Archive for avgust 2008

zimske počitnice v Barilochu

27 avgust, 2008

No, končno sva se vrnila iz zime nazaj v pomlad 🙂 Čeprav je bilo samo za 5 dni, ampak me je kar precej zeblo (ko sva bila zunaj, notri v hostlu je bilo ves čas prav lepo toplo… veliko topleje kot je doma v hiši).

Sicer se po slovensko reče Bariloče, in se sklanja v Bariločah, iz Bariloč… ampak meni se zdi čudno uporabljat ta samostalnik kot množinski, tako da bom uporabljala kar tuje ime.

Šla sva prejšnji ponedeljek z avionom, že pred peto zjutraj naju je Victor prišel pobrat in naju je peljal na letališče, let sva imela ob 6.25, tako da sva že zelo zgodaj prispela v Bariloche.

Zelo se je poznala razlika v zemljepisni dolžini, Buenos Aires je na 58 stopinjah, Bariloche pa na 71 stopinjah zahodne zemljepisne dolžine, tako da je bila razlika v sončnem vzhodu in zahodu v primerjavi z Buenos Airesom za okoli eno uro, se pravi zjutraj se je zdanilo šele po osmi uri, zvečer pa je sonce zašlo okoli sedmih, pol osmih. To je za smučanje kar ugodno, saj je dnevna svetloba zelo dolgo. Sedežnice so delovale do 17. ure, zadnji spust v dolino pa je bil do 17.30. Je kar razlika s Slovenijo, ko se pozimi znoči že ob petih.

Dobrodošlica je bila kar lepa, saj je snežilo in je bilo vse belo že okoli letališča, ampak v mestu je že bila plundra in sva morala po tistem hodit 500 metrov do hostla in še kufer vlačit za sabo. Hostel je bil lep, zelo na easy, hipijevski, oba ki sta delala tam sta bila bolj hipijevske sorte in cel dan se je vrtil reggae pa taka na izi muska. Morala sva počakat dve uri da sva lahko dobila sobo ker sva prišla prezgodaj, tako da sva najprej šla na en submarino v Fenoglio, kjer imajo res dobro čokolado.

Drug dan sva šla smučat na Cerro Catedral, kljub temu da je bilo napovedano bolj slabo vreme. Kmalu mi je postalo žal, saj je precej snežilo in bila je megla, tako da nisem mogla uživati v smučanju. Do smučišča (18 km iz Barilocha) sva šla z mestnim avtobusom (0,70€ v eno smer) in bilo je prav zanimivo, ko so ljudje hodili na avtobus v pancarjih in s smučkami in snowboardi v rokah. Postajo sva imela tik pred hostlom tako da je bilo prav priročno 🙂

Sicer je pa smučišče čisto navadno, nič posebnega, le zdi se mi precej sedežnic na približno istem mestu (na vrhu so okoli 50-100 metrov narazen). Ni mi bilo všeč, da niso nič potlačili snega, tako da so hitro nastali kuclji. Že prej sem prebrala nekaj negativnih komentarjev od smučarjev na internetu, da preslabo vzdržujejo smučišče. Glede na to da te fajn oberejo da sploh lahko prideš gor (29€ za dnevno karto in 11-15€ za izposojo opreme), bi se lahko bolj potrudili.

Bilo je ogromno tujcev, predvsem Brazilcev in Američanov iz ZDA, pa tudi nekaj nemščine sem slišala. Američani so seveda komentirali “kako je vse poceni”. Brazilci so začeli hoditi v Bariloche tako kot Argentinci, na maturantske izlete in njihovo število se vztrajno povečuje. Mislim da naj bi jih letos pozimi prišlo okoli 30.000, v celem letu pa okoli 50.000. Nekam le morajo iti na sneg, saj ga v njihovi deželi ni. Tako se je cela turistična ponudba prilagodila tudi Brazilcem in vsi turistični delavci so se morali navadit portugalsko, da jim lahko ustrežejo. Kar v nekaj lokalih je bila obešena brazilska zastava, kot dobrodošlica.

Glede na to, da je bilo že smučanje tako drago, sva šparala vsaj na hrani, tako da sva zjutraj pripravila sendviče iz toasta s sirom in šunko in jih nesla s seboj in jih pojedla pod smučiščem 🙂

Po smučanju je bil pa kar problem dobiti avtobus za nazaj v Bariloche, saj vsi izkoristijo in smučajo do zadnje minute, potem pa vsi hkrati domov. Kar nekaj ljudi je sicer ostalo še po raznih gostilnah in lokalih na bazi smučišča, kjer je zelo lep ambient, same lesene hiške, ampak vrsta za avtobus je bila kljub temu dolga. Drugi dan sva čakala dobro uro v vrsti, da sva prišla gor (vsake pol ure vozi, tako da sva šla lahko šele na tretjega). Ampak 0,70€ v primerjavi s taksijem (okoli 10€) je bilo dovolj poceni da se je splačalo čakat.

Drugi dan je bilo vreme precej lepše, sposodila sem si tudi smučarska očala (čeprav bi mi bolj prav prišla prejšnji dan, ampak se mi je 4€ za tiste 3 ure smučanja ki so še ostale od takrat ko sem šla vprašat zdelo preveč), tako da je bil prav užitek. Čeprav sem ugotovila da več kot tričetrt prog od prejšnjega dne sploh niso stlačili tako da so bili še naprej sami kuclji, res bedno. Šla sva se slikat na isto mesto, kjer sva se slikala poleti, ko sva šla gor. Zimskega panoramskega posnetka pa nisem naredila, ker je bilo preveč nizke oblačnosti.

Veliko ljudi, ki pride v Bariloche, sploh nima oblačil za sneg (hlač ali kombinezona), tako da imajo veliko izposojevalnic cunj. Kar naprej je bilo po mestu videti ljudi, ki so hodili okoli z velikimi belimi vrečkami v rokah, tako da sem najprej pomislila da so klošarji ali kaj takega, ampak so bili samo maturanti ali kakšna družina, ki si je ravno šla sposodit zimska oblačila, ki so jih nesli v vreči.

Za nesmučajoče je bila na voljo izposoja plastičnih drsalnikov za pod rit, ne spomnim se kako se jim reče, mi smo jim rekli kar “lopate”, in si šel s šestsedežnico gor do snega in se potem tam na majhnem ograjenem delu smučišča drsal. Fino da imajo tudi tako ponudbo, čeprav stane 9€ samo da te enkrat peljejo s šestsedežnico gor in potem nazaj.

Veliko mladih (predvsem Američanov) je imelo twin-top smučke, take ki so zakrivljene navzgor spredaj in zadaj in so malo širše kot navadne carving smučke. Američani so imeli ponavadi kar svoje. Je pa bilo lepo videt tudi kar nekaj Elanovih smučk, na eni mi je uspelo prebrati “Designed in Slovenia” 🙂 Je kar fajn prebrati ime Slovenije tako daleč.

Cristian se je pa navdušil nad kratkimi smučkami (big foot se mi zdi). Zdaj borda in sem ga zmeraj morala čakat ko sva stopila s sedežnice, da se je usedel in zapel tadrugo nogo na bord. Je rekel da bo kmalu prešaltal na smučanje, zato ker ko bo star ne bo mogel več vstat, pol ko se bo usedel da bi zapel tadrugo nogo 😉

Drugače borda kar dobro (sploh glede na to da je bil šele pred štirimi leti prvič konkretno na snegu in da gre samo par dni na leto), ampak se je ene stokrat zvrnil v sneg 😉 Jaz teh incidentov nisem veliko videla ker sem bila večinoma pred njim, ampak potem je vedno prišel za mano ves bel 😉 Je pač tak šport, da si bolj v stiku s snegom. Jaz nisem imela kakšnega stika s snegom, razen ko sem delala angelčka v snegu 🙂

Ujej moram nehat, saj ne vem če se je komu sploh ljubilo brati do tukaj : ) Skratka kupila sva še malo čokolade preden sva šla nazaj, v petek pa spet na zgodovinski avtobus in nazaj na letališče. Ker sva imela standby karte (plačala samo vsak 25€ juhu, ker uslužbenci in sopotniki dobijo karto za 10% cene), sva morala počakat če bo še kaj prostora v avionu in se je nama razšlo glih za glih da sva prišla gor, še sreča.

V Buenos Airesu pa že prava pomlad, 20 stopinj v petek, že skoraj za kratke rokave 😉 Ampak zdaj je spet padlo nazaj na okoli 15. Počasi bo pa prišla pomlad 🙂

no še slikce:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/BarilocheZima

Advertisements

Dia del niño

11 avgust, 2008

Včeraj je bil “dia del niño”, “dan otroka”. Otroci tukaj se imajo kar fajn, sem ugotovila. Darila jim nosi Božiček, potem 6. januarja Sveti trije kralji (los reyes magos), potem pa imajo še dan otroka, ki pade na 2. nedeljo v avgustu (do pred nekaj leti je bil baje prvo nedeljo v avgustu, ampak so ga prestavili ker dosti staršev dobi plačo šele 5. v mesecu in niso vedno dobili plače dovolj zgodaj, da bi kupili darila). Skratka, na ta dan otroci pričakujejo celo goro igrač in sladkarij.

Ne vem od kje sem od začetka tu v Argentini imela občutek, da ljudje ne zapravljajo denarja kar vsevprek, da malo gledajo da ne zapravljajo za brezvezne stvari. Včeraj sva šla h Cristianovi teti in tam sta bila dva njena vnuka, pa nekaj nečakov in otrok od nečakov, vsi tam do 3 let. Igrač je bilo toliko, da si se kopal v njih. Mali, ki sploh niso zainteresirani ze toliko igrač naenkrat, če se zamoti z eno stvarjo, pa mu v naslednjih 15 minutah še 5 novih igrač pokažeš…meni se zdi čisto preveč naenkrat. Otroci v Argentini imajo res ogromno igrač, saj se ne utegnejo z vsemi igrat!

Po kosilu (preden sva šla h teti) sva šla v en park, ker je bil tak lep sonček, 20 stopinj, prav čudovit zimski dan, ko bi le bilo več takih. Na vogalu parka je bila slaščičarna in sva kupila četrt kile sladoleda da sva se malo posladkala 🙂 Potem so pa že navalili otroci v park in sva šla naprej.

Družba je naravnana zelo potrošniško, se mi zdi, tako kot v ZDA. Samo kupuj, kupuj. Pri nas je to izrazito predvsem decembra, ko je treba nakupit darila, tukaj pa imajo ogromno dni, ki so posvečeni določeni kategoriji. Naprimer 3. nedelja v juliju je “dan prijatelja” (dia del amigo) in cel mesec so bile reklame “kupite darilo v mesecu prijatelja”, skratka naj bi obdaroval vse prijatelje. Večina ljudi to nedeljo oz. ta vikend izkoristi, da se dobi s prijatelji in podebatira, pač vsak dan z drugim krogom prijateljev. Kakšnih daril si niso kupovali, da bi videla.

En mesec prej, tretjo nedeljo junija, je bil dan očeta. Takrat slavijo očetje in se pričakuje, da jim otroci kupijo darila. Cristian in Diego sta Victorju kupila švicarski nož. In tudi takrat so cel mesec rolali reklame “kupujte brivnike v mesecu očeta”, in tudi na dom hodijo prospekti posvečeni dnevu očeta in s primernimi darili (brivniki, kompleti orodij, elektronika…)

Danes so se končale zimske počitnice v provinci Buenos Aires, ampak 4,5 milijona otrok je moralo ostati doma, ker učitelji zahtevajo 20% povišico plače. Upam da bodo kmalu kaj rešili.

Juhuhu, kavč je tu!

9 avgust, 2008

Ekspresno v enem tednu sva dobila kavč, ki sva ga naročila prejšnji teden! Kar ne morem verjeti, predvsem ker sva pri neki drugi firmi 6.marca naročila mizo in stole za jedilnico in takrat vse plačala, rok dobave za mizo je bil 45 dni a sva jo dobila po 90 dneh, komaj komaj, o stolih pa še vedno (po 5 mesecih) ni ne duha ne sluha. Čez 14 dni bomo imeli razgovor na zavodu za varstvo potrošnikov.

No, skratka, kavč je pa čudovit, zraven sva naročila tudi dve taki kocki, da se lahko gor usedeš ali pa nasloniš noge. Na koncu sva z dostavo vred plačala za kavč 445€, + 40 za obe kocki, tako da se mi zdi kar v redu.

Dokončana je tudi spalnica, namreč Cristian je lastnoročno položil tapete (jaz sem mu malo pomagala), obesila sva tudi zavese, skratka perfektno je in veliko bolj mi je všeč kot prej 🙂 Namreč prej sta v hiši živela njegova stari ata in mama in sta dala ene grozne tapete, take pač kot so všeč atom in mamam, okus 50 let mlajših ljudi je pa pač drugačen.

Na temle linku so slikce od kavča in od spalnice 🙂

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/PrenovljenaHisa

No, v tole galerijo sem dala pa še nekaj drugih slikic, najprej so na vrsti njoki, ki smo jih jedli 29. julija. V Argentini je namreč tradicija, da se 29. v mesecu jejo njoki in zelo veliko ljudi na ta dan vsak mesec je njoke. Ko jih je šel Cristian kupit v eno trgovino, kjer prodajajo sveže testenine, je rekel da so vsi, ki so bili tam, kupili njoke. Meni je od prejšnjega dne ostalo še malo golaža in sva povabila še Victorja, Gracielo in Diegota, da so prišli na kosilo – njoke z golažem. Obstaja pa tudi ena legenda, da če daš pod krožnik njokov en bankovec, ti ne bo manjkalo denarja (podobno kot pri kukavici se mi zdi).

Na sliki je tudi kruh, ki ga je Cristian šel kupit en dan. Ves ta kruh je pol kile kruha, zanj pa je dal 0,40€. Nekje je res poceni, čeprav tam, kjer ga greva dostikrat iskat in ga pečejo sproti, je še pred 2 mesecema stal kilogram 0,80€, zdaj stane 1,20€, se pravi da se je podražil za 50%! Pri tem se res pozna da so se nekatere stvari podražile odkar so imeli ta konflikt s kmeti in so kmeti več kot 3 mesece stavkali, cene mesa in ostalega pa so šle veselo gor.

Potem pa je še ena slikica mesa, namreč že nekaj časa sva imela precej prazen zmrzovalnik in jedla bolj vegetarijansko ;), potem sva se pa le spravila v nakup mesa, šla sva v mesnico in kupila 2 kg govejih zrezkov, 2 kg piščančjih prsi, 3 kg mletega mesa in dva kotleta in sva za vse skupaj dala ravno 20€. Potem sva lepo razdelila v vrečke po obrokih in vse skupaj je nastalo 18 vrečk, se pravi bo dovolj za 18 kosil (ampak so normalne porcije, po 300-400 gramov mesa za obrok, tako da ne bo ostajalo). Se mi zdi prav fajn da sva za en čas preskrbljena…čeprav je zdaj kriza, ker nama je zmanjkalo krompirja in čebule, tako da skoraj ne morem pripravit kakšne jedi z mesom, kar si zamislim 😦 Dva reveža, še za krompir nimava 😉

Slovenski folklorni plesi v Argentini

5 avgust, 2008

Tukaj imajo Slovenci veliko srečanj, kjer ohranjajo svojo kulturo in jezik. Moram priznat, da sem tukaj celo bolj v stiku z določenimi vidiki “slovenskosti”, kot pa v Sloveniji 😉 Tukaj ima skoraj vsaka slovenska družina vsaj eno narodno nošo in tudi nekajkrat na leto izkoristijo priložnost, da jo oblečejo. V začetku maja je romanje v eno največjih romarskih središč v Južni Ameriki, Lujan. Tam je potem slovenska maša, pred ali po maši pa je sprevod v narodnih nošah. Letos je šel Victor, da je peljal Pavleta in mi je pokazal nekaj slik in je res zanimivo, koliko majhnih otrok je bilo oblečeno v narodne noše.

Vsak teden Pavle (Cristianov stari ata) dobi na dom tednik “Svobodna Slovenija”, kjer je napisanih nekaj dogodkov iz Slovenije od preteklega tedna, nekaj dogodkov v Argentini od preteklega tedna in kaj iz življenja Slovencev v Argentini. Na zadnji strani pa so vedno obvestila: osmrtnice, novice o porokah Slovencev v Argentini, reklama za eno turistično agencijo, ki je v lasti Slovencev tukaj (Turismo Bled) in informacije o bodočih prireditvah v slovenskih domovih. Vsake toliko časa priredijo tombolo, ples, koncert pevskih zborov, srečanje slovenskih žena, večerjo ali kakšno proslavo (ob slovenskih praznikih). Ker se je Cristian pred kratkim včlanil v slovenski klub, pa sva rekla da bova tudi midva šla pogledat kako je v slovenskem domu.

Izkoristila sva priložnost, ko je bila prireditev “Srečanje slovenskih folklornih skupin”. Ponudila sva tudi Pavletu da lahko gre z nama. Pričakovala sem, da bo kakšna folklorna skupina iz Slovenije gostovala tukaj, a potem sva ugotovila, da imajo v Argentini kar nekaj folklornih skupin, ki plešejo slovenske plese. Bilo je srečanje folklornih skupin iz širšega Buenos Airesa. Na vstopu so pobirali prostovoljne prispevke, notri pa so bile okrogle mize za 8-10 oseb in si se lahko usedel kamorkoli. Za jesti so imeli v ponudbi tudi čevapčiče in golaž, ampak jih žal nisva poskusila, ker nama je Pavle že prej častil hamburgerje.

Program je bil zanimiv, predstavile so se skupine s plesi in narodnimi nošami Gorenjske, Maribora, Bele Krajine in Rezije (Slovenska manjšina v Italiji). Nekaj slikic je v temle albumu:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/FolklorniPlesi