Moja izkušnja z vožnjo

Danes bom na kratko opisala mojo izkušnjo z vožnjo avta tukaj v Argentini. Že ko sem bila prvič tu, se mi je cela scena s transportom zdela kar ena velika ovira pri misli, da bi tukaj živela dlje časa. Kamorkoli hočeš iti iz hiše, se gre z avtom. No, sicer je do trgovine samo kakšen kilometer, ampak recimo do centra mesta (Moron) so pa že kakšni trije.

Že lani se mi je zdelo zanimivo, ker sva s Cristianom na obali kdaj šla tudi samo 200 metrov z avtom v trgovino ali pa koga pozdravit ali kaj podobnega 😉 Če bi vedela da greva tako blizu, bi predlagala da greva peš, ampak itak pol krat ne vem kam sploh greva 😉

No skratka, Cristian mi je enkrat omenil da tukaj bom pa morala kdaj tudi probat vozit, in ko sem izrazila željo, sem peljala tukaj kakšnih 200 metrov po ulici in okoli nazaj. Vse skupaj okoli 500 metrov in še to ob takem času, da ni bilo kakšnega prometa. Promet tukaj po barriu je seveda veliko redkejši in mirnejši kot pa na avenijah (najbližja je 1 km stran), tako da ni problema, le v križiščih se moraš z drugimi udeleženci prometa sporazumeti kdo gre prej, ampak če ustavim itak ni problema 😉 Toliko se mi pa ne mudi da bi morala na vsako silo čez križišče, haha 😀

No, prejšnji četrtek mi je oznanil, da bodo v soboto imeli fantje žurko za zaključek leta. In da je žurka samo za moške udeležence, puncam je vstop prepovedan.  Moram rečt da se mi je zdelo malo bedno da me že po dveh tednih tukaj pusti samo doma en večer in to ravno na sobotni večer, ko se gre ven in je najboljša priložnost za žur. Tukaj je pač tako da se dostikrat dobijo samo fantje ali samo punce in pač debatirajo o tistem kar jim paše. No, upam da ne bo prepogosto, ampak to se je začelo še v času ko so bili večinoma samski in ni bilo problemov, zdaj pa jih ima večina punce ali žene ampak tradicijo nekako ohranjajo.

Tako da sem malo razmšljala in seveda ni bila daleč misel da bi tudi jaz šla ven s kakšno kolegico, in tako sva se zmenili z Gabrielo, punco od Diegota, Cristianovega brata, da greva na večerjo. Nisva še imeli priložnosti da bi na samem malo predebatirali situacijo in vse skupaj, tako da je bilo kot nalašč.

Gabriela še nima izpita za avto, ampak je že kar precej vozila tukaj okoli in tudi po nekaterih drugih krajih. Tukaj je tako, da ni obvezno, da greš v avtošolo delat izpit, ampak te lahko učijo tvoji starši ali bratje. Vse, kar je potrebno, je da greš na izpitni center in tam najprej opraviš en test, da vidijo da poznaš prometne znake (nekateri so drugačni kot pri nas, nekaterih naših pa tukaj sploh ni) narediš en krog z avtom in komisijo na poligonu, ki je tam zraven, mogoče ti rečejo da parkiraj bočno (vsaj speljevanja v klancu ti ni treba znati ker tukaj sploh ni nobenega klanca haha), in to je to. Greš noter in ti dajo izpit. Za izpit za motor je isto, narediš krog z motorjem in dobiš izpit, voila! Mislim pa da stane tam okoli 20€ izpit, ampak ne me držat za besedo. Pri nas te pa ocurijo do amena…

Skratka, ko sem bila doma, je Cristian klical in je rekel da se je zmenil z Gabrielo da greva na večerjo in da greva z njegovim avtom. Sem si mislila kul, bo Gabriela peljala, itak zna, pa itak tukaj ni kakšnih policijskih kontrol. Rekel je da bova šli v en sosednji kraj, ki je kakšnih dobrih 20 minut vožnje od tu, ker je tam nekaj dobrih restavracij. Ko je pa prišel domov, pa meni da ključe od avta!!! Mislm ej…sem se počutila kot “lost in translation”, dobim samo pol informacij 😉 In je mislil da bom kar jaz peljala, po mestu, pol ure daleč, v temi (sem že omenila da se jih tričetrt vozi brez luči), po tem ko sem peljala 500 metrov okoli hiše. No, veliko mi pomeni že misel, da mi zaupa avto da ga vozim brez da bi bil prisoten 😀

Malo sem oklevala, nekaj časa sem razmišljala, ampak na koncu ni ostalo drugega kot da res peljem. Enkrat se je treba soočiti tudi s tem… najlažje se naučiš plavati tako, da se vržeš v vodo. Ne rečem ko ne bi imela že 50.000 prevoženih kilometrov za seboj 😉 Prepričevali so me, da se itak da izogniti glavnim cestam in se voziš samo po stranskih ulicah, ki so take kot tukaj, brez znakov in semaforjev. Malo me je skrbelo tudi kako bo za parkirat, ampak glede na to da nisem šla sama, da je šla z menoj Gaby, ki je vedela vse kako je treba, sem pristala.

No, pa sva štartali. Zelo me je motilo da ima Corsa zatemnjene vse šipe, razen sprednje, tako da ponoči res čisto nič ne vidiš, sploh če kdo pelje za teboj s prižganimi samo parkirnimi lučmi. Moram reči da mi je šlo kar dobro, avta sem se navadila hitro, prometa ni bilo kaj dosti (šli sva okoli 22h), problem pa je nastal ko sva prišli do semaforja. Kot sem že omenila, tam na semaforjih od večera do jutra ne ustavljajo, tudi če sveti rdeča. Jaz pa sem tak človek da ratam kar živčna ko vidim da je nekdo za menoj nestrpen ali živčen. No, ampak sem čakala. Potem se je bilo treba vključiti na eno malo bolj glavno ulico (ki je tudi imela samo en pas v vsako smer), in sicer v levo stran, bila pa je kolona avtov za gor in dol, ampak so me prijazno spustili 😀 tako da je bilo prav fajn. Za parkiranje ni bilo težav, sva pustili avto v eni stranski ulici.

Potem sva šli na večerjo, sva jedli pico in spili steklenico piva. Da še malo pokomentiram, tukaj ni v navadi, da bi nekdo naročil celo pico ali pivo zase. Vse stvari se delijo, znak tega je že čaj “mate”, ki ga vsi pijejo iz istega lončka, z isto slamico. Voda se dotoči in se poda naprej.  Tako da se vedno naroči pica, ki je razdeljena na trikotne kose. Mala pica ima 6 kosov, večja pica pa je malo večja in ima 8 kosov. Naročili sva malo pico, ampak nama je še od tiste en kos ostal. Naročili sva tudi liter piva Heineken, ki sva ga potem nalili v kozarce. Jaz sem ga bolj malo, ker sem vozila, takrat pa sploh še nisem vedela da so pred kratkim uvedli zakon 0.0, kar pomeni, da ne smeš piti ko voziš. Skratka, tudi pivo se ponavadi naroča tako po litrih (imajo samo litrske steklenice ali 0,60 l v nekaterih lokalih) in se potem razdeli med vse po kozarcih.

Nazaj grede pa sva šli po eni drugi malo glavnejši ulici, ki je bila tudi čisto navadna, imela je pa zelo veliko ležečih policajev. Se mi ni zdela taka panika da ne bi mogla peljat. Problem je pa bil ko sva prišli do semaforja. Ko jih je bilo že nekaj za nama, predvsem rdečih, in so tisti pred menoj kar peljali čez, sem tudi jaz peljala čez eni dve rdeči, ko sem se prepričala, da noben ne prihaja iz stranskih ulic. When in Rome, do as Romans do, pač 😉 Potem je klical Diego in me je Gaby pohvalila, da vozim zelo dobro, kot prava Argentinka, čez rdeče in vse 😉 haha. No skratka, bilo je super, ni se mi zdelo nič kompliciranega, tako da sem se na koncu prav dobro počutila 🙂 Od takrat sem dvakrat peljala še do Cristianovih staršev, ki živijo kakšen kilometer od tu, ampak so same ulice, ni nobene glavne ceste, tako da je bolj enostavno. Za iti podnevi v centerbi bil pa že pravi podvig, na katerega se zaenkrat samo psihično pripravljam 😉

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: