Koncept “housewife”

Ker v Sloveniji nismo tako seznanjeni z izrazom “gospodinja” in ker smo približno vse ženske gospodinje, poleg tega da hodimo na šiht, bom malo opisala kako je to, če je ženska samo gospodinja in nič ne hodi na šiht (seveda ne iz lastnih izkušenj, ker sem Žirovka in Slovenka, in pri nas ni v navadi da bi ženska brezdelno čepela doma. Še v penziji je le redkokatera taka, da se brez slabe vesti uleže na kavč za par ur po kosilu ali kaj podobnega).

Tukaj sem spoznala veliko žensk vseh starosti, ki niso zaposlene in jih finančno vzdržujejo njihovi možje. Meni se je to že od začetka zdelo kar čudno in še vedno se mi zdi čudno. Kot da nekaj manjka. Preprosto si doma, nimaš nobenih obveznosti, nobenega stresa, nobene poti v službo vsak dan, počneš kar se ti zahoče; tvoja edina obveznost je da imaš pospravljeno hišo in da možu skuhaš večerjo ko utrujen pride iz dela. In če imaš otroke, še skrbeti za njih prvo leto ali dve, potem pa samo peljat jih v vrtec dopoldne in jih it iskat popoldne. 

Poleg tega, da je njihova edina zadolžitev skrb za gospodinjstvo, imajo še ogromno bonusov ki jim to delo olajšujejo – skoraj vse gospodinje, ki jih tu poznam, imajo najeto čistilko (pri nas bi bila to kakšna južnjakinja, ki bi bila pripravljena čistit poceni, tukaj pa je kakšna “severnjakinja” (ker smo na južni polobli) in sicer najpogosteje Paragvajka ker je veliko priseljencev od tam), ki pride vsak teden ali vsak drugi teden za cel dan in generalno očisti hišo oz. naredi kar ji naročiš (spuca okna, kopalnico vključno s stenskimi ploščicami, kuhinjske omarice, pobriše ves prah, posesa, pomije, zlika perilo ki se ti je mogoče nabralo, če hočeš ti še odstrani plevel iz rož), skratka zelo praktično. Čistilke za delo računajo tam od 1,2€ do 2€ na uro. 

Cristianova mami in njene prijateljice (vse so gospodinje, stare okoli 50) si kar delijo eno Paragvajko, tako da vsak dan gre čistit k drugi. Čisti jim že nekaj let in ji zaupajo, zato je fino in priročno, pa še lažje se zmenijo kdaj jo katera rabi.

Kar se tiče kuhanja večerje, ni nujno da sploh vsak večer kuhaš. Tukaj je navada da se zvečer poje konkreten kuhan obrok (niti pod razno samo kakšen sendvič ali jajca ali kaj hladnega), ampak moški ko pride z dela, kjer je mogoče samo kaj na hitro pojedel, pričakuje nekaj toplega. Praktično na vsakem vogalu imaš eno picerijo in v katerokoli hišo prideš, imajo na hladilniku nalepljenih kakšen ducat reklam za dostavo hrane na dom (tukaj rečejo “delivery” – zelo španska beseda a? 😉 ), tako da vsaj enkrat na teden naročijo – ali pico, empanade, ali pa kakšno izdelano jed – zrezek v omaki s pire krompirjem ali pomfrijem in tako naprej. Pripelje ti v kakšne pol ure fant, ki dostavlja, s skuterjem, za dostavo ti pa računajo ponavadi 1 peso (0,20€).  Tako da gospodinjam kdaj še kuhati ni treba. Da ne govorimo o tem, da ljudje kar pogosto hodijo večerjat v restavracijo ali pa h kakšnim prijateljem (najmanj enkrat na teden).

Ženske največkrat postanejo gospodinje, ker ne morejo dobiti službe, ali pa ker imajo službo in po rojstvu otroka raje ostanejo doma in skrbijo zanj, še posebej če jih imajo več. Tukaj traja porodniška samo 3 mesece in to je res zelo malo časa ko si lahko z otrokom, vrtec za otroke do treh let pa je precej drag. Kljub temu, da ženske ostanejo doma, pa otroka s tremi leti vseeno vpišejo v vrtec, čeprav bi jih brez problema čuvale doma, glede na to da ne hodijo v službo. Predstavljam si da je še težje plačevati vrtec samo z eno plačo.

Ko sem govorila o tem s Cristianovo mami (Gracielo) mi je rekla da je njo mož prisilil da je dala v službi odpoved in je ostala doma in čuvala Cristiana in potem še Diega. Delala je v zdravstvenem laboratoriju, a je porabila dve uri vsak dan za pot na delo in dve uri za nazaj. Izpita za avto nima in je vsako jutro Cristiana spremljala na avtobusu v vrtec že navsezgodaj, potem pa šla v službo, zvečer ga pa šla iskat. Pozimi je bilo mrzlo in se je prehladil ker je bil prepih na avtobusu ali nekaj takega in takrat je Victor (Cristianov ati) rekel da naj da odpoved in doma čuva Cristiana, da bo on delal in zagotavljal denar za preživetje. Gracieli je bilo zelo všeč delo v laboratoriju in ji je še zdaj žal da se ni vrnila, ko sta otroka že malo odrasla. Zdaj je situacija taka, da je ona gospodinja, on pa hodi delat na zavod za varstvo potrošnikov vsak dan od 8-14 ure, po kosilu kakšno uro počiva, potem pa do 20h ali še dlje dela v domači delavnici (kupuje prozorne plastične ploščice in jih s toploto ukrivlja da nastanejo samostoječi okvirji za slike in jih prodaja foto trgovinam). Kar zasluži v redni službi, porabi za redne stroške, hrano in položnice, kar zasluži pa z dodatnim delom, pa špara in potem porabi za dopust in izredne stroške. Mogoče se mu pozna da ima polovico slovenskih genov, saj doma dela tudi ob sobotah in nedeljah. 

Kaj pa potem počnejo ženske, če ne hodijo na šiht, ne čistijo veliko, ne kuhajo čisto vsak dan in ne čuvajo otrok? Grejo v trgovino po hrano, na obisk k prijateljici in imajo različne hobije. Tukaj je ogromno rokodelskih tečajev in vseh sort ostalih tečajev, na katere se vpisujejo. Veliko tudi gledajo TV, sploh kakšna dva kanala kjer cel dan prikazujejo nove ideje za ročne spretnosti. Graciela naprimer hodi na kakšna dva tečaja skupaj s prijateljicami, kjer jih učijo kako okraševat lesene škatlice za čaj, okvirje za slike, stenske ure, držala za papirnate brisače in podobne drobnarije. Na tečajih se je naučila različnih tehnik štrikanja, kvačkanja, pletenja in nama je že precej zadev naredila, med drugim tepihe iz volne za pred posteljo, enega za vsako stran. Zadnje čase se ukvarja z delanjem punčk iz blaga za tiste dojenčice, ki zdaj že niso več tako dojenčice, katere sem predstavila v prispevku o dojenčkih. Vsaki od njih je naštrikala tudi že kakšno oblekico. Tudi s prijateljicami se občasno dobi na domu od katere in tam skupaj ustvarjajo.

Poleg tega, da imajo kakšen hobi, tudi skrbijo za svojo urejenost. Imajo ogromno časa, ki ga lahko preživijo v čakalnici frizerskega ali kozmetičnega salona. Te storitve so tukaj precej poceni, saj je veliko žensk, ki  imajo take salone na črno, za sosede. H frizerju hodijo najmanj enkrat, včasih tudi dvakrat ali trikrat na mesec. Tudi v kozmetični salon hodijo vsaj enkrat na mesec, na depilacijo, čiščenje kože in podobno. Večino časa itak preživijo doma, zato ne bi bilo tako nujno da so vedno urejene, ampak so take, tukaj se ženske kar rihtajo, tudi starejše. Je pa lepo da se zrihtajo zase in za moža 🙂

Poznam pa tudi nekaj (večinoma mladih okoli 30 let) punc, ki so še brez otrok in hodijo v službo. Nič posebnega, taka je tudi moja situacija, nimam kaj komentirat 🙂 

Imam eno prijateljico, ki ima dve leti in pol starega fantka in je zaposlena, ravno tako njen fant. Živita skupaj v hiši, ki sta jo kupila pred dobrim letom. Oba gresta na delo vsak dan, ona gre zjutraj okoli sedmih in se vrne okoli šestih zvečer. Kaj narediti z otrokom? Ne vem, zakaj ga ne da v vrtec, že ima svoje razloge. Fantek tudi pri dveh letih in pol še skoraj nič ne govori, ampak pravijo da bo kmalu začel. Skratka, onadva imata redno zaposleno eno starejšo gospo, ki pride vsako jutro na dom, pazi fantka in skrbi za čistočo hiše (prijateljica je precej natančna glede čistoče). Za 8 ur na dan ji plačujeta okoli 250€ na mesec. Zanimiva rešitev, ampak z dvema kar dobrima plačama to sploh ni problem.

Cristianova teta, ki je precej premožna, je imela pred leti, ko sta bila otroka še majhna, najeto kuharico, ki je prišla dvakrat na teden za cel dan, skuhala nekaj obrokov in jih zamrznila, tako da so imeli za nekaj dni naprej že kuhano. Cristian je rekel da je kuhala fantastično, a žal je potem dobila stalno službo in ni mogla več hodit kuhat. Cristianova teta je poseben primer, saj ima zelo dobro službo, dela v eni borzni hiši, zelo rada je, ampak kuhat pa ne zna. Tako da zdaj ona in mož večinoma jesta “delivery” ali gresta ven na večerjo. Tudi ko gremo k njima na obisk, dobiš v roke menu od delivery-ja in izbereš kaj bi rad jedel in čez dobre pol ure imaš na mizi 🙂 Kar praktično 🙂

Ko smo šli na njen rojstni dan v eno hišo zunaj mesta z velikim vrtom in bazenom, smo jedli sendviče s pršutom, meso s tunino omako (“vittel tonne”, ki je tukaj specialiteta ki se jo je okoli novega leta) in torto. Povedala je, da je meso in torto pripravil vratar iz stavbe, kjer dela, ki ima podjetje za catering. Pa se znajde ane 🙂

No, kdor se je dokopal skoraj do konca tega zapisa, mu čestitam 🙂

Moj osebni pogled na housewife… po eni strani jim zavidam. Da mi ne bi bilo treba delat, da bi poležavala doma in imela kakšen hobi, šla malo po mestu in v telovadnico, gledala TV, mislim da bi bilo nekaj časa prav fajn. Ne vem, koliko časa. Vem, da bi se kaj kmalu naveličala gledat TV, nič se mi ne bi dalo in bi postala zdolgočasena. Lahko bi obiskala kakšno prijateljico, ki je tudi gospodinja. Na koncu pa bi želela imeti kakšno obveznost, kakšno odgovornost… občutek, da te kdo rabi in da se zanaša nate. Mislim, da ženska, če je samo gospodinja, nekako izgubi svoj namen. Jaz se kar nekako počutim kot da več prispevam družbi, ker imam službo.

Po drugi strani mi pa ne bi bilo všeč biti odvisna od partnerjevega denarja. V redu, vsak mesec ti recimo da en znesek za nakupovanje hrane in za stroške, ampak da bi ga morala občasno prosit za denar, da si lahko kupim kakšno obleko, čevlje ali kakšen gospodinjski aparat, to se mi pa ne bi zdelo fajn.  Kot da ima vso moč nad teboj. Še huje je, ker imaš kot gospodinja veliko časa da hodiš po trgovinah, ampak nimaš denarja da bi si kaj kupila. Imaš veliko časa za potovati, ampak nimaš denarja, pa še partner ima samo nekaj dni dopusta in oba morata samo z eno plačo iti na dopust.

Praktično si obsojen na skromno življenje, če je v hiši samo ena plača. Preživljat celo družino, ko sta dva še gre, ampak iz ene plače plačevat hrano, otroški vrtec, šolo, stroške… kar huda, sploh tukaj, ker so plače nekaj nižje kot v Sloveniji, stroški tudi malo nižji, hrana pa stane približno enako. Tako da bi se Slovenci lahko nehali pritoževati, če delata oba in vsak zasluži 500, 600 evrov na mesec, tukaj pa z eno plačo 300-400 evrov preživi 4-članska družina in po možnosti še grejo na dopust, svaka jim čast.

Ne kaže mi, da bom kaj kmalu housewife, če bom sploh kdaj (razen ko bom enkrat v prihodnjih 2-3 letih na porodniški), tako da sedaj še ponosno služim in zapravljam svoj denar 🙂 To pa je bil moj pogled na gospodinje.