Miramar

Sredi marca sva se povabila za par dni na obalo (zraven mojega bratranca Matjaža, ki je prišel na obisk k svoji argentinski punci Lujan). Namreč njeni starši so lani dokončali gradnjo “vikenda” na obali, v Miramaru, ki je kakšnih 60 km južno od Mar del Plate, ki je večje mesto na obali. Miramar je dokaj majhno in mirno mestece, ki se imenuje “mesto otrok” in je namenjeno predvsem družinam z otroci. Imajo zelo veliko lokalov z video igricami, luna parke in plaže s plitvo vodo, tako da je res super. Mi smo šli tja zadnje dni poletja (okoli 20.marca) in vreme je bilo res čudovito.

Midva sva šla s svojim avtom v četrtek zjutraj, na poti pa sva videla da so ob cesti žgali gume, saj imajo tam vedno kakšen protest, ker se kakšna vasica želi odcepit od druge, ali pa kmetje kaj protestirajo proti visokim davkom, in vedno izkoristijo konec tedna, ko največ ljudi gre na obalo po edini cesti ki pelje do tja, da naredijo čimvečjo štalo in zastoje in ljudem (navadnim, nimajo nobene krivde za te probleme in se jih ne tičejo in ne morejo nič naredit glede tega)  otežujejo življenje. Brezveze. 

Hiša je zelo lepa, moderna in ima veliko prostora, saj ima Lujan 5 bratov in sester, tako da mora biti vsaj za kakšno družinsko snidenje. Poleti jo oddajajo, saj si le tako lahko povrnejo malo investicije. Nama je bila namenjena posebna soba z veliko posteljo. 

Šli smo na izlet v bližnjo vas “Mar del sur”, kjer so večinoma vikendi in nekaj hiš je na obali, na poti do tja smo se ustavili v “bosque energetico”, ki je gost gozd ki naj bi imel posebno energijo in da če postaviš eno paličico navpično v zemljo in drugo nanjo počez (v obliki črke T), da se zgornja paličica začne vrteti, če ji z dlanema nakažeš smer. Takoj ko smo prišli ju je Cristian postavil, malo premaknil dlani okoli, brez da bi se dotikal paličice, in se je zgornja kar premaknila! Meni v nekaj poskusih ni uspelo, ampak sumim da je za premikanje paličice bil kriv veter, ki vije skozi gozd, precej pri tleh. Tako da ne vem koliko ima kaj energije, ampak je to samo lep izgovor da lahko pred vstopom postavijo štante s spominki in v sezoni tudi zaračunavajo vstopnino. Potem smo v piceriji kupili pice in jih šli pojest v “vivero” (dobesedni prevod: rastlinjak), ki je en kar precej velik in lep gozd, ki sega skoraj do plaže. Tam imajo na razpolago žare, da si lahko sam spečeš meso in narediš piknik (a je treba plačati 3€ za uporabo) in tudi mize s klopmi, WC, skratka vse kar je potrebno za dober piknik. Gozd je prepreden z ozkimi cestami, po katerih se lahko voziš z najetim štirikolesnim motorjem ali s kolesom ali kar z avtom. Ponujajo tudi izlete z vodičem s štirikolesnikom po skritih poteh, kar mora biti zelo zanimivo. Res se mi zdi fino da imaš tako blizu plaže čisto drugačen svet in lahko za nekaj časa pozabiš, da si na morju.

Naslednji dan smo šli v Balcarce, ki je 100 km oddaljeno mesto, proti notranjosti države. Mesto je znano predvsem po avtododromu, kjer prirejajo dirke z avti. Žal je zaprt za obiskovalce, tako da ga nismo mogli pogledat. Šli pa smo v muzej, posvečen vozniku formule 1 Juan Manuel Fangio, ki je bil 5-kratni svetovni prvak v formuli 1 in je šele Michael Schumacher podrl njegov rekord petih svetovnih pokalov. Muzej je zelo zanimiv in zelo na visokem nivoju, videti nekaj takega v Argentini je kar neverjetno, počutiš se kot v Nemčiji 😉

Muzej je oblikovan kot parkirišče, ima štiri nadstropja in tudi nekaj vmesnih nadstropij, do katerih se vzpneš po okroglem dovozu, ki se rahlo vzpenja. Na vsaki ploščadi so tematsko razporejena vozila, od njegovih prvih avtov s katerimi je dirkal po Južni Ameriki, do dirkalnikov formule 1, na vrhu pa sta tudi formuli Ayrtona Senne in Alaina Prosta. Avtomobili so res zanimivi in odlično ohranjeni. Všeč so mi bile anekdote iz življenja Fangia, ki so napisane v spodnjem nadstropju, v tistih časih, v 40-ih in 50-ih letih je bilo dirkanje prava preizkušnja za vzdržljivost voznika, Fangio pa je bil res šampion. Ena anekdota naprimer pripoveduje o eni poletni dirki, ko je bilo zunaj 40 stopinj, v cockpitu formule pa še kakšnih 20 več in so vsi tekmovalci imeli pravico uporabiti nadomestnega voznika, ko niso več zdržali vročine (ki je bil sveže stuširan z mrzlo vodo in spočit, ampak so si morali z njim na koncu razdeliti osvojene točke), ampak Fangio je sam odvozil celo dirko (mislim da samo še en drug poleg njega ni izkoristil nadomestnega voznika), poleg tega pa je imel probleme z odvodom vročega zraka in mu je pihalo dodaten vroč zrak od segretega motorja direktno v cockpit, tako da so ga po končani dirki komaj zavestnega odpeljali takoj v bolnišnico. Pravi heroj (ali norec?), in takih zgodbic je še več 😉

V soboto zvečer smo šli na bowling, kar je bilo svojevrstno doživetje. Priznam, da nisem šla še velikokrat bowlat v življenju, ampak dvomim da je v Ljubljani kakšen tak klub, kot ta ko smo šli. Namreč tukaj, ko vržeš kuglo in podreš keglje, se s poličke nad keglji spusti živa oseba in jih postavi nazaj na svoje mesto, da lahko meče naslednji. Prav tako mora pobrati tiste 3 kugle ki jih vržeš, in jih po kanalu poslati nazaj. To se mi je zdelo neznansko smešno, res si nisem predstavljala da  je kaj takega mogoče 😀 hahahaha, še zdaj se smejim, ko pomislim 😉 Sem prav posnela video. Poleg tega se mora spustiti tudi vmes, da odstrani kakšen kegelj, ki se je podrl, a ga ni odneslo dovolj stran. Nas je bilo 6, vsak je metal 10x, poleg tega je moral še kdaj popravit podrte keglje, računam da se je moral med našo igro kakšnih 100x spustiti dol s poličke, postaviti keglje, in se zavihteti nazaj gor. In to so počele 4 osebe, za vsako od štirih prog posebej. Uh, kakšno delo, nič jim nisem fouš 😉 Poleg tega imajo na listi pravil napisano, da lahko vržeš kuglo šele ko vidiš da se je človek umaknil 😉 Predstavljaj si, da vržeš prehitro in mu keglji (ali kugla) zleti v glavo. Uff…

No, na poti nazaj v nedeljo zvečer (ko se seveda vračajo vsi), je bila gužva, poleg tega pa še protest kmetov, ki so delili letake s satiričnim izmišljenim dialogom med predsednico Cristino in kmetom (kao predsednica reče kmetu da naj na 40% svoje zemlje posadi sojo zanjo, ampak jo mora sam posejat, zaščitit pred škodljivci, pokosit in dostavit za izvoz, in kriti vse stroške (ker so 40% dajatve ki jih morajo kmetje plačati pri izvozu ali nekaj takega)), je bilo kar zanimivo prebrat, ni pa blo zanimivo izgubit več kot eno uro časa v koloni. Že tako vožnja traja več kot 4 ure, s tem pa se podaljša na več kot 5.

Tukaj so še sličice.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: