Archive for marec 2008

peti dan – Huechulafquen in San Martin de los Andes

26 marec, 2008

Odločili smo se, da bomo še nekaj časa uživali v kampu in da se bomo šele popoldne odpravili naprej. Ob stopu v kamp so nam poveali, da imamo čas do drugega dneva do 21. ure da ga zapustimo. Za ta dan smo imeli samo kakšnih 200 km planiranih, do mesta San Martin de los Andes, kjer se začne pot mimo sedmerih jezer, do mesta Bariloche. Bili smo na plaži, šli smo do kolen v vodo, pili smo mate, s Cristianom sva šla na sprehod ob obali in opazovala, kako pod vodo raste trava. Potem smo pospravili šotore in se odpravili proti San Martinu.

Ko smo prispeli v San Martin de los Andes, smo imeli kar precej problemov pri iskanju prenočišča. Kamp je bil praktično sredi mesta in blizu jezera Lacar, ki je poleg mesta, ampak smo ravno prejšnjo noč spali v kampu, tako da bi bili dve zaporedni noči v kampu kar kritični za ti dve mestni srajci 😉 Šli smo seveda v turistično pisarno in tam so imeli super sistem – informacijsko tablo, kjer so bila napisana vsa obstoječa prenočišča, razdeljena najprej po tipu (stanovanje, koča, hotel, hostel…), potem pa še po kategoriji oz. ceni (od 0-5 zvezdic in pri vsakem še za koliko ljudi je in kakšna je cena). Škoda da nisem slikala. Ni nam kaj dosti pomagalo, ker je bilo približno vse zasedeno. Povedali so nam kje je še kaj prosto in potem smo šli na lov. Najprej smo šli vprašat v en kompleks kjer so imeli lepe kolibice (je tudi na sliki), ampak je bilo kar drago – 20€ na osebo. Potem se je pa Adrian vdal v usodo in smo šli vprašat še v en blok, kjer so oddajali stanovanja in tam smo dobili eno sprejemljivo stanovanje, ampak vseeno ne tako zelo poceni – 46€ za vse 4.

Mesto mi je bilo zelo všeč, tipične stavbe iz kombinacije lesa in kamna, tak lep stil, podobno Tirolski ali Švici, samo brez rož na oknih 😉 Brala sem, da v tem mestu občina določa, v kakšnem stilu morajo biti zgrajene stavbe, da ima mesto lep videz. Najvišja dovoljena višina stavb konec 70-ih let je bila 18 metrov, leta 2003 pa so jo spremenili na 12,5 metrov.

Šli smo na sprehod do jezera in tam je bila velika plaža z veliko ljudmi in kljub temu, da ni bilo valov (kot so na obali oceana), ni nihče plaval, vsi so bili samo do kolen ali do pasu v vodi, ravno tako kot na morju! To je nekaj čudnega. Je pa res, da veliko ljudi sploh ne zna plavati, čeprav vsako leto preživijo najmanj 2 tedna na morju. Naprimer Cristianova mami Graciela ne zna plavati (ok, nekateri starejši ljudje res ne plavajo ker kot majhni niso toliko hodili na morje, potem se pa sami sebi zdijo prestari ali se jim pa zdi pretežko), ampak bolj me preseneča da ne zna plavati Gabriela (punca od Cristianovega brata Diega, ki je po izobrazbi profesor športne vzgoje!!). Vsako leto gre na morje, gre v vodo, med valove in vse, ampak ne zna plavati pet metrov na kakršenkoli način. To se mi zdi res čudno. Diego pravi da se noče naučit, ker ona nima potrpljenja z njim da bi jo naučil. Saj mogoče je res, da ni samoumevno da vsak človek ne zna plavati, ampak če se pa nekaj tednov na leto nahajaš v bližini vode in v vodi se mi pa zdi pametno da se naučiš, nikoli ne veš kdaj ti pride prav.

No skratka, šli smo na sladoled, zvečer je pa Adrian skuhal večerjo – izvrstne široke rezance z omako iz smetane, sira, tune in šalotke. Tukaj kar dosti uporabljajo šalotko pri pripravi omak. Po TV-ju je bil nogomet in sta ga fanta hotela gledat, tako da smo se odpravili ven na pijačo šele ob polnoči ali pol enih. Sončni zahod je bil okoli 22. ure in res je bilo vroče kot pes cel večer, še ob 7 zvečer je bilo 31 stopinj. Ponoči je kar zahladilo, ker se nahaja ob gorski verigi Andov,  na nadmorski višini 930 m.  Na pijačo smo šli v en bar, kjer so imeli glasbo v živo, bili smo na balkonu, Adrian in Cristian sta pa poskusila lokalno pivo.

evo, še slikce 🙂

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/PetiDan 

Advertisements

četrti dan – Circuito Pehuenia

20 marec, 2008

Enkrat smo se končno morali odpravit iz naše ljubljene Ville Pehuenia. Četrti dan našega potovanja je bil zelo dolg, saj smo naredili kar nekaj kilometrov. Najprej smo se odpravili naredit en krog z avtom, ki obsega malo čez 120 km, večinoma po makadamu. Na poti je nekaj jezer in pri jezeru Ñorquinco tudi dva slapova. Jezero Ñorquinco me je kar navdušilo, voda je bila zelo čista in videlo se je kar globoko. Adrian je bil zelo naudušen nad drevesnim deblom, ki je bilo pod vodo in se je videlo iz poti, ki je tekla okoli 10 metrov nad jezerom. Videli smo tudi en regrat, ki me je spomnil na domače pomladne travnike 🙂 Tudi tu je bilo veliko dreves aravkarij. Jezero in slapova se nahajajo v narodnem parku Lanin, ki je eden od narodnih parkov, ki smo jih obiskali. Imenuje se po vulkanu Lanin, ki je kar mogočna pojava in pogled nanj z zasneženim vrhom poleti prav osveži 🙂

V narodnih parkih imajo čuvaje parkov, ki imajo zelo lepe hiše, postavljene na idiličnih mestih. Ko smo se vračali iz sprehoda do slapu, smo srečali tudi dva konja, ki sta se sprehajala ob jezeru. Na celem potovanju smo videli ogromno živali, ki so bile sredi ničesar, nič ograjene, svobodno se sprehajale okoli, po cesti, kjerkoli jim paše – ovce, koze, bike, konje…

Videli smo tudi čebelje panje, ki so bili kar tako postavljeni sredi travnika. Že v Grčiji sem videla, da so bili panji kar tako postavljeni na tleh, vsak posebej. V Argentini pridelajo veliko medu, ampak si ne predstavljam čisto kakšen je med, ki nastane sredi enega presušenega travnika, kjer je zelo malo rastlin (razen dreves in trave). Že mora biti drevesni dober.

Iz glavne ceste (iz mesta Alumine) smo skrenili tudi do ene lagune, ki je bila kakih 25 km makadama oddaljena od mesta. Bila je kar na višini, tam so bili pa flamingoti, en kozel (če prav vem?), katerega smo se kar malo bali, in nekaj konjev. Zdelo se mi je zelo idilično in mirno.

Hoteli smo se nastaniti v kakšni kolibici ali pa hotelu v mestu Junin de los Andes, ampak se nam je mesto zdelo tako brezvezno, nobene stvari za videti, vse ravno, da smo se odločili zapeljati do jezera Huechulafquen, ki naj bi bilo zelo lepo in kjer imajo nekaj kampov. Smo bili pripravljeni preživeti eno mrzlo nič v šotoru če je bla sila. V mestu nam je nekdo priporočil kamp “Piedra mala” (slab kamen), ki pa je čisto na koncu jezera. Zopet smo vstopili v narodni park Lanin, zaračunali so nam 7 pesov (1,5€ vstopnine) in ob tem v turistični pisarni vse razložili kje je kaj in kaj se da videti.

Peljali smo se 60 km po makadamu ob jezeru in po poti smo že lahko občudovali zasneženi vulkan Lanin. Povedali so nam, da je ta kamp tako zanimiv zato, ker se edino od tam vidi Lanin in ima hkrati dostop do jezera. Iz ostalih kampov se ga ne vidi, ker so vmes hribi. Ustavili smo se v enem kampu vmes in vprašali za ceno in je bila 11 ali 12 pesov (Cecilia je trdila da je rekel 11, Adrian pa da je rekel 12 in glede tega sta se še cel večer pregovarjala in nazaj grede drug dan smo se morali ustavit v kampu da je še enkrat vprašala koliko je cena in sta izvedela kdo je imel prav).

Pot do našega kampa je bila dolga, na koncu je bila pa tudi ena kar strma in ozka strmina. Enega moža smo vprašali kako se pride, ker smo mislili da smo se zgubili, in nam je povedal, da moramo trobit ko se peljemo po tem klancu, da ne bi kdo šel ravno navzdol. Izkazalo se je da je on šel ravno tja, tako da smo peljali kar za njim in je on trobil.

Kamp je bil res na lepi lokaciji, na polotočku, z veliko plaže iz črnega vulkanskega peska, s pogledom na vulkan, in dvema res mrzlima potočkoma (primernima za hladit pivo 😉 ), ki sta tekla ob njem. Seveda je bilo ogromno žarov in zraven enega smo mi postavili naša dva šotorčka. WC-ji so na splošno edino razočaranje v argentinskih kampih. Ženski WC je od zunaj zgledal kot ena bela štala (čist možn da je bil predelana štala), znotraj pa cel kup enih napisov – da si lahko pod tušem samo 5 minut, da je topla voda samo od 16-22 ure, od 5 WC-jev se pri 3 niso dala dobr zapret vrata, en je bil napolnjen, pri enmu pa ni blo pokrova na školjki, tku da sploh ni bl ene normalne variante za it na WC. Voda za roke umit je bila pa ledeno mrzla. Moški WC-ji so bili bolj novi ali prenovljeni, vsaj od zunaj je zgledalo lepo in sem rekla da ni fer, da to je diskriminacija žensk, da samo moške WC-je tako lepo zrihtajo. Cristian je rekel “kaj je šele noter, tam je ena da ti umije rit, pa da te mal zmasira” 😉

Malo sem šla namočit noge v jezero ampak je bila res mrzla voda. Imeli smo še 3 piva od prej in smo jih pohladili v potočkih, ampak je blo treba pazit da jih ni odneslo. Adrian je zakuril in zapekel še ostale pleskavice, ki smo jih prinesli, Cecilia si je pa zamislila da bo jedla piščanca in sva šli kupit pol piščanca v trgovinico. Adrian je zapekel in potem smo spet jedli hamburgerje, ona pa sendvič s piščancem. Potem sva šla s Cristianom na obalo gledat zvezde južnega neba in res se jih je videlo veliko. Romantično 🙂 Potem smo šli spat in k sreči je bila noč precej toplejša kot prva, ki smo jo preživeli v šotoru.

slikce:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/EtrtiDan 

Končno kuhinja!

13 marec, 2008

No, zdaj pa javno objavljam slike kuhinje, ki je končno dokončana! Izpadla je zelo lepo, sploh moram pohvalit Cristiana, ki si je zamislil kakšna bo in jo dal naredit. Izbral je lepe ploščice in tudi ene ploščice s sadežki (ki mi zaradi motiva niso bile najbolj všeč, ampak je reku da tadruga varianta so bli pa žužki narisanih na ploščicah, tku da na konc so sadeži boljša izbira ;))

Do popolnosti ji manjka edino še nov štedilnik s pečico  (za katero ga prepričujem kar naprej, ampak se ne da, pravi da ta še čist uredu dela, čeprav ma več kot 1 cm lufta ko zapreš pečico da uhaja ven vročina). Ah, enkrat bo pač treba dat tistih 400€ in kupit nov štedilnik. Tukaj steklokeramičnih plošč praktično ni, zato imajo pa kar fajn dodelane plinske štedilnike.  Zanimivo pri teh mi je (tega pri nas še nisem videla), da imajo pečico na plin in ne na elektriko. Odpreš pečico, z vžigalico prižgeš plin in potem je skoraj tako kot plinski žar. Poleg tega imaš čisto spodaj predal, v katerega lahko daš pekač, da se zapeče od zgoraj (se nahaja pod območjem, kjer gori plin). Pač malo bolj primitivna varianta električne pečice (kjer samo zavrtiš gumb a bi rad da ti od zgoraj zapeče al od spodaj). O kakšnih ventilatorjih v pečici seveda ni sledu, saj bi kvečjemu razpihal plin.

Sto let sva iskala uno zadevco, v katero daš pribor, da ima posebej za žlice, vilice in nože, ker nikjer tega ne prodajajo. V soboto sva se odpravila v Tigre, ki je kakšnih 30 km od tukaj in je kot ena tržnica ročno izdelanih zadev in tam sva končno našla eno leseno. Probleme imava tudi s priborom, saj je ta pribor, ki ga uporabljava zdaj, star že enih 30 let če ne več in je bil prej od njegove babice. Da ne govorim o tem da je vsak kos različen. Tukaj je najboljša firma za pribor (in tudi za posode) brazilska Tramontina. Ampak nimajo nobenega lepega pribora, imajo vse žive variante s plastičnimi ročaji ki izgledajo prav ceneno ali s standardnimi lesenimi ročaji, ki so že prav dolgočasni. Najraje bi imela cel kovinski pribor, ampak problem je z noži, ker tisti iz kompletov niso prav posebej ostri za rezat kakšno meso. Malo bo treba še poiskat, v skrajnem primeru pa v Sloveniji kupim en normalen pribor in ga prinesem sem.

Tukaj prilagam slikice, najprej je slikca od torka, ko smo imeli družinsko večerjo v hiši, ko sva prvič imela povabljence na večerji, pripravila sem pa mojo specialiteto – lazanjo (2 pladnja), za katero me je Diego natepal že dve leti, od zadnjega obiska, ko sem jo spekla in mu je bila tako všeč 🙂 Zanimivo je to, da zraven testenin tukaj jedo kruh. Kruh jejo praktično zraven vsega, tudi zraven krompirja, špagetov, riža, skratka vsega, še zraven kruha 😉 To se mi zdi res čudno, jesti kruh zraven testenin.

Na koncu je pa še fotografija škatlice za čaj, ki jo je naredila Cristianova mami Graciela, ki hodi na krožke ročnih spretnosti in takih zadev in potem izdeluje take praktične zadevce. Naslednji projekt je da nama bo spletla tepihe za zraven postelje za na tla. Šla sva kupit čaj ampak je kar problem dobit sadni čaj, imajo pa vse žive variante črnega čaja. Na koncu sva kupila en uvožen sadni čaj, ki je stal malo več kot 4€ (25 vrečk)!! So nori ti Argentinci. Tako da ko se vrnem iz Slovenije bo z menoj prišlo nekaj 1001 cvetov 😉

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/kuhinja 

tretji dan potovanja – bencinska v Alumine in Čile

12 marec, 2008

Najprej smo pozajtrkovali, in to je priložnost da opišem argentinski zajtrk. Je zelo lahek obrok (tukaj ne velja tisti pregovor, da zjutraj jej kot kralj, popoldne kot meščan, zvečer pa kot berač, ampak je ravno nasprotno) in sestoji ali iz sladkega peciva (iz testa od krofov), polnjenega z dulce de leche (karamelno kremo) ali rogljičkov ali popečenega toasta s sirnim namazom in po vrhu lahko še z dulce de leche ali pa z maslom in dulce de leche. Pije se mleko (NIKOLI SAMO! (mene zmeraj čudno gledajo ko pijem mleko brez sladkorja ali kakava!)), ponavadi z Nesquikom ali kavo z mlekom ali pa kar mate čaj. Mesnih izdelkov ne jejo nikoli za zajtrk, ampak kakšen narezek jedo pred večerjo ali ob podobnih urah. Tako da sva midva s Cristianom malo posebna, ker sva jedla šunko in sir že za zajtrk. Cristian se je kar hitro navadil jest šunko za zajtrk, še fajn mu je blo, ker ima rad take zadeve in je bedno da precej dni sploh ne ješ tega.

Tretji dan smo nameravali narediti eno krožno vožnjo v Čile in nazaj, z namenom da meni štempljajo potni list in da mi s tem podaljšajo bivanje v Argentini še za 3 mesece. Problem je bil, da nam je že prejšnji dan kazalo malo švoh z bencinom, ko smo pa hoteli it tankat, pa na edini bencinski črpalki niso imeli čisto nič bencina. Rekli so, da bo drug dan dopoldne. Ko smo šli drug dan, ga še vedno ni bilo, mi pa nismo imeli dovolj za v Čile in nazaj, v Čilu je pa bencin precej dražji. Tako da smo se pozanimali in izvedeli, da je najbližja bencinska črpalka v mestu Alumine, ki je okoli 80 km oddaljeno od Ville Pehuenie. Peljali smo se do tja in tudi tam niso imeli bencina, ampak so ga k sreči ravno pripeljali. Morali smo čakati dobre pol ure da so odprli črpalko, potem pa še kakšne pol ure v vrsti, ker je bila cela kolona avtov na cesti, ki so čakali na črpalko, mislim da sem jih naštela 25. Tako da nam je na koncu kar malo časa ostalo za Čile.

Čez en mejni prehod smo šli tja, čez drugega pa nazaj, vsega skupaj smo naredili okoli 160 km, ampak cesta je bila porazna Makadam in zelo grob makadam, praktično malo manjše skale so bile na cesti. Malo smo se bali da bomo zamudili prehod za nazaj, ker ga zaprejo ob 19. uri in potem ni več mogoče prečkat do drugega dneva do 8 zjutraj. Pokrajina v Čilu je bila lepa, se pa pozna, da imajo boljši standard, počutila sem se kot da bi šla iz Slovenije v Avstrijo. Urejene lepe ceste in ograje ob njih, asfalt brez lukenj, skratka glavne ceste so majka. Smo pa srečali nekaj živine na sredi ceste.

Veliko opravka je bilo z birokracijo za čez mejo, vsak je moral izpolniti en obrazec, ki je bil kopiran na štirih izvodih, kot zanimivost prilagam slikco Cecilijinega obrazca, kjer je letnico rojstva napisala na svojstven način (umetne blondinke ;)) Pravilno ga ji je uspelo izpolniti šele v tretje. Poleg tega je moral Adrian izpolniti še posebne obrazce za avto, kot da ga uvaža v Čile, ker so zelo strogi glede avtov, da ga ne bi kdo slučajno pripeljal tja in ga tam prodal ali pa kupil drugega in z drugim šel čez mejo. Čilenci imajo večjo izbiro avtov in novi modeli veliko hitreje pridejo v Čile kot v Argentino, če v Argentino sploh pridejo. Precej modelov v Argentini sploh ni na voljo, večina jih pa pride s 3-letno zamudo. Najbolj tipičen avto Čilencev, kolikor smo jih videli na našem potovanju (kar veliko), je pa en ogromen pick-up ali pa terenec (Jeep ali pa Toyota Hilux ali kaj podobnega), skratka sami ogromni avti.

Čilenci in Argentinci se med seboj ne marajo kaj dosti, pravzaprav se kar težko prenašajo. Cel čas sem poslušala same kritike. Pravijo, da so zelo škrti, da ko potujejo pridejo v eno mesto in vse preiščejo kje je najcenejše prenočišče, potem jih pa v apartmaju za 4 spi 8 in tako naprej. In da si kupujejo ne vem kakšne avte, doma imajo pa komaj kje živet ker v hišo skoraj nič ne investirajo in živijo v enih luknjah. Kaj pa vem, nisem videla nič kaj prebivališč na naši kratki podeželski turi Čila 😉 So pa zelo strogi glede vnašanja rastlin in živali v državo in ti cel avto pregledajo da nimaš kakšne rože al pa kakšne golazni (ali pa meda) not v avtu, da ne bi njihovega prelepega čistega Čila onesnažil z argentinskimi bacili ali ščurki ali kaj jaz vem – z argentinskim medom? 😉

Za nazaj grede smo ravno tako imeli celo kolobocijo s papirji, pa s papirji za avto, ampak nam je uspelo 🙂 Na zadnji argentinski meji me je carinik vprašal “kje na zemeljski obli se nahaja Slovenija” 😉 Ampak dobila sem svoje štemplje in namen je bil dosežen 🙂

Vsi lačni smo prišli domov in Adrian je spekel pleskavice (hamburguesas al pa kar Paty, ki je najbolj znana firma za pleskavice), na vrh je dal pa še sir (glej na slikci dobrote :)). Argentinci zelo radi jejo hamburgerje in to je tudi najcenejša varianta za žur, če ga organiziraš. Vsak poje 3, se računa, ampak je kar zajeten zalogaj. Mi smo jih jedli med 2 kosoma toasta, z majonezo. Potem smo šli pa ob polnoči še na posladek v eno lepo restavracijo (tudi slikca), imeli so veliko specialitet z lokalnimi gozdnimi sadeži – maline in robide. Cristian je jedel palačinke, namazane z dulce de leche (karamelno kremo), jaz pa dvojno porcijo smetane 😉

še slikce:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/TretjiDan

drugi dan potovanja – Villa Pehuenia

10 marec, 2008

Drugi dan smo torej preživeli v čudoviti vasici Villa Pehuenia.

slikce:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/DrugiDan

To je ena taka lepa idilična vasica, ki jo turizem še ni povozil. Je precej mirna, ima okoli 500 bolj ali manj stalnih prebivalcev. Leži ob ledeniškem jezeru Alumine, ki se prek “najkrajše reke na svetu” spaja z jezerom Moquehue. Na zahodu jo obkroža okoli 2500m visoki del Andov ali Kordiljere, na severu pa je ugasli vulkan Batea Mahuida (krater je na eni izmed slik, zalit z jezerom). V vasici je zelo veliko število kolib (cabañas), ki jih obiskovalci lahko najamejo. Počasi postaja kar aktualna turistična destinacija za preproste in umirjene počitnice v naravi.

Dopoldne smo se odpravili na eno izmed plaž jezera Alumine, še prej pa smo šli kupit šunko, salamo, sir, kruh in pijačo, da smo naredili mali piknik. Plaža je bila deloma peščena, deloma travnata, zanimivo pa je da so celo iz jezera rastle rožice 🙂 Blizu obale je bil en majhen otoček (kjer sva s Cristianom izvedla en tango položaj ;)), do katerega si prišel bos, voda pa je prišla samo do gležnjev. Adrian se je vrgel v vodo in malo zaplaval, čeprav je bila kar mrzla.

Potem smo šli v turistično pisarno, da bi se pozanimali o najemu kolibice, s katero je bil Adrian obseden že od vsega začetka (celo pot prejšnji dan je ponavljal: bomo prišli tam, tam pa najamemo eno kolibico, eno lepo kolibico, pa bomo užival… ;)) Na informacijah so bili zelo prijazni, moram reč da kamorkoli smo šli, so imeli zelo lepo urejene hišice s turističnimi informacijami, zelo založene z zemljevidi in priporočili, in zelo dobro podane informacije o prenočiščih. Lahko so za zgled vsem turističnim informacijskim pisarnam, osebje je bilo pa tudi povsod fantastično, vsak se ti je res posvetil in ti razložil in označil na zemljevidu kam pojdi, da boš videl, kar te zanima, in kako prideš do tja.

No, v tej turistični pisarni so nam povedali, da najcenejši najem stane okoli 200-220 pesov za 4 osebe (40-45€ na noč) in nam je napisala nekaj naslovov in telefonskih, na koncu je pa povedala še za eno gospo, ki oddaja kolibe za 180 pesov in da jih ima v lasti 14. Najprej smo šli pogledat nekaj ostalih, ampak ni blo kakšne sile, potem smo pa poklicali to gospo in nam je pokazala to čudovito kolibico, ki je tudi na sliki, in je postala naš dom za 3 dni. Šli smo še pospravit šotore v kamp (mimogrede, kampi so izredno poceni, po 10 pesov (2€) na osebo na noč). V primerjavi z našimi od 10€ naprej je kar majka. Poleg tega ima vsaka parcela svoj žar in Argentinci kar fajn uživajo v kampih, si dajo duška s pečenjem mesa na prostem 🙂 Kurjenje je seveda dovoljeno. Tako da je zvečer kar kriza ko greš na sprehod po kampu pa povsod diši kot pr norcih 😉

Popoldne smo šli pa v narodni park Batea Mahuida, kjer je ta ugasli vulkan, v čigar kraterju je sedaj jezero. Imajo tudi smučarski center, s katerim se zelo ponašajo in ga veliko omenjajo, čeprav te fajn razočara ko prideš tja, ker imajo eno nič kaj strmo pobočje, na njem pa eno 600m dolgo sidro pa eni 200m dolgi krožnički. Računajo od 7-9€ za dnevno karto.

Najprej smo šli na razgledno točko, kjer se lepo vidita jezeri Alumine in Moquehue, potem pa do jezerčka, kjer je bilo kar nekaj ljudi in tudi precej se jih je kopalo. Je zelo plitvo, tako da je voda kar topla. Hoteli smo narediti majhen piknik, ampak so nas preganjali brenclji, tako da smo na hitro pojedli vsak en sendvič in šli nazaj. Lahko bi pa izvedli eno lepo turo do vrha kraterja, ampak je bilo (poleg tega da se nikomur ni dalo – ampak jaz sem na to vsaj pomislila ;)) precej vroče.

Potem smo šli pa še čez prehod med obema jezeroma na območje indijancev Mapuche, kjer je bilo 5 lagun, različnih barv, imeli so pa tudi kurišča za kampiranje oz. piknike. Na tem območju je zelo veliko dreves aravkarija (araucaria araucana),
ki je zelo zanimive sestave in raste na zelo malo območjih. Za to drevo je značilno, da se v milijonih let ni nič spremenilo, ampak ima še vedno enako strukturo. Rečejo mu tudi “živi fosil”. Poleg tega je zelo odporno proti ognju, zaradi številnih izbruhov vulkanov v preteklosti. Naši iglavci imajo nove vejice zelo šibke, pri aravkariji pa so vse vejice prava debla, katerega ni mogoče kar tako prelomiti. Za vstop v to območje indijancev pobirajo vstopnino kar indijanci Mapuche sami, oz. njihov podmladek. Zelo dobro so se organizirali za turizem, uredili kurišča in pripravili zemljevide in ob vstopu ti tudi razložijo, kako se orientiraš in kje je kaj.

Za zaključek dneva smo šli nazaj v Villa Pehuenia in najeli dva kanuja za eno uro. Tako smo malo veslali v prečudovitem okolju, kar fajn smo se naveslali, malo tekmovali med seboj, malo se lovili in špricali in veslali tudi okoli nekaterih otočkov. Proti koncu je zapihal kar močan nasprotni veter, tako da smo se morali še ekstra potrudit da smo prišli do časa nazaj.

Prednost izleta na zahod je bila ta, da so bili dnevi ekstremno dolgi. Letos je Argentina prestavila na poletni čas in sicer od konca decembra do konca marca (kar se baje ni zgodilo že ne vem koliko let). Država je tako široka, da je razlika v sončnem vzhodu oz. zahodu kar 1 uro in 45 minut. Se pravi če na vzhodu sonce zaide ob 21:30, na zahodu zaide ob 23:15 in ravno to se je zgodilo letos, ko so prestavili uro. Baje da so prebivalci severozahoda kar fajn kleli ker so imeli tako dolg dan da je bilo težko it spat, sploh pa otroke spravit spat v takem soncu. Poleg tega je bilo sonce izjemno močno in te je kuhalo vsak dan do 22h, šele potem se je začelo rahlo ohlajati. Za prebivalce Buenos Airesa je bilo pa veliko boljše, saj so poleti dnevi sicer kar precej krajši kot v Sloveniji, znoči se že ob 20h-20.30. Tudi mrak pade veliko hitreje kot pri nas (sam proces znočitve je hitrejši).

Naša kolibica je bila fajn opremljena, bila je sicer za 5 oseb, navdušila so nas pa okna in kuhinjsko pohištvo iz drevesnih debel. Kar lep domek nam je bila in Adrian je brž splaniral da bo v letu ali dveh zagotovo prišel sem na poletne počitnice.