peti dan – Huechulafquen in San Martin de los Andes

Odločili smo se, da bomo še nekaj časa uživali v kampu in da se bomo šele popoldne odpravili naprej. Ob stopu v kamp so nam poveali, da imamo čas do drugega dneva do 21. ure da ga zapustimo. Za ta dan smo imeli samo kakšnih 200 km planiranih, do mesta San Martin de los Andes, kjer se začne pot mimo sedmerih jezer, do mesta Bariloche. Bili smo na plaži, šli smo do kolen v vodo, pili smo mate, s Cristianom sva šla na sprehod ob obali in opazovala, kako pod vodo raste trava. Potem smo pospravili šotore in se odpravili proti San Martinu.

Ko smo prispeli v San Martin de los Andes, smo imeli kar precej problemov pri iskanju prenočišča. Kamp je bil praktično sredi mesta in blizu jezera Lacar, ki je poleg mesta, ampak smo ravno prejšnjo noč spali v kampu, tako da bi bili dve zaporedni noči v kampu kar kritični za ti dve mestni srajci 😉 Šli smo seveda v turistično pisarno in tam so imeli super sistem – informacijsko tablo, kjer so bila napisana vsa obstoječa prenočišča, razdeljena najprej po tipu (stanovanje, koča, hotel, hostel…), potem pa še po kategoriji oz. ceni (od 0-5 zvezdic in pri vsakem še za koliko ljudi je in kakšna je cena). Škoda da nisem slikala. Ni nam kaj dosti pomagalo, ker je bilo približno vse zasedeno. Povedali so nam kje je še kaj prosto in potem smo šli na lov. Najprej smo šli vprašat v en kompleks kjer so imeli lepe kolibice (je tudi na sliki), ampak je bilo kar drago – 20€ na osebo. Potem se je pa Adrian vdal v usodo in smo šli vprašat še v en blok, kjer so oddajali stanovanja in tam smo dobili eno sprejemljivo stanovanje, ampak vseeno ne tako zelo poceni – 46€ za vse 4.

Mesto mi je bilo zelo všeč, tipične stavbe iz kombinacije lesa in kamna, tak lep stil, podobno Tirolski ali Švici, samo brez rož na oknih 😉 Brala sem, da v tem mestu občina določa, v kakšnem stilu morajo biti zgrajene stavbe, da ima mesto lep videz. Najvišja dovoljena višina stavb konec 70-ih let je bila 18 metrov, leta 2003 pa so jo spremenili na 12,5 metrov.

Šli smo na sprehod do jezera in tam je bila velika plaža z veliko ljudmi in kljub temu, da ni bilo valov (kot so na obali oceana), ni nihče plaval, vsi so bili samo do kolen ali do pasu v vodi, ravno tako kot na morju! To je nekaj čudnega. Je pa res, da veliko ljudi sploh ne zna plavati, čeprav vsako leto preživijo najmanj 2 tedna na morju. Naprimer Cristianova mami Graciela ne zna plavati (ok, nekateri starejši ljudje res ne plavajo ker kot majhni niso toliko hodili na morje, potem se pa sami sebi zdijo prestari ali se jim pa zdi pretežko), ampak bolj me preseneča da ne zna plavati Gabriela (punca od Cristianovega brata Diega, ki je po izobrazbi profesor športne vzgoje!!). Vsako leto gre na morje, gre v vodo, med valove in vse, ampak ne zna plavati pet metrov na kakršenkoli način. To se mi zdi res čudno. Diego pravi da se noče naučit, ker ona nima potrpljenja z njim da bi jo naučil. Saj mogoče je res, da ni samoumevno da vsak človek ne zna plavati, ampak če se pa nekaj tednov na leto nahajaš v bližini vode in v vodi se mi pa zdi pametno da se naučiš, nikoli ne veš kdaj ti pride prav.

No skratka, šli smo na sladoled, zvečer je pa Adrian skuhal večerjo – izvrstne široke rezance z omako iz smetane, sira, tune in šalotke. Tukaj kar dosti uporabljajo šalotko pri pripravi omak. Po TV-ju je bil nogomet in sta ga fanta hotela gledat, tako da smo se odpravili ven na pijačo šele ob polnoči ali pol enih. Sončni zahod je bil okoli 22. ure in res je bilo vroče kot pes cel večer, še ob 7 zvečer je bilo 31 stopinj. Ponoči je kar zahladilo, ker se nahaja ob gorski verigi Andov,  na nadmorski višini 930 m.  Na pijačo smo šli v en bar, kjer so imeli glasbo v živo, bili smo na balkonu, Adrian in Cristian sta pa poskusila lokalno pivo.

evo, še slikce 🙂

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/PetiDan 

One Response to “peti dan – Huechulafquen in San Martin de los Andes”

  1. Nena Says:

    šele zvečer 31 stopinj?? ja, kok je pa čez dan…? ste velik na soncu – majo navado dol se ful sončit, tak kot so tle bejbe obsedene s zagorelo poltjo? al so vsi sami po sebi že bolj temne sorte?
    btw – mi mamo tud tle u sloveniji zdej vročinski val – čez dan čez 30 stopinj… čist fajn je, če ti ni treba bit čez dan zunaj 🙂 zvečer je najbolj prijetno – tisti topli poletni večeri… 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: