preveč prodanih kart

No, da še malo povem kako je potekal moj let iz Slovenije nazaj v Argentino. Mami me je peljala do Benetk (in spremljala naju je moja stara mama), kjer sem šla na avion od Swiss Air in sem letela do Zuricha. Skrbelo me je, da bomo imeli kakšno zamudo, ker Italijanom se to kar rado zgodi, ampak v kombinaciji s Švicarji zgleda da dobro laufa. V Zurichu sem imela namreč samo eno uro časa do vzleta aviona za Sao Paolo (Brazilija). Ampak vse je bilo super, iz Benetk smo poleteli celo 15 minut pred predvidenim časom! To se mi je prvič zgodilo. Tako da sem imela v Zurichu na pretek časa da pridem do enega posebnega terminala za mednarodne lete. Do tja vozi en zelo moderen podzemni vlakec, vožnja traja kakšne 3 minute, med tem časom pa poslušaš mukanje kravic in gledaš jodlarsko dekle z blond kitkami, ki se ti prikaže na osvetljenih zaslonih, ko gledaš skozi okno. Skratka, zelo fancy.

Ko pa sem bila na boarding gate-u, se pravi zadnjo postajo pred vhodom v avion, so nekaj v nemščini oznanili po zvočniku in mene je kar spreletel srh ko sem razločila nekaj besed (avion za sao paolo, težave, jutri zvečer, namestitev v hotelu) in sem bila že prepričana da je nekaj narobe z avionom in da nas bodo peljali v hotel in da bomo šele naslednji dan lahko šli naprej.

Potem pa so povedali še po angleško, pa mi je bilo že vse malo bolj jasno 🙂 Namreč prodanih so imeli preveč vozovnic in ni bilo dovolj prostora za vse na avionu. Tako da so ponujali (če bi se našel kakšen prostovoljec, ki bi ostal v Zurichu še en dan in šel z istim letalom ob isti uri (22.40) v soboto zvečer namesto v petek zvečer) 960 švicarskih frankov + namestitev v hotelu + hrano. Malo sem gledala če se bo našel kakšen prostovoljec, da ne bodo slučajno meni rekli da moram ostati še en dan v Zurichu, a mislim da se jih je kar hitro našlo nekaj. Nisem niti vedela koliko približno je vreden en švicarski frank, ampak sem že tako težko čakala da končno pridem nazaj, da nisem resno pomislila da bi ostala v Zurichu. Sem pomislila za hec, ampak ne vem kaj bi sama delala tam cel dan, bi raje prišla s Cristianom. Iz letala je zgledalo zelo lepo mesto, urejeno in zelo lepe hiše in veliko zelenja. Poleg tega pa nisem vedela kako bi uredili s povezavo Sao Paolo – Buenos Aires, ker je peljala druga družba (TAM) in ne vem če bi sploh imeli toliko prostora na avionu, pa če bi si morala sama kupit karto al pa kaj.

No, tako da sem se potem srečno vkrcala. Na avionu je bilo kot ponavadi, po pravici povedano se mi je kar odveč vozit toliko časa (12 ur). Zgodaj zjutraj smo prispeli v Sao Paolo, med potjo smo videli tudi osvetljen Rio de Janeiro, vidljivost je bila perfektna, pa še polna luna je bila, tako da je bilo kar idilično. V Sao Paolu je bil precej večji kaos. Tam sem morala čakat okoli 5 ur na naslednji avion, ampak je trajalo kakšni 2 uri samo da sem naredila check-in. Pogovarjala sem se z enim fantom ki je Argentinec, ampak živi že veliko let v Švici (star je bil malo čez 30), državljanstvo pa je dobil ker je njegova mami nemškega rodu. Tako da sem mu povedala glede te ponudbe iz Zuricha, za 960 frankov, pa je rekel da ni slišal, drugače bi itak ostal še en dan, rekel je pa da je njemu en rekel da so ponujali samo 60 frankov, ampak se mu je zdelo čudno da tako malo.
Izračunal je tudi da je 960 frankov okoli 600€. Uf, ko bi vedela da je toliko bi pa dvakrat premislila 😉 Pozneje sem od mojega turističnega agenta Tomaža izvedela, da ti ne dajo gotovine, ampak ti dajo nekakšne bone za nakup karte pri Swiss Air, ki jih lahko vnovčiš ko kupuješ naslednjo karto. Ampak tudi to je v redu, saj kakšno bi še potrebovala 😉

No, ko sem po skoraj 3 urah letenja prispela v Buenos Aires, me je pa tam že čakal Cristian, ki me je prišel iskat direktno iz tečaja slovenščine 🙂

nove stvari v hiši

Ko sem prišla nazaj iz Slovenije, me je čakalo lepo presenečenje 🙂 Namreč Cristian je v dnevni sobi (ki je bila že potrebna prenove) dal položiti laminat po tleh in tudi prepleskal je vse stene, ki so bile prej bordo in rumene barve, z bleščečo belo barvo. Poleg tega je odstranil en ogromen star radio, ki je stal tam, tako da zdaj deluje prostor veliko lepše, bolj svetel in domač 🙂 Edina večja moteča stvar so sedaj še kavč in dva fotelja, ki imajo že bogato več kot 20-letno zgodovino in mi res niso všeč, tako da sva zdaj na lovu za novim kavčem.

Videla sva že en super lep kavč (šla že v 4 lokale, kjer delajo kavče) in stane 400 €, naredijo ga pa željene barve (obloga iz umetnega usnja), v 10-15 dneh, kar je zame perfektno. Ampak se vsem zdi predrag ker je nekje bil eden, ki je bil še kar, pa je bil 300€, pa bi se sigurno dalo dobit kakšnega podobnega kot je tisti super lep, za manj denarja. No, potem ko bova zapravila za 100€ bencina in par deset ur časa v lovu za cenejšim, a podobnim kavčem, se bo pa mogoče le odločil za tistega za 400€ 😉

Privoščila sem si tudi nov pisarniški stol, ker preživljam večino svojega časa za računalnikom in sem do zdaj delala na enem tudi že z bogato nevemkoliko letno zgodovino, na katerem se res nisem počutila udobno
in me je malo začelo motit da skozi raztrganino že vidim in čutim leseno ploščo, ki je pod peno, s katero je tapeciran. Sicer sva o menjavi stola tudi že govorila nekaj mesecev, a tu je tako, stvari trajajo. Victor je rekel da en njegov prijatelj dela in prodaja stole v San Justu in sva nameravala iti tja pogledat, ampak ima ob sobotah zaprto, med tednom pa tudi zgodaj zapre, tako da nama ravno nikoli ni zneslo iti in zato tudi nisva kupila enega ki sva ga videla že pred meseci v Carrefourju, za 60-70€. No, končno se je pa vdal v usodo in sva skočila do Carrefourja in se vrnila nazaj s pravim “executive chair”, ki je veliko bolj udoben 🙂

Nove so tudi zavese v dnevni sobi, ker jih (odkar poznam to hišo) nikoli ni bilo in zdaj so res lepe, sva jih skupaj izbrala. Niso pa posebej fancy ker se nama ni dalo zapravljat veliko časa in denarja za te zadeve.

Aja, pa kupila sva tudi novo odejo za posteljo. Tukaj ne poznajo “kovtra”, ki ga lepo oblečeš s prevleko in je zelo praktično, da se ne umaže, ampak imajo za pokriti rjuho, čez rjuho pa prešito odejo. Ker v hišah ni ogrevanja, me je v zimskih nočeh kar začelo zebsti ponoči, tako da sva šla kupit še eno odejo in uporabljava zdaj kar dve hkrati. Ko sem v trgovini vprašala če imajo kaj, da bi oblekla te odeje, da se ne bi umazale, je rekel da je to zelo evropejska stvar in da tega tukaj ni. Jah, potem pa nič.

Prilagam pa še nekaj slikic rožic, ki jih imava zunaj in ki sva jih kupila kakšne 3 mesece nazaj (sredi jeseni) in so zunaj in lepo rastejo, čeprav smo sredi zime. Kakšen cvet se posuši sem pa tja, ker jih včasih pozabiva zaliti nekaj dni, dežuje pa bolj malo, ampak dodava malo tekočega gnojila, pa je boljše 🙂

Temperature sicer trenutno niso prav nič prijetne, ampak pod 2 stopinji se pa ne spustijo. Povprečno je ponoči od 5-8 stopinj, podnevi pa od 10-15. Upam da bo kmalu kaj topleje in da dnevi ne bodo več tako sivi. Jesen je bila prav fantastična, vroča in polna sonca in skoraj brez dežja.

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/OkoliHise

nekaj zanimivosti

No, zdaj sem se pa vrnila iz delovnih “počitnic” v Sloveniji in lahko spet kaj napišem. Najprej bom nekaj stvari, ki jih imam že dolgo pripravljene in je manjkalo samo še spravit jih v računalnik.

Ena od njih je prodaja avtov. Tukaj se prodaja ogromno avtov, od precej novih pa do kakšnih starih krip, za katere začuda kar še pokasirajo nekaj denarja. V Sloveniji avti veliko hitreje končajo na odpadu. Veliko je preprodajalcev avtomobilov; nekateri imajo svoj “salon”, nekateri pa avte kar parkirajo ob cesti in jih označijo, da se ve da so naprodaj. Prepoznavni znak je rumena plastenka, v kateri je bila v originalu Varekina (belilo), v katero potem nalijejo malo vode, da je ne bi veter odpihnil z avta. Ker pa vse žene prodajalcev ne porabijo toliko Varekine, včasih dajo kar kakšno prozorno kantico ali pa plastenko od Coca Cole ali kaj podobnega.

Cene starih avtov so pa tu kar nekajkrat večje kot v Evropi, s čimer se samo še povečujejo socialne razlike med ljudmi, ker si za 1000€ skoraj ne moreš kupiti rabljenega avta, mlajšega od 15 let.

En sosed kakšnih 200 metrov od tukaj ima ves čas dva ali tri avte zunaj pred hišo, s plastenkami na njih, in vedno so “oldtimerji”, celi rejnati in podrti, ampak ima vsak teden druge, tako da zgleda da posel laufa. Ravno zadnjič sem ga videla, kako je štrihal z rumeno barvo haubo od enega starega Renaulta, kar s tistim valjčkom ki jih majo pleskarji za stene štrihat 🙂

no pa še nekaj primerov:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/Zanimivosti