Archive for april 2009

Soda

22 april, 2009

Ko tukaj sedim in pijem sodo (gazirano vodo), sem se spomnila da še z vami delim to čudovito preprosto pijačo. O raznašalcih sode sem slišala že hitro, ko sem prišla v Argentino, ko mi je Cristian razložil, da pri njih izraz “a si ti od fotra al si od poštarja” ali kaj podobnega, ko imajo poštarji vlogo nekoga, ki bi lahko dopoldne, ko je oče v službi, kdaj obiskal mamo, ne obstaja.

Vlogo “poštarja” v Argentini ima namreč raznašalec sode. Tukaj je pitje sode zelo tradicionalna zadeva, že iz zgodnjih let 20. stoletja. Veliko je podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo sode, ki jo polnijo v posebne povratne okoli 1,5-litrske steklenice. Super zadeva glede teh steklenic je, da imajo posebno pipico in mehurčki nikoli ne izginejo, tudi po nekaj dneh ali več (čisto drugače kot če kupiš 1,5l steklenico ali plastenko Radenske, ki je že čez nekaj ur brez mehurčkov, če  jo ne popiješ). Ko sva šla v San Telmo (stara in zdaj zelo turistična soseska Buenos Airesa), sva na tržnici, kjer prodajajo starine, videla zbirko ogromno starih steklenic od sode.

Vir: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/9/9f/Buenos_Aires-Feria-Sifones.jpg

Ta podjetja imajo potem raznašalce, ki napolnjene steklenice raznosijo po hišah, vsak ima določen en kos naselja in potem ob določenih dnevih (1x ali 2x na teden) pride, pobere stare steklenice in da nove. Računa ob vsakem obisku ali pa mesečno. Cena je okoli 1,50 – 2 pesa na steklenico (okoli 0,40€). Tako ima povprečno gospodinjstvo vedno kakšnih 6 steklenic sode, nekaj polnih, nekaj praznih. 

Navada je, da se sodo pije zmešano s pijačo “Terma”, ki je brezalkoholen sok iz zelišč, zelo močnega okusa. Tako daš čisto malo terme in potem sodo, tako da ima vsaj malo okusa. Meša se jo kdaj tudi z vinom.

Ko sva bila v Mendozi sva se kar navadila piti sodo, saj je to čudovita zadeva za odžejati se v suhem in vročem poletju Mendoze. Pila sva jo toliko, da jo je zmanjkalo, še preden je znova prišel raznašalec! (enkrat ko je prišel ni bilo nikogar doma, zato smo ga morali potem posebej poklicat da naj pride enkrat vmes, ampak ni prišel, zato smo pač morali prosit sosedo če lahko posodi polno flašo ali dve)

Pri Cristianovih starših recimo imajo dostavljalca sode, oziroma celo dva. Namreč ti raznašalci so zgleda zelo prijazni in se jim ljudje nočejo zamerit al kaj, in so najprej dobivali sodo od enega, potem pa je začel en nov in je bil cenejši ali kaj, in prejšnjemu niso mogli reči da prekinjajo sodelovanje, tako da imajo vedno cel kup sode na zalogi, nekaj v oranžnih, nekaj pa v modrih steklenicah 😉 Mora edino paziti, da mu da taprave steklenice nazaj 😉

Če pa človek nima/noče dostavljalca sode, pa obstaja ena fantastična in veliko cenejša varianta, da prideš do vsakdanje sode: lastna izdelava!

Moč je kupiti zelo tradicionalen kovinski sifon, katerega lahko človek kar sam napolni s sodo. Ko sva prišla nazaj iz Mendoze sem Cristianu omenila, če imajo kakšnega raznašalca v bližini, ki bi nama lahko dobavljal sodo in je rekel da ima en kovinski sifon nekje na podstrešju. Enkrat se ga je lotil iskat in ga je našel! Takle je:

 

Najin sifon

Najin sifon

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko ga je našel seveda ni bil tak, ampak precej zaprašen in zdelan. Tako sva ga pa poslala v tovarno na prenovo in je ven prišel dobesedno nov (še vedno isti ampak zbrušen, z novim pokrovčkom in novo nalepko). Cena celega novega je sicer 240 pesov (okoli 50€), to prenovo so pa naredili za 54 pesov (12€), kar je res ugodno. Zdaj pa lahko pijeva domačo sodo! Kako? Sem kar poslikala postopek.

 

Izdelava sode

Izdelava sode

Torej najprej v sifon naliješ navadno (najboljše da ohlajeno) vodo, potem natakneš pokrov, potem pa natakneš jeklenko s CO2 na ventil na pokrovu za 3 sekunde in voila, v sifonu imaš gazirano vodo!

Tale celotna zadeva se mi je zdela sumljivo podobna načinu, kako delajo stepeno smetano v kakšnih gostilnah, kjer imajo take majhne bombice, katere nataknejo na kovinsko zadevo, v kateri je smetana in notri iz tekoče nastane stepena smetana. Ko sva nesla sifon na renovacijo, sva videla, da v tem podjetju (Drago) izdelujejo tudi zadeve za stepeno smetano 😉 Aha!

Tole majhno jeklenko s CO2 sicer prodajajo v železninah in še kje, je pa tako kot s plinsko jeklenko, prineseš prazno in odneseš drugo, polno. Naj bi bila za kakšnih 15-20 polnjenj sifona, midva sva trenutno pri 13 in še deluje. Strošek: 6,5 pesov za jeklenko, se pravi 1,40€, kar postane zelo ekonomično, pa še raznašalca ni treba čakat 😉

Advertisements

Miramar

19 april, 2009

Sredi marca sva se povabila za par dni na obalo (zraven mojega bratranca Matjaža, ki je prišel na obisk k svoji argentinski punci Lujan). Namreč njeni starši so lani dokončali gradnjo “vikenda” na obali, v Miramaru, ki je kakšnih 60 km južno od Mar del Plate, ki je večje mesto na obali. Miramar je dokaj majhno in mirno mestece, ki se imenuje “mesto otrok” in je namenjeno predvsem družinam z otroci. Imajo zelo veliko lokalov z video igricami, luna parke in plaže s plitvo vodo, tako da je res super. Mi smo šli tja zadnje dni poletja (okoli 20.marca) in vreme je bilo res čudovito.

Midva sva šla s svojim avtom v četrtek zjutraj, na poti pa sva videla da so ob cesti žgali gume, saj imajo tam vedno kakšen protest, ker se kakšna vasica želi odcepit od druge, ali pa kmetje kaj protestirajo proti visokim davkom, in vedno izkoristijo konec tedna, ko največ ljudi gre na obalo po edini cesti ki pelje do tja, da naredijo čimvečjo štalo in zastoje in ljudem (navadnim, nimajo nobene krivde za te probleme in se jih ne tičejo in ne morejo nič naredit glede tega)  otežujejo življenje. Brezveze. 

Hiša je zelo lepa, moderna in ima veliko prostora, saj ima Lujan 5 bratov in sester, tako da mora biti vsaj za kakšno družinsko snidenje. Poleti jo oddajajo, saj si le tako lahko povrnejo malo investicije. Nama je bila namenjena posebna soba z veliko posteljo. 

Šli smo na izlet v bližnjo vas “Mar del sur”, kjer so večinoma vikendi in nekaj hiš je na obali, na poti do tja smo se ustavili v “bosque energetico”, ki je gost gozd ki naj bi imel posebno energijo in da če postaviš eno paličico navpično v zemljo in drugo nanjo počez (v obliki črke T), da se zgornja paličica začne vrteti, če ji z dlanema nakažeš smer. Takoj ko smo prišli ju je Cristian postavil, malo premaknil dlani okoli, brez da bi se dotikal paličice, in se je zgornja kar premaknila! Meni v nekaj poskusih ni uspelo, ampak sumim da je za premikanje paličice bil kriv veter, ki vije skozi gozd, precej pri tleh. Tako da ne vem koliko ima kaj energije, ampak je to samo lep izgovor da lahko pred vstopom postavijo štante s spominki in v sezoni tudi zaračunavajo vstopnino. Potem smo v piceriji kupili pice in jih šli pojest v “vivero” (dobesedni prevod: rastlinjak), ki je en kar precej velik in lep gozd, ki sega skoraj do plaže. Tam imajo na razpolago žare, da si lahko sam spečeš meso in narediš piknik (a je treba plačati 3€ za uporabo) in tudi mize s klopmi, WC, skratka vse kar je potrebno za dober piknik. Gozd je prepreden z ozkimi cestami, po katerih se lahko voziš z najetim štirikolesnim motorjem ali s kolesom ali kar z avtom. Ponujajo tudi izlete z vodičem s štirikolesnikom po skritih poteh, kar mora biti zelo zanimivo. Res se mi zdi fino da imaš tako blizu plaže čisto drugačen svet in lahko za nekaj časa pozabiš, da si na morju.

Naslednji dan smo šli v Balcarce, ki je 100 km oddaljeno mesto, proti notranjosti države. Mesto je znano predvsem po avtododromu, kjer prirejajo dirke z avti. Žal je zaprt za obiskovalce, tako da ga nismo mogli pogledat. Šli pa smo v muzej, posvečen vozniku formule 1 Juan Manuel Fangio, ki je bil 5-kratni svetovni prvak v formuli 1 in je šele Michael Schumacher podrl njegov rekord petih svetovnih pokalov. Muzej je zelo zanimiv in zelo na visokem nivoju, videti nekaj takega v Argentini je kar neverjetno, počutiš se kot v Nemčiji 😉

Muzej je oblikovan kot parkirišče, ima štiri nadstropja in tudi nekaj vmesnih nadstropij, do katerih se vzpneš po okroglem dovozu, ki se rahlo vzpenja. Na vsaki ploščadi so tematsko razporejena vozila, od njegovih prvih avtov s katerimi je dirkal po Južni Ameriki, do dirkalnikov formule 1, na vrhu pa sta tudi formuli Ayrtona Senne in Alaina Prosta. Avtomobili so res zanimivi in odlično ohranjeni. Všeč so mi bile anekdote iz življenja Fangia, ki so napisane v spodnjem nadstropju, v tistih časih, v 40-ih in 50-ih letih je bilo dirkanje prava preizkušnja za vzdržljivost voznika, Fangio pa je bil res šampion. Ena anekdota naprimer pripoveduje o eni poletni dirki, ko je bilo zunaj 40 stopinj, v cockpitu formule pa še kakšnih 20 več in so vsi tekmovalci imeli pravico uporabiti nadomestnega voznika, ko niso več zdržali vročine (ki je bil sveže stuširan z mrzlo vodo in spočit, ampak so si morali z njim na koncu razdeliti osvojene točke), ampak Fangio je sam odvozil celo dirko (mislim da samo še en drug poleg njega ni izkoristil nadomestnega voznika), poleg tega pa je imel probleme z odvodom vročega zraka in mu je pihalo dodaten vroč zrak od segretega motorja direktno v cockpit, tako da so ga po končani dirki komaj zavestnega odpeljali takoj v bolnišnico. Pravi heroj (ali norec?), in takih zgodbic je še več 😉

V soboto zvečer smo šli na bowling, kar je bilo svojevrstno doživetje. Priznam, da nisem šla še velikokrat bowlat v življenju, ampak dvomim da je v Ljubljani kakšen tak klub, kot ta ko smo šli. Namreč tukaj, ko vržeš kuglo in podreš keglje, se s poličke nad keglji spusti živa oseba in jih postavi nazaj na svoje mesto, da lahko meče naslednji. Prav tako mora pobrati tiste 3 kugle ki jih vržeš, in jih po kanalu poslati nazaj. To se mi je zdelo neznansko smešno, res si nisem predstavljala da  je kaj takega mogoče 😀 hahahaha, še zdaj se smejim, ko pomislim 😉 Sem prav posnela video. Poleg tega se mora spustiti tudi vmes, da odstrani kakšen kegelj, ki se je podrl, a ga ni odneslo dovolj stran. Nas je bilo 6, vsak je metal 10x, poleg tega je moral še kdaj popravit podrte keglje, računam da se je moral med našo igro kakšnih 100x spustiti dol s poličke, postaviti keglje, in se zavihteti nazaj gor. In to so počele 4 osebe, za vsako od štirih prog posebej. Uh, kakšno delo, nič jim nisem fouš 😉 Poleg tega imajo na listi pravil napisano, da lahko vržeš kuglo šele ko vidiš da se je človek umaknil 😉 Predstavljaj si, da vržeš prehitro in mu keglji (ali kugla) zleti v glavo. Uff…

No, na poti nazaj v nedeljo zvečer (ko se seveda vračajo vsi), je bila gužva, poleg tega pa še protest kmetov, ki so delili letake s satiričnim izmišljenim dialogom med predsednico Cristino in kmetom (kao predsednica reče kmetu da naj na 40% svoje zemlje posadi sojo zanjo, ampak jo mora sam posejat, zaščitit pred škodljivci, pokosit in dostavit za izvoz, in kriti vse stroške (ker so 40% dajatve ki jih morajo kmetje plačati pri izvozu ali nekaj takega)), je bilo kar zanimivo prebrat, ni pa blo zanimivo izgubit več kot eno uro časa v koloni. Že tako vožnja traja več kot 4 ure, s tem pa se podaljša na več kot 5.

Tukaj so še sličice.

Razno

19 april, 2009

No, po dolgem času, polnem potovanj in ostalega, se spet oglašam 🙂  Se mi kar nabirajo nove teme za pisat.  Bom kar mal doživetij iz Argentine najprej:

Čelade in motorji. Pred skoraj 4 meseci sva kupila motor, na katerega se nisva usedla skoraj 3 tedne, kolikor je trajalo da so se uredili papirji in zavarovanje, morala sva pa kupit tudi čelade. Čelade sva morala kupiti zaradi najine lastne varnosti, saj kakor tukaj poteka promet zgleda kot da jo rabiš na vsakem metru. Tukaj v predmestju ni nobenih policajev ki bi skrbeli za promet, oziroma so, ampak svojega dela očitno ne opravljajo, saj se skoraj vsi motoristi vozijo brez čelade, in tudi če se pelješ z avtom mimo njih ponoči z ugasnjenimi lučmi ali podnevi brez varnostnega pasu ali z avtom brez registrskih tablic, nič ne rečejo in te ne ustavijo.

Prav tako ne reagirajo če so na enem mopedu 4 osebe (ali tudi več, če so dovolj majhne), kar je kar pogost prizor. Zgleda da je moped edino prevozno sredstvo za kakšno celotno družino, tako vidiš na mopedu spredaj 5-letnega fantka, za njim očka ki vozi, za njim pa recimo mamica s par mesečnim dojenčkom v naročju (poleti skoraj nagim, brez odejice, brez kapice, brez rokavov), ali pa recimo še eno 7-letno hčerko in za njo mamico ali kaj takega, skratka kar stisne me pri srcu ko vidim kako neodgovorno se obnaša ogromno staršev, poleg tega pa vsi brez čelade. Skratka, čelada v predmestju – bolj opcija kot obveznost.

V mestu pa je drugače. Kakor se zapelješ čez obvoznico General Paz, ki ločuje predmestje (provinco) od mesta (Capital Federal), je vse drugače. Policijski nadzor je strožji, na rdečem semaforju je treba obvezno ustavit, na motorju pa je treba imeti čelado.  Pred par meseci je mestna vlada začela s kampanjo, ki naj bi motoriste prisilila, da bi uporabljali čelado (zaenkrat samo v mestu, ampak enkrat v prihodnosti tudi v predmestju). Kampanja je zelo direktna, gre pa takole:

Uporabljaj čeladoPrevod: Je samo ena sekunda. Uporabljaj čelado ali ti vzamemo motor.

Torej, če si na motorju in nimaš čelade, ti kratkomalo zaplenijo motor in ti ga vrnejo šele, ko ga prideš iskat z dokazilom, da si plačal kazen. Zelo veliko motoristov ima čelado s seboj, ampak jo imajo nataknjeno na komolec. Osebno se mi zdi to prav neumno, saj jih mora ovirati če jo imajo tako na komolcu. Se jim pri padcu zdi bolj pomembno da zaščitijo komolec kot glavo? Če te ustavijo policaji in imaš čelado, čeprav na komolcu, ti motorja ne zaplenijo, ampak si jo moraš dati na glavo, in napišejo ti kazen. Motor ti zaplenijo tudi če nimaš urejenih papirjev (registracije in zavarovanja).  Če sta na motorju dve osebi in imata samo eno čelado, lahko nadaljuje pot na motorju samo oseba s čelado. 

Sicer bi morala biti čelada, ki jo uporabljaš, biti kvalitetna, nikoli poškodovana, ampak ko se pelješ po cesti ima folk čelade kot izpred par desetletij, brez vizirja, cele obtolčene, trikrat prevelike, zelo popularno je tudi da ima tako čelado samo na pol na glavi, tako da ne gleda skozi luknjo, kjer naj bi bil vizir, ampak tista luknja gleda navzgor, človek pa gleda kar skozi spodnjo luknjo. Če je v bližini policaj, si jo samo pahne do konca dol. Kar nekaj. V eni novici je celo pisalo da je ena ženska imela kar čelado od gradbenega delavca. 

Zadnja novica pa je, da je bil sprejet zakon, da je na motorju/mopedu prepovedano voziti otroke, mlajše od 16 let.  S tem naj bi preprečili da starši vozijo otroke na motorju, vmes med staršema.

Ok, to je bilo nekaj aktualnega o motorjih. Potem pa je v Buenos Airesu že nekaj časa en problem, in sicer s kovanci. Ta problem traja že najmanj leto in pol, ne vem koliko prej je tudi že bil. Namreč vlada veliko pomanjkanje kovancev. Ko greš nekaj kupit, na blagajni nikoli nimajo nič kovancev. Če greš v velik supermarket jih nekako izbrskajo od nekje, če pa greš v kakšen kiosk ali pa kitajski supermarket, pa ti namesto drobiža dajo kakšen bombon. Tudi meni so že dali kdaj kakšen bombonček. Fajn je, če ti vsaj pustijo zbrati kakšen okus bi rad 😉 Problem je, ker je mestne avtobuse, vlake in podzemno mogoče plačevati samo s kovanci, in treba je plačati točno, ker ne vračajo drobiža. Milijoni ljudi vsako jutro grejo na delo z javnimi prevoznimi sredstvi, tako vsak dan uporabljajo kovance, ki pa jih je zelo težko dobiti.

Kaj se torej dogaja s kovanci? Ne vejo točno, oziroma je več razlag. Ena teorija je, da jih kakšna mafija zbira in jih stopi, ker je kovina, iz katere so narejeni, vredna več kot je vrednost kovancev. Druga teorija pa je, da jih nekatera podjetja zbirajo samo zato, da jih lahko drago prodajajo nazaj. Namreč ker se je oblikovalo tako pomanjkanje kovancev, so ljudje pripravljeni plačat, da se oskrbijo z njimi. Vlada je ukazala bankam, da vsakemu človeku, ki to zahteva, zamenjajo bankovce v vrednosti 20 pesov naenkrat v kovance. Problem je, ker se banke tega ne držijo oziroma pravijo da nimajo kovancev za dajat okoli. Avtobusna podjetja zjutraj na postaji postavijo enega človeka, ki ljudem zmenja en majhen bankovec v kovance, tako da lahko grejo na avtobus. Ampak ta človek ima vsako jutro neskončno vrsto ljudi, ki hočejo zamenjati denar. Trgovine in kioski lahko hodijo kupovat drobiž v kakšno pisarno, po 100 pesov ali več, ampak morajo za vsakih 100 pesov plačati 110 ali celo 115 pesov, se pravi 10-15% več kot dobijo. To je zelo velik problem.

Ena rešitev je, da bodo v 90 dneh uvedli univerzalno magnetno kartico za avtobuse, podzemno in mestne vlake, tako da boš naložil gor nekaj denarja in potem se bo odštevalo pri vsaki vožnji. Problem je, ker to zahteva ogromno investicijo, saj je avtobusnih in železniških podjetij malo morje, avtobusov in vlakov tudi, na vsakem avtobusu bodo morali namestiti napravo za branje kartic, na postajah pa terminale za polnjenje kartic. Mislim, da bo precejšen del investicije pokrila vlada, za pomoč k rešitvi problemu kovancev.

Sprašuješ se verjetno, zakaj država ne da več kovancev v obtok, če je tako pomanjkanje? Centralna banka pravi, da je kovancev v obtoku dovolj, oziroma enako kot v državah s primerljivim številom prebivalstva, mislim da okoli 117 kovancev na prebivalca, če se štejejo čisto vsi prebivalci. Nekaj od teh kovancev je verjetno v tujini, kar jih turisti vzamejo s seboj za spomin, kakšen je izgubljen, ampak še vedno bi jih moralo biti dovolj. Pred časom so v nekem skladišču našli 100 sodov, polnih kovancev, verjetno namenjenih za preprodajo po višji ceni, tako da je očitno problem v tem, da se je že predobro razširila mreža preprodaje kovancev s provizijo.

Mreža manjših supermarketov, v lasti kitajcev (kar je zelo tipično), se je odločila, da bo namesto drobiža izdajala svoje lastne bone v vrednosti kovancev, ki pa bodo ob naslednjem nakupu vredni celo 10% več od svoje vrednosti. Ta sistem bo začel delovati v kratkem, je pa dober način za rešitev problema kovancev in tudi za zagotovitev, da se stranke vrnejo 🙂

V enem kiosku lastnik celo podari hot dog kupcu, ki zapravi 50 pesov (11 €), in plača celotni znesek s kovanci. Še vedno ga pride ceneje, kot če bi šel kupit kovance na črni trg.

Da je tukaj res problem in da to res ni normalno,  sem ugotovila pred kratkim v ZDA, kjer me niti en prodajalec ni vprašal za kovanec, ampak so mi čisto vsi dali nazaj razliko. Tudi če je bil račun 17,05$, me ni vprašal za 5 centov, ampak mi je dal nazaj 95 centov, brez problema. Prava nebesa, po tem kar človek izkuša tukaj v Argentini 😉