Še malo Bariloche, Mascardi in Cerro Catedral

No, da malo nadaljujem z opisom našega potovanja, ko sem že ostala pri mestu, ki mi je najbolj všeč – Bariloche. Po prvi noči v Barilochu smo si končno vzeli malo oddiha. Najprej smo šli na zajtrk v Fenoglievo konkurenco – čokoladnico “Del Turista”, kjer ravno tako prodajajo čokolado in iz nje izdelane zadeve. Zajtrkovali smo rogljičke in vročo čokolado (čeprav smo že prejšnji dan ugotovili da veliko čokolade poleti precej težko pride za prebavit), potem smo se pa odpravili preživet dan ob jezeru Mascardi. To jezero je kakšnih 20 km oddaljeno od Barilocha in ima ogromno obale, kjer se da najti kakšen kotiček zase, da ni kot kakšna javna plaža. Tam smo se malo sončili, kopali (voda je bila še kar mrzla ampak ne premrzla in je prijetno osvežila v tisti vročini), fanta sta našla eno deblo, s katerim sta se zabavala in potem smo nekaj časa še plavali, tako da smo se opirali nanj. Bila je ena gora, ki me je zelo spominjala na Krn. Saj ne vem če je res tako podobna, ampak mogoče pogled iz planine Kal nad Tolminom proti Krnu da se mi zdi podoben. Zvečer smo družno večerjali v stanovanju skupaj z Hernanom in njegovo punco, skuhal je špagete z odlično smetanovo omako.

Drug dan smo šli najprej prevozit en krog, ki se imenuje “Circuito Chico” in kjer vidiš kar je vredno ogleda v bližini Barilocha. Možnosti je sicer veliko, ampak mi smo ga prevozili bolj na hitro. Sta dve možnosti za z žičnico iti na Cerro Campanario in na Cerro Otto, ampak to sta dva bolj nizka hriba (okoli 1000m), tako da ni kakšne sile razgleda verjetno. Peljali smo se tudi mimo hotela Llao Llao, ki je med najbolj znanimi hoteli v Argentini in je res na nivoju, ima tudi eno najlepišh golf igrišč v Argentini. Hotel je bil sicer dokončan leta 1939, ampak je nekaj mesecev pozneje skoraj cel zgorel, ker je bil požar, hotel je bil pa cel iz lesa. Leto pozneje je bil obnovljen in odprt.

Še najbolj zanimiva stvar je pa bila “Colonia Suiza”, ki je dobesedno “švicarska kolonija”, namreč konec 19. stoletja je prišlo živet na ta kraj nekaj družin iz Švice, ki so bili prvi švicarski naseljenci v Patagoniji. Zdaj vas šteje po zadnjih podatkih 86 prebivalcev. Imajo hiše v švicarskem stilu, lesene in sredi gozda, ukvarjajo se pa s turizmom – gostinstvo, prodaja ročnih izdelkov…

Kar me je pa najbolj fasciniralo že na koncu tega kroga, je bil pa Cerro Catedral. To je baje drugo največje smučarsko središče v Argentini in tudi med največjimi v južni Ameriki. Cerro Catedral je visok 2388m, smučišče pa je urejeno do 2100m nadmorske višine. Sicer v poletnem času mogoče ni tako zanimivo kot pozimi, ampak je drugače. Od Barilocha je ta smučarski center oddaljen okoli 20 km. Ponavadi so smučarji nastanjeni nekje v Barilochu, potem pa se z avtobusom vozijo na smučišče. Stvar je zelo enostavna, ker si praktično nihče ne lasti smučarske opreme, ampak si jih sposodijo na smučišču samem oz. pod smučiščem.

Tik pod smučiščem je ena taka vasica, kjer imajo podružnice (kavarnice) vse te čokoladnice iz Barilocha, pa še kakšna restavracija, pa še kakšen majhen hotelček in pa seveda zelo veliko parkirišče, ki zavzema večino vasice. Večina teh stavb (seveda lepih lesenih) se nahaja okoli enega travnatega igrišča ali parka. Cristian je rekel da pozimi na tem igrišču prirejajo kakšne igre za maturante ali kakšen koncert. Tudi poleti je bil kakšen koncert. No, bilo je zmenjeno da bomo šli s sedežnico do vrha Cerro Catedral da si ogledamo razgled, ki je baje najlepši od vseh smučarskih centrov v Argentini. Tik preden smo šli kupit karte je pa Cecilia začela zganjat paniko, da je to nevarno, pa da so že bile nesreče da so sedežnice dol padle in take fore. Da ona že ne gre gor. Seveda je Adrian tudi ostal z njo. Midva pa sva rekla da itak greva in sva šla. Pozneje se je izkazalo da kao ni upala it na sedežnico ker je prejšnji večer vzela eno odvajalno tableto in se je bala da jo bo ravno v tistih 10 minutah prijelo na WC. Krasno. Čas, ko sva midva šla na sedežnico pa dokler se nisva vrnila, pa sta preživela pred WC-jem. Rečem pred, ker je bilo v WC-ju po tleh malo lužice
in ni ustrezal Cecilijinim standardom niti za uporabo v sili. Tako da ne vem zakaj sta pravzaprav ostala spodaj.

Skratka, midva sva šla najprej kupit karte – precej drago, 8€ na osebo samo za žičnico do vrha in nazaj. Najprej je bila šestsedežnica, potem pa ena ki je imela mešano – štirisedežnico in dvosedežnico. Cristian je občudoval spremenjeno pokrajino, ker poleti še nikoli ni bil gor, in mi razlagal kje je padel njegov prijatelj in kje so boardali po celcu in take zgodbe. Si je težko predstavljat ko je samo en kup kamenja in korenin spodaj. Občudovala sva tudi pogled navzdol, ko ponavadi vidiš svoje pancarje in smučke ali board, tokrat so se pa videle noge v šlapah 😉 No, na vrhu je seveda ena velika koča, kjer se lahko okrepčaš, je pa tudi ena veliiika argentinska zastava. Imajo tudi ene take cevi, ki so usmerjene vsaka v drugo goro in ko pogledaš skozi, vidiš tisto goro, zraven je pa tablica, kjer piše katera gora je. Občudovala sva Volcan Puntiagudo. To je en zelo špičast vulkan, ki se nahaja v Čilu, ampak se ga vidi od tam, saj so Andi razdeljeni med Argentino in Čile.

Ob tej priložnosti sem se spomnila še na nekaj zanimivega, namreč že nekajkrat sem slišala en izraz, ki ga pred tem še nisem slišala: “andinist” namesto “alpinist”. Prej nisem porajtala da se izraz “alpinist” imenuje po Alpah, ki pa se nahajajo samo v Evropi. Ta izraz pa se uporablja praktično po celem svetu. Sedaj, ko sem malo raziskala, pa sem videla, da tudi v Sloveniji uporabljajo izraz “andinist” za nekoga, ki se poda v Ande, da osvoji kakšno goro. Moram reči, da sem na začetku pomislila, da so si tile južnoameričani spet zmislili eno novo besedo da bi bili posebni, ampak očitno tokrat ni tako 😉

Razgled je res čudovit, vidi se skoraj celo jezero Nahuel Huapi, zasnežen 3491 metrov visok vulkan Tronador in cel kup ostalih gora in hribov in nekaj naselij spodaj. Nepopisno. Malo sva se poslikala ob zastavi, potem pa se odpravila nazaj, ker so ob 17.30 imeli že zadnjo vožnjo.

Pa še nekaj sličic iz teh dveh dni:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/SedmiDan

Rojstni dnevi v Argentini

Včeraj sva bila na rojstnem dnevu od kolega Adriana (s katerim smo bili skupaj na dopustu), in sicer jih je dopolnil ravno 30. Ob tej priložnosti, ko sem se že malo bolj poučila o rojstnih dnevih, lahko malo napišem kako se tukaj praznuje. Bila sva tudi že na nekaj drugih rojstnih dnevih, od Victorja, Graciele, kolega Franco-ta in Cristianovega bratranca Javierja.

Ko ima nekdo rojstni dan in ljudje pridejo, nimajo nobenih ceremonij s kakšnimi željami ali kaj podobnega, ampak ko prideš na rojstni dan, se s slavljencem pozdraviš (seveda s poljubom na lice) in mu mimogrede rečeš “feliz cumpleaños” (dobesedno: srečen ali vesel rojstni dan). Prav tako moraš s poljubom na lice pozdraviti čisto vse, ki so že tam, ravno tako kot bodo novo prispeli pozneje pozdravili vse, vključno s teboj.
Ob poljubu se sicer vedno postavi tudi eno vljudnostno (retorično) vprašanje (tega se mi zdi da nisem omenila), in sicer “como andas?” ali “que haces?” ali “todo bien?”, skratka “kako si kaj?” ali “kaj počneš?”
ali “a je vse v redu?”. Na to vprašanje se ponavadi odgovori kar z “bien” ali “todo bien”, skratka, “dobro” ali “vse je super”. Tako da te lahko v pol ure 30 popolnih neznancev poljubi in te vpraša kak si kej.

Men se zdi en kup brezpotrebnega letanja okoli ljudi (ki se nahajajo tudi na težko dostopnih kotičkih v prostoru in se ti jih mora včasih 5 umaknit da lahko s poljubom pozdraviš še unga k je čist tam v kotu). OK med dobrimi prijatelji rečmo da se naj pozdravljajo s poljubom, ampak čist vsako staro mamo od kolega od kolega pa res ne vem.

Najbolj tipično praznovanje je da folk povabiš na večerjo k sebi domov. Tukaj je zdaj nekaj variant, koga boš povabil. Recimo najpogosteje se med mladimi povabi samo prijatelje bolj ali manj svoje starosti (brez staršev), potem se pa kaj zapeče na žaru. Najcenejša varianta so hamburgerji (zmrznjene pleskavice so zelo poceni) in kakšna solata za zraven. Potem malo dražje variante so pa klobase in vse vrste govejega mesa. Za nafutrat in napojit 20 ljudi kar nanese, tudi če je meso in pijača poceni. Obstajata pol dve varianti glede tega:

ko ljudje pridejo, in ti ne prinesejo daril (ker pač nimaš nobenga tuuk dobrga prjatla al kej jest vem zakej), sešteješ stroške večerje, razdeliš na število ljudi in vsak plača enako (ponavadi je to okoli 15 pesov oz. 3€). Kar je res malo glede na to da se fajn naješ in tudi fajn napiješ. To ni nič neobičajnega, ker se itak na tedenskih asadih (druženje z večerjo na žaru) naredi enako, vsak plača. Tako je bilo naprimer na rojstnem dnevu od Franco-ta. Gabrieli sem omenila da se mi zdi mal čudno da si povabljen na rojstni dan in moraš plačat in je rekla da se njej tudi ne zdi to najboljš, ampak pač je tko. Rekla je da bi ona rajši naredila žur s hamburgerji, da te pride poceni pa vsaj ti plačaš.

Ena varianta tega, da si plačajo sami, je tudi da jih povabiš v eno “all you can eat” restavracijo ali pizza libre, kar sem že omenjala, in se tam je in vsak plača zase. To je tudi v redu varianta ker pride poceni. Nekatere restavracije ti častijo eno majhno torto če tam praznuješ in potem ti tvoji prijatelji zapojejo vse najboljše (que lo cumplas feliz) in temu se ponavadi pridružijo kar vsi, ki se trenutno nahajajo v restavraciji.

druga varianta je pa, da ti ljudje prinesejo darila in častiš ti. Lahko se jih nekaj zmeni in ti skupaj kaj kupijo, drugi pa vsak kakšno malenkost. Zanimivo pri darilih je pa to, da je najbolj pogosto darilo, da nekomu kupiš cunje. Ko smo šli na rojstni dan od Javierja, smo šli prej še kupit darilo. In sicer smo zavili v eno trgovino z moškimi oblačili in si ogledovali razne puloverje, majice in podobno. Na koncu smo mu kupili en lajpč s kapuco, ki je bil kar lep, ampak kaj jaz vem a mu bo všeč al ne. Pomojem noben ne more vedt za zihr a mu bo všeč al ne. Zato zmeraj ob darilu dajo zraven še račun ali kakšen listek, iz katere trgovine je, da potem lahko gre zamenjat za kaj drugega, če mu ni všeč. Namreč tukaj ne obstajajo darilni boni za kakšno vrednost, ki bi ga lahko nekomu podaril, da si sam gre zbrat katere cunje so mu všeč. Moraš nekaj kupt, pol pa gre zamenjat če mu ni všeč. Saj bi lahk že pogruntala ko sem dobila za božič 2 majčki, Cristian je dobil za božič srajco, Victor pa tudi. Graciela je dobila za rojstni dan hlače, kar se mi zdi še najbolj rizično darilo, saj je ponavadi res težko dobit hlače, ki so ti prav in še všeč.

Graciela (Cristianova mami) je povabila svoje prijatelje, tasta in taščo, svoja sinova in punci, sestro in sestrično, nečakinjo, skratka bolj družinsko. Za jest je pa lastnoročno pripravila 150 empanad (od katerih jih je okoli 50 ostalo 😉 ), štirih različnih vrst. Zanimiva, preprosta, poceni in okusna pojedina.
Lahko pa povabiš tudi malo bolj “pisano” druščino. To sem doživela ravno včeraj pri Adrianu. Ko sva prispela (ob 22. uri) je bilo tam (v hiši – v jedilnici in dnevni) že okoli 20 ljudi, število se je pa v roku ene ure podvojilo. Bili so pa vsi, od njegovih 89 in 90-letnih babic, do mamice, do stricev in tet, do nove žene od strica, do novega očima, do bratrancev in sestričen, sošolcev, sosedov, prijateljev, nečakov, skratka cela gora ljudi. Za jest so bli pa prigrizki – sendviči, majhne pice, sladice, empanade, skratka take stvari ki se lahko jejo v stoje (ne premore vsaka hiša 30+ stolov).
Sicer je hotel rezervirat mize v eni piceriji, ampak mu ni uspelo. Sobota zvečer je že tako kritična, za toliko ljudi pa sploh. Bili smo do nekaj do dveh zjutraj, vztrajali pa sta tudi babici 🙂

Potem so govorili da bodo šli v diskoteko Komodo, kamor se najpogosteje hodi, ampak midva sva se prejšnji vikend odločila, da jo bova bojkotirala ker je zmeraj eno in isto, bedna elektronska glasba ki nam vsem gre že fajn na živce, pa cela gora folka. Tako da sva šla domov, danes zjutraj pa h slovenski maši v San Justo in potem na zajtrk v slovenski dom. Ampak o tem malo pozneje.

Novica iz RTVSLO glede Buenos Airesa

No, bratranec Matjaž me je opozoril, da ni res da ni nobene novice o Buenos Airesu v Sloveniji in da so danes precej omenjali da imamo veliko dima.

Tukaj je ena novička iz RTVSLO z malo več slikcami.

Tam med pripombami je ena, ki se mi zdi zelo zanimiva in tudi resnična, namreč da “Buenos Aires” dobesedno pomeni “dober zrak” 😉 ironično ane 😉

Gauchito Gil

Ko se voziš po cestah Argentine, občasno vidiš kakšno kapelco v rdeči barvi. Ko sem vprašala Cristiana kaj je to, je rekel da je to svetišče za Gauchita Gil. Veliko ljudi ima na avtih obešene rdeče trakce (na anteni al pa noter na vzvratnem ogledalčku al pa zadaj kjer je za privezat vlečno vrv), ki pomenijo da ti Gauchito Gil prinaša srečo. Svetišča so tudi tukaj v mestu, kakšen km od tukaj je tudi eden, prilagam slikco:

Malo sem šla brat kaj Wikipedia pravi o Gauchitu, ker nikjer še nisem slišala da bi bila to kakšna verska figura. Skratka, to je bil en gaucho (argentinski kavboj), ki je živel v 19. stoletju. Bil je čisto en navaden delavec, ki je baje imel razmerje z eno bogato vdovo. Ko so njeni bratje izvedeli za to, so ga obtožili ropa in ga poskusili ubiti, zato je ušel v vojsko. Iz vojske je dezertiral in potem so ga policaji ulovili v gozdu, ga obesili na drevo in ko ga je en policaj hotel ubiti, mu je Gauchito (Antonio Gil) rekel da je policajev sin bolan in da ga bo ozdravil, če bo molil in ga prosil, da naj mu pozdravi sina. Če ne, bo pa umrl. Policaj mu je vseeno prerezal grlo in je umrl. Ko je prišel domov, je videl da je njegov sin bolan in je molil h Gauchitu in sin je ozdravel. Takrat je Gilu postavil svetišče in mu priredil dostojen pogreb. Tudi drugim ljudem je povedal, kaj je Gauchito naredil. Veliko ljudi v Argentini verjame, da je Gauchito svetnik in na stotine tisočev ljudi roma vsako leto v Mercedes, kjer je živel in kjer je pokopan. Še posebej okoli 8. januarja, ko je dan njegove smrti.

Tudi Diego (Cristianov brat) se je na poti, ko je šel na poslovno potovanje, ustavil tam v kraju Mercedes. Cristianov bratranec Martin pa je šel z očetom tja prav molit. Baje da tudi prinaša srečo v prometu, če imaš traček na avtu.

Gauchito Gil nikoli ni bil uradno proglašen za svetnika, ampak v Argentini velja za enega.

Zadimljen Buenos Aires

Da malo povem kaj se dogaja tukaj, ker opažam da se v kakšnih mednarodnih novicah nič ne pojavlja Argentina.

Celo mesto in širša okolica je prekrito z dimom (od vrha do tal, celo podzemna). Razlog je ta, da je nekaj kmetov kurilo svoje velike travnike na severu (100+ km oddaljene od mesta), da bi zrasla boljša trava, kjer bi lahko potem pasli govedo. Ogenj pa je zgleda ušel iz nadzora, dežja ni in ni, država pa nima toliko sredstev za gašenje takega velikega obsega požara. Kakšne materialne škode na travnikih ni, saj na tistih področjih ni nobenih stavb, edina stvar ki moti je pa nadležen dim, ki zgleda kot megla, ampak ni, ker vse ljudi peče grlo, solzijo se jim oči, teče iz nosa, astmatiki imajo probleme z dihanjem. Koncentrat delcev v zraku se je povečal za 4x v enem dnevu. Na nekaterih področjih tudi “dežuje” pepel. Danes sem po radiu slišala, da je zmanjkalo mask za obraz, k filtrirajo zrak, prodajali so jih pa sicer kao po 10x ceni kot je bla normalna (prej je stala 4 cente, zdaj pa 40 centov od €).

Včeraj in predvčerajšnjim so celo odpovedali pouk v nekaterih šolah, ker je bilo preveč zadimljeno. Tudi v hišah je zadimljeno in v nakupovalnih centrih.

Seveda Argentina ne bi bla Argentina če ne bi blo kakšnega problema. Tako so bile včeraj in predvčerajšnjim zaradi dima zaprte vse ceste proti zahodu in severu, se pravi je bil Buenos Aires odrezan od vsega. Na cestah je zaradi slabe vidljivosti veliko nesreč. Na letališču za interne lete (ob južni obali na slikci) so odpovedali vse pristanke in nekaj vzletov. Tako da so preusmerili vse lete na drugo letališče na severu, od tam ali do tja se pa ni dalo priti iz mesta, ker je bila cesta zaprta zaradi dima. Potem pa vedi kako prideš do letališča.

Danes so sporočili, da so ugotovili, kdo so lastniki zemlje, ki gori, tako da jih bodo prijavili. Vseh skupaj je 160.

Tukaj je ena satelitska slikca dima, severna obala je Urugvaj, južna obala je pa Buenos Aires. Ravno tam, kjer je največ dima, je letališče in center.

Tukaj je pa še ena slikca centra z dimom:

Slikce so vzete iz http://www.clarin.com, kjer se ponavadi informiram o dogajanjih 🙂

Pravijo da bo veter še nekaj dni pihal v to smer, tako da se bo dim še nadaljeval, sicer pa gasilci poskušajo gasiti kukr se da (ampak ne vem če ima kaj učinka).

No, sam da mal vidite kakšne štale se tle dogajajo kar naprej.

šesti dan – pot sedmerih jezer in prihod v Bariloche

Zelo zelo dolg dan uff… zjutraj smo se odpravili na pot sedmerih jezer, ki je 107 km dolga trasa, ki se jo prevozi z avtom, večinoma po makadamu, od San Martin de los Andes do vasi Villa La Angostura, ob poti pa je sedem jezer (Machónico, Hermoso, Correntoso, Espejo, Lácar, Falkner in Villarino).

Nekatera jezera so večja, nekatera so manjša, so ledeniškega izvora in nič kaj drugačna kot vsa, ki smo jih videli že prej. Nekaj slikic sem dala v spletni album. Ob nekaterih se da kampirat, sicer pa ni nič kaj razvito tako, da bi se dalo kje prenočit, je res bolj za mimo se peljat. Ob jezeru Hermoso (prevod: čudovito) sta Adrian in Cristian metala “žabice”. Bil je pa tudi zanimiv napis, ki je opozarjal “Mački nas učijo dobro lekcijo – oponašajte jih.  Zakopajte vaše iztrebke in papir”. Meni se je zdelo zelo smešno, na kakšen način je napisano 😉
Naslednji kraj na naši poti je bila Villa La Angostura, ki je malo bolj mondena vasica z dragimi prenočišči, ampak tudi v lepem lesenem stilu, ob jezeru Nahuel Huapi in ob Andih. Šli smo v informacijsko turistično pisarno in so nam lepo razložili katere so zanimivosti, označili na zemljevidu kako se pride do tja, skratka zelo prijazni. Za videt je bil Cerro Bayo, smučarski center, pa še en slap, do katerega naj bi se pripeljal z avtom – do parkirišča, potem je pa narisala da je do slapu še 200 metrov peš. Ko smo se na poti do smučarskega centra (oddaljen 9 km) ustavili tam, kjer se zavije za slap, je pa pisalo da je okoli 50 minut peš – torej je bilo 200 navpičnih metrov do slapu, ne pa vodoravnih po potki 😉 Seveda se nikomur ni dalo toliko hodit. Naslednjič.

Smučarski center Cerro Bayo (baza na 1050m, vrh na 1730m n.m.) pa lepo ponucajo tudi za poletni turizem, eno izmed žičnic so uporabili za kolesarski turizem – žičnica ljudi in kolo pelje na hrib, potem se pa na kolesu spustijo navzdol. Med poletnimi aktivnostmi z izhodiščem v smučarskem centru so: treking, jahanje, gorsko kolesarjenje, najem štiriciklov, lokostrelstvo, observatorij, prostor za piknik, otroško igrišče itd., skratka znajo dobro porabit prostor v obeh sezonah. Spustili smo se nazaj v Villo La Angostura, šli še malo na plažo, potem smo se pa odpravili proti Barilochu.

Bariloche

Bariloche je zelo zelo lepo mesto, ki mi je bilo ful všeč. Vsi pravijo da je zelo podobno kot Slovenija (ker ima jezero in gore…hmm, a tako malo je potrebno?) in tukaj živi tudi kar velika izseljeniška skupina Slovencev. Slovenca nisem videla nobenega, ampak nekje se morajo skrivat. Znano je kot argentinska prestolnica čokolade in imajo res kar veliko tovarn čokolade, katero lahko potem kupiš v njihovih lokalih. Imajo tudi muzej čokolade, ampak nismo šli pogledat.

Pozimi je Bariloche najbolj popularna izhodiščna točka za smučanje, saj je eden izmed največjih (baje da 2. največji) smučarski center oddaljen le okoli 20 km. Od Buenos Airesa je oddaljen okoli 1800 km, zato se splača it z avionom, da ne presediš 20 ur ali več v avtobusu.

Bariloche je tudi najbolj pogosta destinacija za maturantski izlet. Meni sicer to ni ravno logično, ker mi ponavadi hodimo na maturantske izlete poleti, in gremo nekam na plažo v Sredozemlje uživat v soncu in morju, tukaj pa se odpravijo med zimskimi počitnicami (sicer ravno v takem času kot mi, julija ali avgusta 😉 ) in se potem izživljajo s čokolado, snegom in alkoholom – vsaj v slednjem ni razlike 😉 . Imela sem čast, da mi je Cristian pokazal videokaseto iz njegovega maturantskega izleta, leta 95, tako da sem videla kaj se dejansko dogaja. Nekaj tednov pred odhodom je nekdo zadolžen da zrihta enake puloverje ali jakne z logom ali motivom maturantskega izleta za vse sošolce, da potem hodijo enaki okoli, potem se pa odpravijo z avtobusom v Bariloche za 10 dni (s tem da dva cela dneva preživijo na poti), kjer stanujejo v hotelu, čez dan imajo ekskurzije (vožnja z motorjem na štiri kolesa, en dan učenje smučanja, en dan pohod, muzej čokolade itd), zvečer pa imajo vedno rezervirano eno restavracijo ali bar, kjer večerjajo, jejo čokolado, potem pa grejo žurat v eno izmed diskotek.

Ko smo mi prispeli v Bariloche, smo šli najprej na malico, ker smo bili že precej lačni, šli smo v eno najbolj slavnih čokoladnic “Fenoglio”, pojedli nekaj sladkih rogljičkov, Cristian in Adrian sta vsak en kos torte, pili smo pa “submarino” (podmornica) – šalica vročega mleka, zraven pa ena vrstica temne čokolade, katero daš v mleko da se raztopi. To je zelo tipična argentinska pijača, ampak pomojem bolj primerna za pozimi.

Počakati smo morali do desetih zvečer, da je prišel domov Hernan, DIegov prijatelj, ki se je zaradi dela preselil v Bariloche in je šef kuhinje v enem izmed najboljših hotelov v Barilochu. Ponavadi prespijo kar pri njemu ko grejo v Bariloche pozimi, ker živi v velikem stanovanju. Nismo vedeli, če bomo lahko tam, ampak je bil zelo prijazen in je rekel da lahko ostanemo kolikor dolgo želimo. Midva sva imela svojo sobo z dvema posteljama, Adrian in Ceci sta spala pa v dnevni na napihnjenem jogiju.

Še slikce:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/SestiDan

Dojenčki v Argentini

Zadnje čase se je pojavilo toliko dojenčkov v malo širši Cristianovi družini, da moram kaj napisat o tem ker imajo ene nenavadne običaje, ki mi niso všeč.

Prva stvar je da skoraj vedno vprašajo za spol otroka in to že takoj, ko je razviden. Se pravi ene 4 mesece preden se rodi. Ko izvejo spol, otroku brž dajo ime in potem o njem govorijo kar po imenu. To se mi zdi čudno, ker pri nas ponavadi ime daš šele ko se rodi, in tudi če že veš kako mu bo ime, mu ime “daš” šele ko ga vidiš. Sem nekje prebrala da prinaša nesrečo, če otroka že prej poimenuješ, ampak očitno to tukaj ne velja.

Najprej je rodila Cintia, Cristianova sestrična, ki ima 33 let. Tukaj ženske na splošno rojevajo zelo pozno…ali pa tudi zelo zgodaj, nekatere že pri 15. letih ali pa še prej, odvisno od socialnega položaja družine. Revne punčke ki živijo v villah (barakarsko naselje), bolj verjetno zanosijo pri 15. kot pa pri 30. letih. Na splošno so pa mamice večinoma v tridesetih. Ženske imajo tudi po več otrok in ko začnejo pozno, imajo drugega in tretjega še pozneje, tudi pri štiridesetih.

Cintia je rodila punčko in ji je že kakšne 3 mesece pred rojstvom dala ime Josefina (hosefina). Preden se je vedelo, kakšnega spola bo, je rekla da če bo fantek, bo sobo okrasila z žabami, če bo pa punčka pa z žirafami. Tako je usoda nanesla na žirafe in Cristianova mami (Graciela) je kmalu začela izdelovati zaveso po naročilu, z narisanimi žirafami. Nisem še bila v njeni sobi, tako da ne morem povedat kako je izpadla žirafasta soba in kaj ima vse tam v stilu žiraf.

Ko se je Josefina rodila, je tehtala 2,750 kg. Čez nekaj dni sem slišala Gracielo govoriti, da ji še niso mogli dati uhanov v ušesa ko so jo izpustili iz porodnišnice, ker mora tehtati najmanj 3 kg da ji preluknjajo ušesa. To se mi je zdelo res grozno, da že dojenčkom ki sami ne vejo zase grejo luknjat ušesa da jim dajo uhane. Kr neki. In dejansko ima večina punčk že praktično od rojstva v ušesih uhane. Na internetu sem se pozanimala če je zdravo že tako zgodaj dojenčku luknjat ušesa in sem ugotovila, da je nevarno, ker dojenček ob rojstvu še ni cepljen proti tetanusu itd in bi lahko staknil zelo resno okužbo. Šele pri 5. mesecih, ko je cepljen proti vsemu, bi se mu lahko luknjalo ušesa. Prav tako ni praktično, ker je pri tako majhnem ušesu težko naciljati sredino mešička in potem ko otrok zrase ima luknjice čisto spodaj ali pa čisto pri obrazu namesto na sredini mešička.

Čez nekaj dni sem govorila z Gracielo in je rekla da Cintiji naj raje ne omenjam uhanov, ker se ji je tako smilila hčerkica ker je fajn jokala ko so ji luknjali ušesa. Gracielo sem spraševala zakaj jih že takrat luknjajo in je rekla da zato, da jih ne bi bolelo pozneje, ko bodo velike. OK, obrezava lulčka verjamem da pozneje boli veliko bolj in je bolje da se čimprej opravi, če je že treba, ampak luknje v ušesih pa res niso taka stvar, tista sekunda bolečine.

Mislim da bi moral otrok sam imeti na izbiro a si bo preluknjal ušesa al ne. Moja sestrična Lenča se je pri 7. letih sama peš odpravila v kozmetični salon (z dovoljenjem mamice), da so ji naredili luknje za uhane. Meni so jih naredili pred prvim obhajilom, se pravi prav tako pri 7. letih.

No, ko sem pa naslednjič videla ljubko Josefino, ki je ob rojstvu imela veliko lepih črnih laskov, je bila pobrita v nulo. Kot en zapornik, in da se še bolj izrazito pokaže jajčasta oblika glave. To je tudi ena navada, ki jo tukaj izvajajo, da dojenčku pobrijejo puh, da jim kao lasje potem bolje rasejo in bolj močni. OK, če ma en ful časa ful dolge lase je dobr da se enkrat pobrije ampak bogih dojenčkov pa res ne bi bl treba brit.

Cintia ima kar dober standard življenja in je šla rodit v eno izmed najboljših porodnišnic v Buenos Airesu, švicarsko bolnišnico, in res je bilo super. Imela je svojo sobo, pred njo je bila čakalnica s kavčem, zatemnjeno svetlobo, časopisi, postrežbo kave, poleg sobe svoj WC, skratka res luksuz.

Rodila je tudi Gracielina sestrična Monica, ki ima 35 let, in sicer že drugo hčerko. Dala ji je ime Sofia. Ko sva jo šla gledat, sva dobila lep spominek. Tukaj je v navadi, da ti novopečena mamica da en spominek na rojstvo novega otroka. Prilagam slikco spominka.

Pripovedovala je, kako je bilo ko je dobila popadke. Ob desetih zvečer se je usedla v taksi in se odpeljala do najbližje porodnišnice (očka je doma merkal drugo hčerko), tam pa so ji rekli da ni nič, da naj vzame en aspirin in da naj gre spat.  Ob štirih ponoči pa ni mogla več zdržat in je mož poklical rešilca in so jo odpeljali v eno drugo bolnišnico (v tisti prvi baje sploh niso imeli nobene postelje frej) in komaj da so prispeli, je takoj rodila. Ona ima pa malo nižji standard življenja, dela samo mož, ona pa je doma, in nima tako dobrega zdravstvenega zavarovanja kot Cintia. Lahko je izbirala samo med slabšimi porodnišnicami (pravzaprav tukaj nimajo posebej porodnišnic, ampak imajo v navadnih bolnišnicah porodniški oddelek).

Rodila je v bolnišnici Posadas, kamor smo se šli cepit proti rumeni mrzlici (ampak mi smo se cepili kar zunaj in nam ni bilo treba not), baje da je ena izmed kar v redu bolnic, ampak ima grozno infrastrukturo in je že zelo stara, na zunaj zgleda res umazana. Noter je pa baje zmerom norišnica, milijon folka, vse usrano, grafiti po stenah, ne predstavljam si kako je. Ona je bila pa v sobi skupaj še s petimi in samo dva hkrati sta lahko prišla na obisk. Graciela mi je pripovedovala ko sta šla z Victorjem pogledat Sofio in sta šla v 6. štuk po stopnicah (rekla je da v tej stari bolnici ne zaupa dvigalom), in tam je bil prehod zaprt in sta morala it v 7. štuk in potem po drugi strani nazaj v 6. štuk. Obup.

Napovedan je pa še en porod in sicer Cristianove sestrične Ane, ki si je sicer bolj želela fantka, ampak bo imela punčko, in sicer po imenu Julieta, okoli 18. junija.

še slikce:

 http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/Dojencki