Promet

Bom pa danes nekaj napisala o prometu, da si malo lažje predstavljate kako to tukaj poteka. Torej začnem na začetku. Tukaj so (načeloma) vse ulice pravokotne ena na drugo. Razdeljene so na “manzana”, ki je področje 100 x 100 metrov, se pravi da je na vsakih 100 metrov križišče dveh ponavadi enakovrednih cest. Bistvena razlika s Slovenijo je ta, da tukaj praktično ne poznajo prometnih znakov. Hotela sem pogruntat kakšno pravilo potem uporabljajo za to, da veš kdo gre prej čez križišče.Načeloma bi morali upoštevat pravilo desnega, ker ni prometnih znakov, ampak sem kmalu ugotovila da to ne velja vedno. Zdaj mi je jasno da ima prednost tisti, kdor prej pride v križišče. Če gresta dva hkrati v križišče z isto hitrostjo in bi se na sredi križišča zaletela, ponavadi eden potrobi ali “požmiga” z lučmi in to pomeni, da se ne misli ustavit. Eden se pa ponavadi ustavi, dostkrat je to desni. Včasih pa tudi ne.

Avtobusi imajo absolutno prednost v križiščih, se ne ustavijo niti pod razno, pa če grejo z leve, desne, iz kjerkoli. So večji in torej močnejši 😉

Tudi na splošno je navada, da vsi vstopajo v križišče zelo previdno, dostikrat so v to prisiljeni, ker so praktično na vsakih 100 ali 200 metrov ležeči policaji tik pred križiščem, in to kar visoki, taki da hitr avto podrgneš spodaj če ne greš po polžje čez. Vsi previdno pogledajo če kdo gre in potem vidijo ali bo šel čez križišče prej ali pozneje kot tisti drugi. Veliko jih pred vsakim križiščem uporablja metodo hupanja (tako kot je baje naš ata včasih s fičotom trobil pred vsakim ovinkom ko se je peljal v Ledine, ker je bila tako ozka cesta, če bi slučajno kdo prišel izza ovinka, da bi ga pričakoval), tako da ko si doma praktično cel dan po malem poslušaš hupanje (ampak tako, narahlo, sam pip, tuk da se sliš).

Tako da se mi zdi po eni strani bolj varno kot pa če nekdo “pripizdi” čez križišče 100 na uro, tud če je na prednostni cesti. Tukaj so ceste itak v takem stanju, da sploh ni možno it 100 na uro, ker bi bil hitr v luftu in bi potem na trdo pristal 😉

Problem je ponoči, ker se iz meni nedojemljivega razloga večina ljudi vozi z ugasnjenimi lučmi, ali s prižganimi samo parkirnimi, ali pa s kakšnimi posebnimi lučkami, ki si jih dajo vgradit noter zraven normalnih luči: al da ti žmigavci neprestano svetijo brez utripanja (rumeni), ali maš dve fluorescentni modri lučki (“brlivki”) namesto luči prižgani, skratka vse živo. Eni majo tudi zavorne luči tako speljane, da jim zadaj utripata dve beli “rikverc lampi” al pa kaj podobnega. Takole smo se ob 3 ponoči peljali proti disku v središču Buenos Airesa (tisti avto zadaj je od Cristianovega bratranca).

Voznja ponoci

Razlogi za ugasnjene luči, kakor sem slišala različna mnenja tukaj od domačinov, so: varčevanje z energijo (WHAT??!!) akumulatorja, in “da ne bi preveč oslepili ostalih udeležencev v prometu”. Ja, zelo verjetni razlogi. No, saj moram reči da se je tudi meni enkrat zgodilo da sem se v Ljubljani enih 200 metrov peljala brez luči zvečer, ampak zato, ker je toliko luči prižganih recimo ob Tržaški ali pa v centru, da je tako svetlo, da skoraj ne bi potreboval luči.

Dejansko je pa tukaj veliko tehnično neizpravnih avtov, vse žive kripe so na cesti, od letnika 50 naprej, prerjavene naprej in nazaj, ker nekateri pač avta ne peljejo na tehnični pregled, nimajo zavarovanja itd. Kontrol je premalo, da bi vse take izločili iz prometa. Tako da je kar malo riskirano imeti dober avto, če se ti zabije eden z eno 40 let staro kripo brez zavarovanja. Slišala sem pa tudi, da nekateri, ki imajo denar in dobre avte (recimo Mercedes ali Audi) preprosto ne plačajo registracije in vseh potrebnih prispevkov, ker je za tak avto že toliko dražje, in so jih nekaterim šli tudi zaplenit, dokler ne bi plačali.

No, to je bil opis prometa v bivalnih naseljih (barrios) , kjer ni toliko prometa in so ulice široke samo za dva avta. Situacija se pa spremeni, ko se hočeš približati centru. Treba je ubrati eno malo širšo avenijo, kjer je nedoločeno število pasov. Prva stopnja je taka, da sta dva pasova za vsako smer, ampak fora je, da se ne ve ravno točno kje se ločuje cesta na sredini, ker na sredi ni nič, ne črte, ne ograje, ne trave. Preprosto asfalt je čez celo, potem pa že vidiš, do kje po tvoji strani se vozijo nasproti prihajajoči. Če moraš prehitet kakšen malo širši tovornjak, ali pa če prehitevaš nekoga, ki hoče obvoziti en avto, ki je parkiran ob ulici, pač zapelješ še malo na nasprotni pas…oz. na nasprotni del ceste, ker pas itak ni označen (če slučajno ravno ne prihaja eden nasproti po sredini).

Veliko pa je tudi enosmernih cest. Dokler ne prideš v strogi center Buenos Airesa, tudi tu niso označeni pasovi. Edino, kar ti lahko malo olajša situacijo, so črne črte od kartana, kjer so plasti asfalta skupaj zlimane (pač kukr je bil širok stroj za asfalt delat). Ampak tega noben ne upošteva. Ko je rdeč semafor, se postavijo čez celo širino, kukr pride. Če je med dvema meter in pol prostora, se en kar v drugo vrsto med njima postavi. Tako se lepo naguzijo da je še kar en dodaten pas al pa dva (napram tistim k so narisani s katranom). Ko pa speljejo je pa tku kt pr formuli 1… previdno se zguzijo naprej, trudeč se da ne bi koga porajsali. Tule je en primer take ulice, ko res ne veš glih kje bi se peljal:

Enosmerna ulica

Mogoče ste opazili, da je na semaforjih na zgornji sliki prižgana rdeča luč. In to ne samo ena, ampak po dve na vsakem semaforju! Mislim, da dajajo po dve luči, zato ker so določena križišča nevarna in nepregledna in je res treba ustaviti. Cristian mi sicer ni verjel, ko je bil v Sloveniji in sem rekla, da tu imamo pa samo po eno rdečo luč na semaforju in ne dveh, kot jih imajo oni. Njemu se je zdelo da imajo povsod samo eno. No, tu je dokaz, da nisem videla dvojno 😉

Sicer pa, razen v ožjem centru Buenos Airesa, semaforje dostikrat ignorirajo. Pa naj sveti katerakoli luč že. V nočnem času, tam nekje od 11 do 6 ure zjutraj, smatrajo semaforizirana križišča kot brez semaforja, in se ravnajo po svojih rednih pravilih. Pogledaš če nikogar ni (tam kjer imajo zeleno) in pelješ čez rdečo. Brez panike. Ko sva se s Cristianom vozila po Sloveniji in Avstriji in Grčiji sem vedno ustavljala na oranžni ali rdeči, on pa tudi. Je rekel da bo po povratku še kakšna dva tedna ustavljal na rdeči, pol pa ne več 😉

Je pa zanimivo, da imajo semafor postavljen šele na drugi strani križišča, ne na križišču. Pri nas se ustaviš kakšne 3 metre od semaforja, toliko, da ga še vidiš. Tukaj se pa ustaviš v bistvu 15 metrov od semaforja.

Ko pa prideš v center, se pa začne veselje. Buenos Aires se ponaša z najdaljšo ulico v južni Ameriki in najširšo ulico na svetu. Najdaljša ulica, Avenida Rivadavia, je dolga kar 35 kilometrov. Najširša, Avenida 9 de Julio, pa meri 10 pasov v vsako smer. Široka je 130 metrov. Zgleda pa takole:

Najširša ulica

Najsirsa ulica 2

Ne predstavljam si, kako je voziti po tako široki cesti, ampak me v bližnji prihodnosti verjetno tudi to čaka. Veliko je treba uporabljat špegučke 😉 No, bomo videli.

One Response to “Promet”

  1. Matjaž Says:

    Alma, Feliz Navidad y prospero Año Nuevo! 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: