Archive for marec 2009

Še ena Žirovka v Argentini in “Deseti paradiški otrok”

9 marec, 2009

Ravnokar sva se vrnila z obiska ene starejše gospe, kamor sva peljala Cristianovega dedka in babico. Gospa je namreč prebrala knjigo “Deseti paradiški otrok”, ki jo je napisal Cristianov dedek Pavel Jelovčan.

Da povem par besed o knjigi, jaz sem jo prebrala še preden sem prišla prvič v Argentino in mi je zbudila veliko spoštovanje tega gospoda, ker opisuje praktično celo svoje življenje, od svojih prvih spominov ko je imel pet let, pa do zadnjih let svojega življenja, z ljubeznijo svojega življenja in z otroki in vnuki. Njegovo življenje je zelo dolgo in polno dogodivščin, oktobra je dopolnil 86 let in je še vedno poln energije in vicov. Opisuje svoje otroštvo v “Paradižu” nad Žirmi in potem čas vojne, ko so ga vpoklicali Nemci in je potoval po celi Evropi in tudi Rusiji in se nekaj tednov skrival v Franciji na enem seniku in potem bil nekaj časa na Danskem, kjer je spoznal Ellen, v katero se je zaljubil. Bil je 3 leta vojni ujetnik v Italiji, potem pa šel z ladjo v Argentino. Ves čas si je dopisoval z Ellen in v enem pismu, po kakih dveh letih ko je bil v Argentini jo je vprašal če pride v Argentino da bo z njim in je prišla. Poročiti sta se morala že v pristanišču, da so jo spustili v državo, potem pa sta si ustvarila življenje tukaj. Nekajkrat je potoval v Slovenijo, v knjigi opisuje potovanja in dogodivščine iz življenja v Argentini, kako so gradili hišo in podobno. Knjiga je bila natisnjena v Sloveniji, prva naklada je hitro pošla, veliko izvodov je šlo za sorodnike, sedaj pa kroži že druga naklada. Kdor pride k nama na obisk in tudi midva prineseva par izvodov sem v Argentino, ker je drago pošiljati po pošti, tako da tudi slovenski rojaki v Argentini lahko preberejo knjigo. Ena od teh je tudi ta gospa, ki smo jo obiskali.

Ta gospa Irena je dobila knjigo od svojega brata iz Slovenije, jo prebrala in bila čisto navdušena. Klicala je Pavelna in govorila najprej skoraj eno uro z Ellen in potem še s Pavelnom pol ure in Ellen je rekla da je bil tako vesel, da še spati ni mogel. Prosil je Cristiana če ju lahko pelje k njej, ker živi par kilometrov stran. Na obisku je povedala svojo zgodbo (ne čisto do konca ker nismo imeli toliko časa), ampak je tudi zelo zanimiva. Izvedela sem da je iz Žirov, kar je prava redkost, saj v Argentini ni kakšnih Žirovcev. Iz Slovenije je šla že ko je imela 14 let (očeta so ubili v vojni) in bila po raznih taboriščih v Italiji. Opisovala je, kaj so počeli v taboriščih, da je bilo zelo lepo organizirano in da so se ženske zelo trudile delati kvalitetno, kar so jim naročili. Ženske so pletle nogavice in so si nekatere celo odrezale kito iz las, da so z lasmi učvrstile peto nogavice. Res neverjetno, kako so se žrtvovale. Je le drugače slišati še zorni kot ženske, ker Pavel naprimer opisuje samo kaj so delali moški in kako so spali na kartonih, bolj iz moškega dela taborišča.

Že nekajkrat sem slišala kako so Slovenski izseljenci v Argentini opisovali svoj beg v Avstrijo, od kjer so jih potem poslali v Italijo. Večinoma so šli skozi tunel na Ljubelju in vsi se spominjajo, kako je bil poln blata in vse je kapalo dol. Gospa Irena je rekla, da ko je prišla do Celovca, so jih že tam čakali in iskali partizani. Ne predstavljam si, kako so se ljudje morali takrat počutiti, kakšna negotova usoda jih je čakala, bili so kot kakšni kamenčki ki jih premetava morje in se kar naprej premikajo. Grem stavit, da si pred odhodom iz Slovenije noben ni predstavljal, da bo končal v deželi, ki je več kot 10.000 km oddaljena od vsega, kar so do takrat poznali. Niso si tudi predstavljali, da se nekateri nikoli več ne bodo vrnili v Slovenijo, niti na obisk ne.

Zdi se mi kar malo čudna, nenaravna tukajšnja slovenska skupnost. Govorijo slovensko, ampak so “argentinizirani”. Pohvalno je, da se trudijo in vzdržujejo slovenščino, slovenske šole, prireditve, maše, skavte, hkrati pa so asimilirani na urbanizirano življenje v Argentini. Na srečanjih skoraj ne govorijo o drugem kot o Sloveniji, čeprav jih ogromno sploh ni bilo tam že od leta 1948. Čutijo domotožje in se jim orosijo oči, ko govorijo o svojem otroštvu in kakšna je bila njihova pot, ki jih je pripeljala na drugi konec sveta, ampak nazaj ne grejo…niti kot turisti. Nekateri se bojijo, da bi se jim pokvarila idilična predstava, ki jo imajo o Sloveniji iz svojega otroštva, nekateri pa preprosto nimajo denarja, da bi si lahko privoščili tako drago potovanje. 

V soboto sva šla na tečaj slovenščine, ker se je začelo novo šolsko leto. Učiteljica Marjeta Hostnik je povedala, da bosta letos že dve skupini, začetna in nadaljevalna, in Cristian bo po enem letu že v nadaljevalni. Januarja je šla v Slovenijo za mesec in pol, predvsem zaradi enega izobraževalnega seminarja (sicer je učiteljica angleščine), pa tudi zato, ker je njena 20-letna hčerka na enoletnem tečaju slovenščine, ki ga organizira FF. Ta tečaj je super stvar, saj omogoči otrokom slovenskih izseljencev, da pridejo za eno leto v Slovenijo na brezplačni tečaj slovenskega jezika. Gredo samo tisti, katerim ministrstvo za zunanje zadeve odobri štipendijo, in morajo biti stari manj kot 25 let. Tečaj deluje odlično, saj imamo živi dokaz za to – Lujan, punco mojega bratranca Matjaža, ki po enem letu govori slovenščino odlično in ima ogromno besednega zaklada. Ima pa ta tečaj svojo stvar… ko se človek enkrat nauči slovensko, zgleda da hoče kar naprej govorit slovensko, saj je precej primerov, ko ljudje potem pridejo kar živet v Slovenijo 😉 To se je zgodilo že Lujanini sestri, ki je bila na tečaju leto pred njo, spoznala fanta, šla v Argentino po ostale stvari in se preselila v Ljubljano. To se je zgodilo tudi Lujan, saj namerava avgusta tudi iti nazaj v Slovenijo in je že dala prošnjo za vpis na Biotehniško fakulteto. In nenazadnje, se je to zgodilo tudi hčerki od naše učiteljice Marjete, saj se je po 4 mesecih bivanja v Sloveniji odločila, da se bo tudi ona vpisala na ljubljansko univerzo in tam študirala ekonomijo.

Tako je to v 21. stoletju…preseljevanja narodov zgleda 😉 Pred 60 leti so bili nekateri Slovenci prisiljeni priti v Argentino, zdaj pa se njihovi sinovi in vnuki vračajo v Slovenijo. Pa se bo uravnotežilo 🙂

Advertisements