tretji dan potovanja – bencinska v Alumine in Čile

Najprej smo pozajtrkovali, in to je priložnost da opišem argentinski zajtrk. Je zelo lahek obrok (tukaj ne velja tisti pregovor, da zjutraj jej kot kralj, popoldne kot meščan, zvečer pa kot berač, ampak je ravno nasprotno) in sestoji ali iz sladkega peciva (iz testa od krofov), polnjenega z dulce de leche (karamelno kremo) ali rogljičkov ali popečenega toasta s sirnim namazom in po vrhu lahko še z dulce de leche ali pa z maslom in dulce de leche. Pije se mleko (NIKOLI SAMO! (mene zmeraj čudno gledajo ko pijem mleko brez sladkorja ali kakava!)), ponavadi z Nesquikom ali kavo z mlekom ali pa kar mate čaj. Mesnih izdelkov ne jejo nikoli za zajtrk, ampak kakšen narezek jedo pred večerjo ali ob podobnih urah. Tako da sva midva s Cristianom malo posebna, ker sva jedla šunko in sir že za zajtrk. Cristian se je kar hitro navadil jest šunko za zajtrk, še fajn mu je blo, ker ima rad take zadeve in je bedno da precej dni sploh ne ješ tega.

Tretji dan smo nameravali narediti eno krožno vožnjo v Čile in nazaj, z namenom da meni štempljajo potni list in da mi s tem podaljšajo bivanje v Argentini še za 3 mesece. Problem je bil, da nam je že prejšnji dan kazalo malo švoh z bencinom, ko smo pa hoteli it tankat, pa na edini bencinski črpalki niso imeli čisto nič bencina. Rekli so, da bo drug dan dopoldne. Ko smo šli drug dan, ga še vedno ni bilo, mi pa nismo imeli dovolj za v Čile in nazaj, v Čilu je pa bencin precej dražji. Tako da smo se pozanimali in izvedeli, da je najbližja bencinska črpalka v mestu Alumine, ki je okoli 80 km oddaljeno od Ville Pehuenie. Peljali smo se do tja in tudi tam niso imeli bencina, ampak so ga k sreči ravno pripeljali. Morali smo čakati dobre pol ure da so odprli črpalko, potem pa še kakšne pol ure v vrsti, ker je bila cela kolona avtov na cesti, ki so čakali na črpalko, mislim da sem jih naštela 25. Tako da nam je na koncu kar malo časa ostalo za Čile.

Čez en mejni prehod smo šli tja, čez drugega pa nazaj, vsega skupaj smo naredili okoli 160 km, ampak cesta je bila porazna Makadam in zelo grob makadam, praktično malo manjše skale so bile na cesti. Malo smo se bali da bomo zamudili prehod za nazaj, ker ga zaprejo ob 19. uri in potem ni več mogoče prečkat do drugega dneva do 8 zjutraj. Pokrajina v Čilu je bila lepa, se pa pozna, da imajo boljši standard, počutila sem se kot da bi šla iz Slovenije v Avstrijo. Urejene lepe ceste in ograje ob njih, asfalt brez lukenj, skratka glavne ceste so majka. Smo pa srečali nekaj živine na sredi ceste.

Veliko opravka je bilo z birokracijo za čez mejo, vsak je moral izpolniti en obrazec, ki je bil kopiran na štirih izvodih, kot zanimivost prilagam slikco Cecilijinega obrazca, kjer je letnico rojstva napisala na svojstven način (umetne blondinke ;)) Pravilno ga ji je uspelo izpolniti šele v tretje. Poleg tega je moral Adrian izpolniti še posebne obrazce za avto, kot da ga uvaža v Čile, ker so zelo strogi glede avtov, da ga ne bi kdo slučajno pripeljal tja in ga tam prodal ali pa kupil drugega in z drugim šel čez mejo. Čilenci imajo večjo izbiro avtov in novi modeli veliko hitreje pridejo v Čile kot v Argentino, če v Argentino sploh pridejo. Precej modelov v Argentini sploh ni na voljo, večina jih pa pride s 3-letno zamudo. Najbolj tipičen avto Čilencev, kolikor smo jih videli na našem potovanju (kar veliko), je pa en ogromen pick-up ali pa terenec (Jeep ali pa Toyota Hilux ali kaj podobnega), skratka sami ogromni avti.

Čilenci in Argentinci se med seboj ne marajo kaj dosti, pravzaprav se kar težko prenašajo. Cel čas sem poslušala same kritike. Pravijo, da so zelo škrti, da ko potujejo pridejo v eno mesto in vse preiščejo kje je najcenejše prenočišče, potem jih pa v apartmaju za 4 spi 8 in tako naprej. In da si kupujejo ne vem kakšne avte, doma imajo pa komaj kje živet ker v hišo skoraj nič ne investirajo in živijo v enih luknjah. Kaj pa vem, nisem videla nič kaj prebivališč na naši kratki podeželski turi Čila 😉 So pa zelo strogi glede vnašanja rastlin in živali v državo in ti cel avto pregledajo da nimaš kakšne rože al pa kakšne golazni (ali pa meda) not v avtu, da ne bi njihovega prelepega čistega Čila onesnažil z argentinskimi bacili ali ščurki ali kaj jaz vem – z argentinskim medom? 😉

Za nazaj grede smo ravno tako imeli celo kolobocijo s papirji, pa s papirji za avto, ampak nam je uspelo 🙂 Na zadnji argentinski meji me je carinik vprašal “kje na zemeljski obli se nahaja Slovenija” 😉 Ampak dobila sem svoje štemplje in namen je bil dosežen 🙂

Vsi lačni smo prišli domov in Adrian je spekel pleskavice (hamburguesas al pa kar Paty, ki je najbolj znana firma za pleskavice), na vrh je dal pa še sir (glej na slikci dobrote :)). Argentinci zelo radi jejo hamburgerje in to je tudi najcenejša varianta za žur, če ga organiziraš. Vsak poje 3, se računa, ampak je kar zajeten zalogaj. Mi smo jih jedli med 2 kosoma toasta, z majonezo. Potem smo šli pa ob polnoči še na posladek v eno lepo restavracijo (tudi slikca), imeli so veliko specialitet z lokalnimi gozdnimi sadeži – maline in robide. Cristian je jedel palačinke, namazane z dulce de leche (karamelno kremo), jaz pa dvojno porcijo smetane 😉

še slikce:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/TretjiDan

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: