Archive for januar 2009

Novosti iz Argentine

28 januar, 2009

Juhu, spet sem tu! Po dooolgem času se spet malo javljam iz tega napornega življenja, ki mi ne pusti niti sekunde časa za blog 😉

Minilo je že več kot dva meseca odkar sem nazadnje pisala in zgodilo se je veliko stvari, ampak nič kaj posebnega, zadnji mesec sploh nisva nič uporabila fotoaparata, vse je že postalo precej navadno. V Argentini sem že eno leto in dva meseca in vse je postalo že precej “navadno”. Nisem več tista, ki skače okoli s fotoaparatom in hoče vse poslikat ker se ji vse zdi novo in zanimivo. Postala sem že čisto navadna, vključena v družbo kot enakovredna članica, nič eksotična ali kaj podobnega 😉

Bolj in bolj pogrešam Slovenijo in njeno naravo in tudi moje prijatelje. Ugotavljam da sem že čisto razdvojena, nikoli ne bom popolnoma srečna samo na enem koncu, ker nikoli ne bom imela vsega skupaj na enem mestu.

Ko sem v Argentini, pogrešam družbo pr Bahač ali na Voleriji ali v Ambasadi, ob Bandidosu (tukaj še niso izumili kaj podobnega) ali čajčku ali rum-koli, možnost iti v gore ali na morje ali kamorkoli ob reko v samo eni uri (čeprav ko sem tam večinoma delam in se mi potem ne da iti nikamor in potem največkrat ostanem doma, ampak ko si daleč od tam si misliš “joj, zakaj nisem tam, vsak dan bi hodila na izlete ker je toliko priložnosti…”, ko pa si tam je pa vse isto, še za vikend se komaj kam zmigaš). 

Ko pa sem v Sloveniji, pa pogrešam družbo prijateljev ki jih imam tukaj in mojo tukajšnjo družino, Cristianove starše ter Diega in Gaby in ostale s katerimi se družimo, sobotni asado s prijatelji, Fernet-colo, empanade, bližnje mesto Ramos Mejia s številnimi bari in diskotekami ki so odprti vsaj do osmih zjutraj (čeprav gremo tja zelo poredko, ampak ko bom v Žireh, vem da bom imela neizmerno željo iti žurirat v Ramos 😉 ) in tudi tukajšnjo pokrajino, obalo reke Rio de la Plata in pare ali skupinice ljudi, ki na obrežju ali na kakšnem mestnem trgu pijejo mate ob kakršnemkoli času.

Skratka, tolažim se s tem da ne grem nikamor brez Cristiana, tako da bo on vedno košček Argentine, ki ga bom imela s seboj 😉 Zaenkrat zgleda da se bova ustalila kar tukaj, v bližnji prihodnosti bom malo poslikala hišo zdaj ko je še bolj prenovljena, pa še z nekaj novimi dodatki 🙂

Pred enim mesecem sva kupila motor (katerega še nisem poslikala), ime mu je pa Yamaha YBR 125. Tako da sva zdaj postala motorista, pravzaprav šele 3 dni nazaj ker sva morala nekaj časa čakati na papirje in registrsko tablico, potem še uredit zavarovanje, vmes sva pa bila še v Mendozi, ampak v nedeljo sva se prvič peljala malo okoli. Je kar fajn se malo peljat, ampak največ problemov nama povzroča vprašanje “KAM??” Evo, v Sloveniji je milijon čudovitih cest, idealnih za vožnjo z motorjem, malo prometnih, ovinkastih, s čudovitim razgledom. A tukaj… je druga zgodba. Vsakih 100 metrov je križišče (kot sem že razlagala v članku o cestah), torej mora vsakih 100 metrov ustaviti ali skoraj ustaviti, če slučajn kdo prihaja (ker ni prometnih znakov). Tako da dejansko sploh ni problem ne iti hitreje kot 60 km/h prvih 1000 km, kot je rekel tip v prodajalni. Ker komaj razviješ eno hitrost ki je večja od 30 km/h. In ko rečem “kam greva” in gledam po zemljevidu Buenos Airesa, slišim samo: ” ne, tja ne, niti pod razno, ne, prenevarno, ne, predaleč, ne, ta cesta gre skozi nevaren del…” na koncu nimaš iti kam drugam kot na vse kraje, kamor sva šla že stokrat z avtom. Nič da bi raziskala kaj novega. Zgleda da sva vse varne bližnje kraje že obdelala 😦

No, zdaj ko se kam peljeva z motorjem imava vsaj nekaj prednosti. Manj pokuri kot avto, lažje prehitevaš promet, na križiščih ti pomivalci vetrobranskih šip ne težijo da ti hočejo oprati šipo, pa še cestnine ni treba plačevat! 🙂 no, vsaj na daljših turah med provincami, za v center je še vedno treba plačat, ampak je cenejša tarifa kot za avto.

Ko sem že ravno pri cestninskih postajah – že dolgo mam namen napisat tole, kako se mi zdi zanimivo – ko se približuješ cestninski postaji in je gužva (recimo okoli 10 avtov v vrsti na vsakem okencu), zadnji ki prihajajo začnejo trobit, in potem vsi začnejo trobit, in takrat delavci na okencih, ki pobirajo cestnino, dvignejo rampe in lahko vsi grejo zastonj čez, da se gužva sprazni! Res noro, že ene 2x se nama je zgodilo da so začeli trobit in sva šla zastonj čez. Pa ene dvakrat ko so bli na štrajku in tudi niso pobirali, čeprav so bili noter v kabinah. Ko je pa Cristianov bratranec prišel za novo leto iz centra zvečer ob 22h, 31. decembra, je pa rekel da sploh nobenega ni bilo nikjer za pobirat cestnino, so zgleda vsi šli praznovat domov 🙂 Dežurstvo pa tako!

Ravnokar sva se vrnila iz slaščičarne (pravzaprav sladoledarne, ne vem kako bi se najbolje reklo – heladeria), sva šla na pol kile zastonj sladoleda, ki si ga je prislužil ker plačuje položnice čez internet (je začel šele prejšnji mesec, ampak bolje pozno kot nikoli). V nasprotju s Slovenijo, kjer ti še zaračunajo najmanj 0,30€ ko plačaš položnico prek spletne banke (ampak še vedno precej ceneje kot na bančnem okencu), tukaj ne samo da ti ne zaračunajo provizije (kot ti jo ne zaračunajo niti če greš plačat na banko ali na bankomat ali kamorkoli), ampak ti podarijo “20 minut” ki si jih kao prihranil, ker ti ni bilo treba iti na banko.  Vsakih nekaj mesecev, mogoče na pol leta, ne vem kako je ker še nisem izkusila, moraš te “minute” izkoristiti. Za ta sladoled je moral dati 280 minut, kar pomeni 14 položnic. Mislim da jih je plačal precej manj, ker ti kot nagrada ker si začel plačevati prek interneta podarijo točke za četrt kile že oni. Ostalih 120 točk pa je zamenjal za zajtrk v eni kavarni. Nagrad je na izbiro precej, ampak je treba zbrati malo več točk – kosilo v dobri restavraciji, vstopnice za kino, kilogram sladoleda, vstopnice za gledališče, zabaviščni park, picerijo…  Skratka, splača se 🙂

Sicer so pa kar obsedeni z zbiranjem točk, še najbolj vsakodnevna stvar je točke pri gorivu – zaprosiš za eno kartico s čipom na tvoje ime in potem vedno ko greš tankat dobiš točke – približno za vsak evro dobiš eno točko. Moraš pa iti tankat na črpalko verige YPF (katerih je povsod polno ker je državna firma). Ko imaš nabranih že veliko točk, jih lahko zamenjaš za nagrade, katerih je ogromno na izbiro, od kuhinjskega pribora in posode, pripomočkov za kampiranje, igrač, avto atlas in oprema za avto, do gospodinjskih aparatov in celo LCD TV-jev (enormno število točk). Midva sva tako pridobila kotliček za gretje vode (tak ki piska ko voda zavre) in univerzalne kuhinjske škarje. Zdaj pa zbirava za ročni mikser (za stepanje smetane in še kaj), ki zahteva malo čez 800 točk, imava jih že okoli 760. Če imaš srečo, ti delavec na bencinski črpalki naloži še točke od koga ki je tankal pred teboj, a ni imel kartice da bi mu naložili točke. Tudi na ta račun sva jih kdaj že dobila 🙂

Evo, ko se spravim pisat me pa ni za ustavit. Mi je ful fajn pisat drugače, samo čas si moram vzet zgleda ane 🙂

Lep pozdrav vsem, tokrat pa obljubim da bom kmalu spet pisala 🙂

Advertisements