še kakšen zanimiv prispevek 🙂