Archive for november 2008

Mendoza v septembru

18 november, 2008

Uf, res je minilo že ogromno časa odkar sem nazadnje pisala. Rada bi imela nekaj časa vsak teden da kaj napišem, saj se vedno dosti dogaja, ampak kar vedno se najde kaj drugega 😦

Niti ne morem obljubit, da bom pisala bolj pogosto, ker nikoli ne vem koliko časa bo spet minilo, tako da raje ne bom rekla nič. Pustimo se presenetiti! 😉

Napisala bom par besed o našem potovanju v Mendozo, od 10-15. septembra. Pravzaprav je bilo od 11 do 14, ker smo 10. šli na avion ob 22h, 15. pa smo prispeli domov že ob 9 zjutraj.

Z avionom smo šli jaz, Cristian in Gabriela (Diegova punca), Diego pa je šel z avtom ker je šel že par dni prej, da je razvozil robo (foto okvirje) okoli strank na poti do Mendoze. Mendoza je sicer oddaljena od Buenos Airesa približno 1100 km, oz. slabi dve uri vožnje z avionom. Bilo je praktično, ker smo tako tudi tam imeli prevozno sredstvo za vozit se okoli.

V Mendozi živi Gabrielin brat Juan Carlos (“Juanca”), z ženo Rosano in 3-letno hčerko Mirando. Tako daleč so se preselili 2 leti nazaj, stran od vse družine in znancev, ker Rosana ni dobila zaposlitve (je agroživilka) v Buenos Airesu in sedaj dela v Mendozi, kjer je ogromno vinogradov. Tudi Juanca je dobil izvrstno službo v podružnici podjetja, kjer je delal v Buenos Airesu, tako da ima v Mendozi še veliko boljši položaj. Tako da smo imeli prehrano in nastanitev zagotovljeno, to je pa že veliko vredno 🙂

Naj povem malo geografskih podatkov o Mendozi. Pri Slovencih je to mesto znano predvsem kot zatočišče mnogih Slovencev, ki so prišli po vojni, in kot zelo poznan vinorodni okoliš. V ožjem centru živi okoli 110.000 prebivalcev, skupaj s predmestji pa okoli 850.000. Je 4. največje mesto v Argentini. 

Mesto praktično leži sredi puščave, ki pa jo namakajo s pomočjo namakalnih jarkov, ki so prepredeni po celem mestu. Tako namakajo tudi vinograde. Iz gora namreč prihaja veliko vode, tako da jo imajo dovolj za preživetje, kljub temu pa jo morajo racionalizirati.

Namakalni jarki so ponavadi prazni, občasno pa sprostijo vodo da priteče po njih in lahko ljudje z njo zalijejo vrtove. Je kar drugače kot v Buenos Airesu, kjer je zraven ogromna reka Rio de la plata, iz katere črpajo vodo in jo s pomočjo prečiščevalnih naprav spreminjajo v pitno vodo. Moram reči da so tukaj kar precej potratni z vodo. V živalskem vrtu (smo šli ko je bila na obisku moja mami) so prikazovali koliko porabijo vode na gospodinjstvo v različnih mestih po svetu in je Buenos Aires kar v vrhu, poleg nekaterih mest iz ZDA. 

Skratka, tile namakalni jarki so kar zanimivi in tudi nevarni. Da prideš z ulice do hiše moraš namreč stopiti čez mostiček. Če recimo prideš do doma cikcak potem je pomojem kar težko zadeti tisti pol metra širok mostiček 😉 Tudi avto hitro konča z eno gumo v jarku če ga hočeš parkirati preblizu.

Torej prišli smo v sredo zvečer in šli direktno spat. V četrtek je Diego hotel iti na ogled ene vinske kleti in smo šli v Norton, ki je zelo znana v Argentini. Med drugimi proizvajajo tudi eno sladko vino pozne trgatve “Cosecha tardia”, za katero se je ravno zadnjič hvalil kolega Pocho, da to vino uporablja ko hoče zapeljati kakšno punco, najprej skupaj spijeta buteljko tega vina (ki btw. res lepo teče po grlu, kot sok 😉 ), potem pa se večer nadaljuje veselo 😉 Prišli smo že dopoldne, ampak so rekli da imajo voden ogled šele ob 14.30, tako da smo se naročili in šli vmes malo pojest. Na ogledu so nam razložili kako pridelujejo vino, imajo 200 sezonskih delavcev ko je trgatev, napolnijo pa kar nekaj buteljk na leto, veliko tudi za izvoz. Šli smo tudi v klet, kjer zorijo boljša vina, v lesenih sodih in tudi potem v steklenicah. Na koncu so nam dali za poizkusiti eno belo in eno črno vino in vodička nam je razložila kako je treba degustirati, pogledati barvo, povohati in prepljuskati v ustih, da začutiš pravi okus. Meni črno vino ni všeč, ampak sem vseeno poskusila oba. 

Ko smo prišli nazaj v hišo, je Rosana naredila “torta frita”, kar je specialiteta v nekaterih področjih Argentine. Žene gavčev so ponavadi na deževen dan naredile to sladico in si s tem zaslužile tudi aplavz. Še najbolj se mi zdijo podobne flancatom, le da so precej nižje, hrustljave in bolj enostavne za naredit. Po vrhu se jih ravno tako potrese s sladkorjem. Toliko smo se jih najedli, da nas je potem vse bolel trebuh 😉

Zvečer smo se odpeljali v vas Uspallata, ki je v dolini med prekordiljero in kordiljero Andov (100 km od Mendoze). Že prej smo se zmenili za najem ene hiše, za dve noči. Šli smo mi štirje, Juanca ter Miranda, v petek zvečer pa je prišla še Rosana. V petek zjutraj smo nameravali it smučat na Penitentes, ki je smučišče v predgorju Aconcague, še okoli 70 km naprej od Uspallate. 

Ko smo prišli nazaj v Uspallato smo se dobili z lastnikom hiše, ki smo jo najeli, da nas je vodil do nje in razkazal potrebne stvari za prijetno bivanje. To je bil v bistvu kot njegov vikend oziroma mislim da je nekaj časa tudi živel tam s svojo družino. Je kar čudno priti v hišo neznanca in tam živeti par dni. Bilo je pa zelo prijetno. Zunaj je bilo grozno mrzlo, a je bil v kuhinji “gašperček” in veliko lesa, tako da smo imeli zakurjeno, v sobah so bile pa električne pečke. 

Kar čudno je bilo sploh misliti na sneg, saj v Mendozi o njem ni sledu (razen na visokih gorah, ki jo obkrožajo), v Uspallati tudi ne, tako da smo kar malo dvomili. Še ko smo se peljali proti Penitentes je bil sneg ob cesti šele zadnjih 5 kilometrov. Na poti smo videli prevrnjen tovornjak, ki je zgleda prevažal prazne steklenice. So imeli precej dela da so pometli vso steklovino s ceste. Pokrajina pa je postajala vedno bolj gorata, lepa sprememba od Mendoze in tudi od Buenos Airesa. 

Najeli smo opremo, Gabriela se je hotela naučit bordat, Cristian in Diego že znata, Juanca pa je moral merkat Mirando tako da ni mogel nič. Niso ga niti spustili na sedežnico, ker ni imel smučk, da bi vsaj šla na goro in bila v restavraciji, ki je bila malo višje. Jaz sem pa seveda smučala, čeprav sem že parkrat rekla da bom enkrat najela board da vsaj vidim če mam kaj talenta in če bi mi bilo všeč 😉 Ampak na koncu seveda vzamem dobre stare smučke 😉

Bilo je zelo zanimivo, sicer niso imeli kaj prida smučarske infrastrukture (2 dvosedežnici in par sider), ampak moram reči da je bila proga od vrha fantastična! V primerjavi z Barilochem je bil to raj na zemlji. 5% ljudi v primerjavi z Barilochem, bilo je skoraj prazno (res je pa da je sredi septembra sezona že bolj pri koncu), sneg pa ravno pravi, na frišno poteptan, skratka pravi užitek se je bilo spustiti dol. Z vrha pa je bil (kot na večini smučišč ki jih poznam), prekrasen razgled na okoliške gore. Aconcague se žal ni videlo ker se smučišče ni začelo na vrhu gore, ampak nekaj pod vrhom.

Ko sva se prvič spuščala dol, pa sva srečala Gaby kako jo peš maha proti dolini. Diego jo je učil boardat ampak mestno dekle, kot je, se je bala naklona na hribu. Tako da se ni upala boardat po par metrov široki poti, ki je šla poševno ob hribu, ker se je bala da bo zgrmela čez rob. Začetki so bili zelo težki. Ampak pozneje, po par urah pavze, sta šla skupaj čisto do vrha, prebrodila nekaj kriz in na koncu se je že čisto spodobno znala peljat z boardom. Ne morem sodit ker ne poznam kako težko je, ampak moram reči da jo prav občudujem da se je v parih urah navadila tako dobro. Imela je seveda tudi dobrega in zelo potrpežljivega učitelja Diegota, ki je po izobrazbi profesor športne vzgoje, tako da že ve kakšen pristop mora imeti do nje, ker jo že dovolj dobro pozna 😉

Po smučanju (dan je kar precej dolg ker je Mendoza toliko zahodno od Buenos Airesa da se že pozna razlika zaradi oddaljenosti od poldnevnikov) pa smo šli še malo naprej, na Puente del Inca (Inkov most), ki je naravni most čez potok, ki ima posebno lastnost – če vržeš vanj kakršenkoli predmet, ga v manj kot 40 dneh voda obda s plastjo mineralne snovi (kot kamen). Tam zraven imajo tržnico, kjer potomci Indijancev prodajajo predmete, ki jih pustijo v vodi tako dolgo, da postanejo obdani s kamnom, in seveda še ostale običajne pletene stvari in spominčke. Vrnili smo se v hišo v Uspallati, zvečer pa je prišla še Rosana. Večerjat smo šli v eno restavracijo ki je ob glavni cesti in je vedno parkiranih cel kup tovornjakov. Poznana je kot najboljša in poceni restavracija tam in je za tovornjakarje obvezen postanek. Uspallata je tranzitno mesto, ker leži na poti do Čila in je ogromno tovornjakov na cesti non stop.

Drug dan pa smo naredili dooolgo turo. Najprej smo šli na ogled Cerro de los siete colores (gora sedmih barv) – katerih zgleda da je kar nekaj v Argentini s tem imenom, ker so zaradi različnih mineralov oz. rud drugačne barve kamnov.

Potem smo šli gledat “Bovedas”, ki so kupole iz blata, prekrite z apnom, ki so služile v 18. stoletju kot peči za taljenje železa za vojsko generala San Martina. Že pred tem pa so stavbe na tem območju (ostale so samo še nizke stene) uporabljali jezuiti. Tam je bila ena vodička, ki nam je ob vstopu razložila malo zgodovine, in na moje prijetno presenečenje (Gorenjka pač), ni bilo treba nič plačat 🙂 Kar čudno se mi je zdelo, saj čisto povsod fehtajo za kakšne prispevke, če ti že vstopnine ne zaračunajo.

Naslednja postaja na makadamski poti so bili petroglifi pod goro Tunduqueral, ki so razne podobe, izklesane v kamnu, naj bi bile stare več kot 1000 let. Naredili naj bi jih takratni prebivalci Inki. Prikazujejo pa razna bitja in živali, vseh ni mogoče pojasniti. Oskrbnik nam je rekel, da obstaja veliko teorij o tem, kaj prikazujejo, in da je mogoče, da prikazujejo duhovna bitja, s katerimi so se takratni prebivalci povezovali.

Končno smo prišli do razgledne točke kjer je pogled na Aconcaguo 🙂 Tako da sva se s Cristianom slikala tam zraven. Potem smo šli pogledat “Balkon”, ki je nastal, ker so se mehkejše kamnine zdrobile, trše pa so ostale na svojem mestu. Na balkonu sta lahko samo dve osebi hkrati, pogled navzdol je pa kar sapo jemajoč. Cristian je vrgel kamen in je bilo kar treba čakat en čas da je prišel do tal.

Potem smo pa prišli do vijugastih ovinkov, ki so znani kot “caracolas” (polži – zaviti kot polžja hišica pomojem). Več kot eno uro smo se vozili po samih ovinkih. Potem smo pa končno prišli do hotela Villavicencio. Tukaj je namreč najbolj znana mineralna voda Villavicencio (ki jo pijem vsak dan) in na slikci na steklenici je ta hotel, tako da sem ga hotela enkrat v živo videt 🙂 In sem ga 🙂 To je hotel ki je bil pred nekaj desetletji zelo popularen topliški hotel (še vedno obstaja hotelski park in zunanji termalni bazeni, le da so sedaj prazni), ker ima voda poživljajoče in zdravilne lastnosti. Že nekaj let se menijo da ga bodo obnovili, ampak kar naprej prestavljajo začetek obnove. Po zadnjih podatkih bo odprt leta 2012. 

Zvečer smo prišli nazaj v Mendozo, Juanca pa je zapekel meso na žaru da smo dobro povečerjali 🙂 Drug dan smo si šli ogledat ogromen jez (dique), za njim pa prečudovito modro jezero. Res je bilo lepe barve. S seboj smo imeli še malo mesa od prejšnje večerje in smo šli na drug konec jezera (okoli z avtom), kamor baje grejo skoraj vsak vikend in naredijo piknik in uživajo v naravi. Ob poti je veliko postajališč in prostorčkov za piknike, z žari, mizami in stoli. 

Potem smo si šli v Mendozi ogledat še spomenik na Cerro de la Gloria, ki je spomenik generalu San Martinu, ki je prečkal Ande in pomagal v začetku 19.stoletja osvoboditi Argentino, Čile in Peru iz rok španskih kolonistov. Rosana je vedela veliko o spomeniku in kaj prikazuje in je razložila kako je pomagal osvoboditi Argentince iz rok Špancev. Ni mi bilo čisto jasno kaj se je dogajalo in koga je dejansko osvobodil, saj so vendar španski kolonisti živeli na področju Argentine, a jih je osvobodil pred samimi seboj? No, še ona mi ni znala razložit. Sem se pa malo pozanimala v Wikipedii in zgleda da prebivalci Argentine niso hoteli biti odvisni od Španije, tako da so se hoteli osamosvojiti, kar jim je tudi uspelo leta 1816.

Mal sem jo podražila, zakaj potem govorijo špansko, saj je to jezik njihovih zavojevalcev, s katerimi niso hoteli imeti nobene zveze. Je res ironično, kajne? Da vse te dežele, ki so se toliko časa trudile rešiti se španske nadoblasti, na koncu uporabljajo ravno španski jezik kot svoj uradni.

Tako se je končal naš obisk Argentine. Moram reči da se pokrajina ne more primerjat z Barilochem in okolico. Kateri Slovenec je izbral Mendozo za svoje zatočišče namesto Barilocha, se je (kar se tiče lepote pokrajine) malo zafrknil. No, razumem pa tudi slovensko nagnjenje k dobremu vinu, tako da mi je izbira čisto jasna 😉

Rekli so, da stari ljudje v Mendozi z roko pokažejo okoli in rečejo “y todo esto, era viña” (vse to je bil včasih  vinograd), kar je postalo kar naš rek tam v Mendozi, ko smo se vozili okoli in govorili “vseeeee to je bil vinograd”. 

Še slikce, ki so tukaj

Advertisements