Božič

Božič se tukaj praznuje rahlo drugače kot pri nas. Predvsem zato, ker ni snega in ker je toplo. In ker je dan bolj dolg.

Da malo opišem, kako smo praznovali. Že kakšnih deset dni pred božičem je Cristianova babica Ellen pripravila škatlico z listki, na katerih so bila napisana naša imena. Vsak je žrebal en listek in potem je moral kupiti darilo za tistega, kogar je žrebal. Jaz sem izžrebala Diegota, kar je bilo super, ker njega, poleg Cristiana, najbolj poznam 🙂 Že takoj sem vedela, kaj mu bom kupila, in sicer en “ornk” album za slike, ker nima nobenega dostojnega albuma, ampak samo tiste polivinilaste, ki jih dobiš zraven slik ko jih daš razviti. Tako da sem mu kupila en lep album za 200 slik 13×18 s trdimi platnicami, prevlečenimi z riževim papirjem.

Na božični dan smo se vsi zbrali v hiši od dedka Pavleta (Pablota) in Ellen. Tja smo prinesli zavita darila. Prispeli smo okoli desetih zvečer. Tam smo povečerjali. Ker je tukaj v tem času tako toplo, ne jedo tople večerje, kot pri nas, ampak hladno. Sploh ne ne spomnim kaj je vse bilo na mizi. Skratka, bila je zelo okusna hladna pečenka, trdo kuhana jajca, uni tamali paradajzki cherry, narezani kosi polnjenega piščanca (pohlajeni), pašteta, salama (kot ljubljanska), francoska solata, rdeča pesa, olive, navadna solata, cel kup solat, kaj jaz vem, (jih niti ne porajtam) 😉 za pit pa obvezna Coca Cola, belo in črno vino ter soda (gazirana voda).

Po večerji je prišel posladek, in sicer potica (dedkova slovenska dediščina ;)) ter pan dulce (pannetone, lahko je s koščki sadja, lahko pa s koščki čokolade) . Potem pa še sladoled z omako iz jagod in jabolčni štrudl.

Na tej povezavi si lahko ogledate fotografije iz božične večerje in od naslednjega dneva:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/BoINiVeErInBoI

Potem se je pa začelo vojno stanje zunaj na ulici. Zdelo se mi je še malo huje kot v Ljubljani za novo leto. Pokalo je kot za stavo, petarde, rakete, kaj jaz vem kaj vse. Imeli smo odprto okno, zato se je še bolj slišalo, kot bi se pri nas (ker imamo ponavadi zaprta okna ker je zunaj mraz). Potem smo šli malo ven in gledali še goreče balone, ki sem jih že opisala. Škoda, da nismo nobenega imeli. Leteli so zelo hitro, ker je pihal veter. Do polnoči smo povečerjali, potem smo pa razdelili darila. Dobila sem cel kup daril, res nisem pričakovala toliko 🙂

Na večerji smo bili do enih, potem sva šla pa do enega prijatelja, kjer se je zbrala cela druščina mladih. Po poti sva videla cel kup ljudi zunaj na ulici, od otrok do starejših, kako sedijo na verandah in se pogovarjajo, gledajo ognjemete in se zabavajo. Zgleda čisto drugače če so v kratkih rokavih 😉

Potem smo bili nekaj časa skupaj tam, okoli štirih smo se pa odpravili v center v diskoteko. Bilo je super, edino malo preveč elektronske glasbe za moj okus, na začetku. Ni bil še taprav feeling, zato smo šli na dvorišče zadaj, kjer so tudi imeli šank in mehke in velike klopi za usest se. Kar hitro se je začel delat dan, ampak smo kar sedeli tam zunaj en čas. Bilo je oblačno, zato ne morem reči da sem videla sonce 😉 Vsi so že šli, midva sva pa še ostala do ene pol 6h. Ko sva se odpravila domov (je bil že ornk dan zunaj), sva morala iti čez disko nazaj, noter pa tema in cel žur. Tako da sva kar ostala in smo plesali in je blo res fajn ker se je iz Žirov treba že kar daleč peljat kam, kjer lahko plešeš. Na koncu smo šli domov ob pol osmih zjutraj.

Prilagam nekaj utrinkov iz diska, da malo vidite modo in druščino 🙂

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/Comodo

Sem se odločila, da raje dam malo več slik na Google s Picasso ker je zelo enostavno, pa tukaj na blogu veliko dlje traja pa tudi prostora ni prav veliko.

No, potem sva šla spat za štiri ure, potem pa na kosilo, ki je na slikah v zgornjem albumu. Tudi za kosilo so bile hladne jedi, pečena govedina s peteršiljem, tamali paradajzki in sir, polnjen piščanec, francoska solata, hladen krompir v kosih, ogromen hamburger, zelenjavna pita in hladna pečenka.

Po kosilu so se otroci igrali na bazenu, bili so Gabrielina nečaka Juan Cruz in Guadalupe ter Cristianova “tamala sestrična” Brenda Macarena. Res so bli luštkani. Skratka tako je minil božični dan.

Moja izkušnja z vožnjo

Danes bom na kratko opisala mojo izkušnjo z vožnjo avta tukaj v Argentini. Že ko sem bila prvič tu, se mi je cela scena s transportom zdela kar ena velika ovira pri misli, da bi tukaj živela dlje časa. Kamorkoli hočeš iti iz hiše, se gre z avtom. No, sicer je do trgovine samo kakšen kilometer, ampak recimo do centra mesta (Moron) so pa že kakšni trije.

Že lani se mi je zdelo zanimivo, ker sva s Cristianom na obali kdaj šla tudi samo 200 metrov z avtom v trgovino ali pa koga pozdravit ali kaj podobnega 😉 Če bi vedela da greva tako blizu, bi predlagala da greva peš, ampak itak pol krat ne vem kam sploh greva 😉

No skratka, Cristian mi je enkrat omenil da tukaj bom pa morala kdaj tudi probat vozit, in ko sem izrazila željo, sem peljala tukaj kakšnih 200 metrov po ulici in okoli nazaj. Vse skupaj okoli 500 metrov in še to ob takem času, da ni bilo kakšnega prometa. Promet tukaj po barriu je seveda veliko redkejši in mirnejši kot pa na avenijah (najbližja je 1 km stran), tako da ni problema, le v križiščih se moraš z drugimi udeleženci prometa sporazumeti kdo gre prej, ampak če ustavim itak ni problema 😉 Toliko se mi pa ne mudi da bi morala na vsako silo čez križišče, haha 😀

No, prejšnji četrtek mi je oznanil, da bodo v soboto imeli fantje žurko za zaključek leta. In da je žurka samo za moške udeležence, puncam je vstop prepovedan.  Moram rečt da se mi je zdelo malo bedno da me že po dveh tednih tukaj pusti samo doma en večer in to ravno na sobotni večer, ko se gre ven in je najboljša priložnost za žur. Tukaj je pač tako da se dostikrat dobijo samo fantje ali samo punce in pač debatirajo o tistem kar jim paše. No, upam da ne bo prepogosto, ampak to se je začelo še v času ko so bili večinoma samski in ni bilo problemov, zdaj pa jih ima večina punce ali žene ampak tradicijo nekako ohranjajo.

Tako da sem malo razmšljala in seveda ni bila daleč misel da bi tudi jaz šla ven s kakšno kolegico, in tako sva se zmenili z Gabrielo, punco od Diegota, Cristianovega brata, da greva na večerjo. Nisva še imeli priložnosti da bi na samem malo predebatirali situacijo in vse skupaj, tako da je bilo kot nalašč.

Gabriela še nima izpita za avto, ampak je že kar precej vozila tukaj okoli in tudi po nekaterih drugih krajih. Tukaj je tako, da ni obvezno, da greš v avtošolo delat izpit, ampak te lahko učijo tvoji starši ali bratje. Vse, kar je potrebno, je da greš na izpitni center in tam najprej opraviš en test, da vidijo da poznaš prometne znake (nekateri so drugačni kot pri nas, nekaterih naših pa tukaj sploh ni) narediš en krog z avtom in komisijo na poligonu, ki je tam zraven, mogoče ti rečejo da parkiraj bočno (vsaj speljevanja v klancu ti ni treba znati ker tukaj sploh ni nobenega klanca haha), in to je to. Greš noter in ti dajo izpit. Za izpit za motor je isto, narediš krog z motorjem in dobiš izpit, voila! Mislim pa da stane tam okoli 20€ izpit, ampak ne me držat za besedo. Pri nas te pa ocurijo do amena…

Skratka, ko sem bila doma, je Cristian klical in je rekel da se je zmenil z Gabrielo da greva na večerjo in da greva z njegovim avtom. Sem si mislila kul, bo Gabriela peljala, itak zna, pa itak tukaj ni kakšnih policijskih kontrol. Rekel je da bova šli v en sosednji kraj, ki je kakšnih dobrih 20 minut vožnje od tu, ker je tam nekaj dobrih restavracij. Ko je pa prišel domov, pa meni da ključe od avta!!! Mislm ej…sem se počutila kot “lost in translation”, dobim samo pol informacij 😉 In je mislil da bom kar jaz peljala, po mestu, pol ure daleč, v temi (sem že omenila da se jih tričetrt vozi brez luči), po tem ko sem peljala 500 metrov okoli hiše. No, veliko mi pomeni že misel, da mi zaupa avto da ga vozim brez da bi bil prisoten 😀

Malo sem oklevala, nekaj časa sem razmišljala, ampak na koncu ni ostalo drugega kot da res peljem. Enkrat se je treba soočiti tudi s tem… najlažje se naučiš plavati tako, da se vržeš v vodo. Ne rečem ko ne bi imela že 50.000 prevoženih kilometrov za seboj 😉 Prepričevali so me, da se itak da izogniti glavnim cestam in se voziš samo po stranskih ulicah, ki so take kot tukaj, brez znakov in semaforjev. Malo me je skrbelo tudi kako bo za parkirat, ampak glede na to da nisem šla sama, da je šla z menoj Gaby, ki je vedela vse kako je treba, sem pristala.

No, pa sva štartali. Zelo me je motilo da ima Corsa zatemnjene vse šipe, razen sprednje, tako da ponoči res čisto nič ne vidiš, sploh če kdo pelje za teboj s prižganimi samo parkirnimi lučmi. Moram reči da mi je šlo kar dobro, avta sem se navadila hitro, prometa ni bilo kaj dosti (šli sva okoli 22h), problem pa je nastal ko sva prišli do semaforja. Kot sem že omenila, tam na semaforjih od večera do jutra ne ustavljajo, tudi če sveti rdeča. Jaz pa sem tak človek da ratam kar živčna ko vidim da je nekdo za menoj nestrpen ali živčen. No, ampak sem čakala. Potem se je bilo treba vključiti na eno malo bolj glavno ulico (ki je tudi imela samo en pas v vsako smer), in sicer v levo stran, bila pa je kolona avtov za gor in dol, ampak so me prijazno spustili 😀 tako da je bilo prav fajn. Za parkiranje ni bilo težav, sva pustili avto v eni stranski ulici.

Potem sva šli na večerjo, sva jedli pico in spili steklenico piva. Da še malo pokomentiram, tukaj ni v navadi, da bi nekdo naročil celo pico ali pivo zase. Vse stvari se delijo, znak tega je že čaj “mate”, ki ga vsi pijejo iz istega lončka, z isto slamico. Voda se dotoči in se poda naprej.  Tako da se vedno naroči pica, ki je razdeljena na trikotne kose. Mala pica ima 6 kosov, večja pica pa je malo večja in ima 8 kosov. Naročili sva malo pico, ampak nama je še od tiste en kos ostal. Naročili sva tudi liter piva Heineken, ki sva ga potem nalili v kozarce. Jaz sem ga bolj malo, ker sem vozila, takrat pa sploh še nisem vedela da so pred kratkim uvedli zakon 0.0, kar pomeni, da ne smeš piti ko voziš. Skratka, tudi pivo se ponavadi naroča tako po litrih (imajo samo litrske steklenice ali 0,60 l v nekaterih lokalih) in se potem razdeli med vse po kozarcih.

Nazaj grede pa sva šli po eni drugi malo glavnejši ulici, ki je bila tudi čisto navadna, imela je pa zelo veliko ležečih policajev. Se mi ni zdela taka panika da ne bi mogla peljat. Problem je pa bil ko sva prišli do semaforja. Ko jih je bilo že nekaj za nama, predvsem rdečih, in so tisti pred menoj kar peljali čez, sem tudi jaz peljala čez eni dve rdeči, ko sem se prepričala, da noben ne prihaja iz stranskih ulic. When in Rome, do as Romans do, pač 😉 Potem je klical Diego in me je Gaby pohvalila, da vozim zelo dobro, kot prava Argentinka, čez rdeče in vse 😉 haha. No skratka, bilo je super, ni se mi zdelo nič kompliciranega, tako da sem se na koncu prav dobro počutila 🙂 Od takrat sem dvakrat peljala še do Cristianovih staršev, ki živijo kakšen kilometer od tu, ampak so same ulice, ni nobene glavne ceste, tako da je bolj enostavno. Za iti podnevi v centerbi bil pa že pravi podvig, na katerega se zaenkrat samo psihično pripravljam 😉

ena povprečna žurka

No, moram rečt da nisem bila še na veliko žurkah tle, ampak na enih treh že v teh dveh tednih ko sem tle. Tako da bom malo opisala kako to zgleda.

Folk se zbere okoli 8h-9h zvečer, okol osmih zakurijo v kaminu, okol devetih pa dajo meso na mrežo. To je zgledalo takole:

Moram povedat da ima tukaj približno vsaka hiša na vrtu kamin, in to takega kar konkretnega. Tako da se vedno da spečt naenkrat za ene 15-20 ljudi mesa. Za tole rundo, ki je tukaj na sliki, nas je bilo 10. Prilagam slikco od tipčkov, punce se pa nismo slikale 😦

Medtem ko se meso peče, se debatira in pije. Na žurkah se večinoma pije Coca Cola (v flašah do 2,5 litra, tudi flaše za 3 litre se baje dobijo na obali!), meša se s Fernetom, ki je ena taka grenka reč, tule si lahk pogledate prbližn kaj je. Pije se tudi črno vino, pogosto Malbec, ki je zelo dobro argentinsko črno vino, katerega pridelujejo večinoma v Mendozi na zahodu države. Pije se tudi pivo, ki je tukaj izredno poceni, za polovico cenejše kot pri nas. Prodaja se večinoma v litrskih steklenicah, s tem da najcenejši stane 0,50€ za liter v trgovini, recimo liter Heinekena pa pride okoli 0,75€ za liter (če greš v bar, pride liter okoli 2,50€. Pijejo ga tako, da si ga sproti nalivajo v kozarce (nima vsak svoje flaše). Bilo je tudi vino, ki se imenuje tako kot moj očka 😉

Veliko ljudi ima na vrtu za hišo tudi bazen, ponavadi so taki bolj majhni, ki ga kupiš in pol skoplješ luknjo in samo postaviš not. Tale žurka je bila za rojstni dan od Cristianovega kolega Estebana, kateremu so pred dobrim mesecem šli družno skopat luknjo za bazen na vrt. Oddolžil se jim je tako, da je teden pozneje organiziral žurko, podobno tejle. No, pa še slikca bazena, noter je pa kolega, ki mu pravijo “Pocho”. V eni roki ima kozarec s pivom, v drugi pa steklenico piva, “oblečeno” v stiropor, ki je zelo pametna ideja za izolacijo, da se pivo ne pogreje.

Pili smo pa tudi nekaj zanimivega, za kar si sploh nisem predstavljala da gre skupaj. Piši in beri – šampanjec s sladoledom! Lahko naročiš da ti na dom pripeljejo šampanjec in sladoled (limonin sorbet). Prpeljejo ti flašo šampanjca in pol kile sladoleda:

Sladoled in šampanjec postopoma dodajaš v električni mešalnik (ker se peni), potem pa postrežeš. Na desni fotografiji je kozarec s končnim rezultatom.Je kar okusna zadeva 🙂

Ljudje tukaj pijejo zelo zmerno, ni tako kot smo navajeni, da se ga “usujemo” do fertika kadar nam paše. Mešajo veliko, ampak majhne količine.

No, ko smo pojedli pa sem videla še nekaj, kar je bilo zame novo, no, ne vem če obstaja tudi pri nas, mogoče pa le. To je bil papirnat balon, ki ima spodaj en kos papirja al nekaj, kar zakuriš in nekaj časa gori, s tem pa se zrak znotraj v balonu ogreva in balon se začne dvigat v zrak. Leti nekaj minut, potem pa zgori v zraku in pade dol. Baje da za božič to spuščajo na veliko, tako da bom drug teden verjetno videla še kakšnega. Res ful domiselna ideja 🙂 Naš je letel kakšne 3 minute (treba pazit da se ne zabije v hišo že v štartu, al pa da se ne zaplete v kakšne kable telefonske al pa električne), potem je pa zgorel.

Evo, balonček tik pred vzletom.

No, ker je bila žurka med tednom smo šli domov okoli enih, pol dveh. Če pa bi bla v petek ali soboto, se pa potem gre še ven mal plesat al pa v kakšen bar, pa se je pol še tam nekaj ur, tam od dveh naprej pa do petih, šestih. Kar pestro 🙂

Promet

Bom pa danes nekaj napisala o prometu, da si malo lažje predstavljate kako to tukaj poteka. Torej začnem na začetku. Tukaj so (načeloma) vse ulice pravokotne ena na drugo. Razdeljene so na “manzana”, ki je področje 100 x 100 metrov, se pravi da je na vsakih 100 metrov križišče dveh ponavadi enakovrednih cest. Bistvena razlika s Slovenijo je ta, da tukaj praktično ne poznajo prometnih znakov. Hotela sem pogruntat kakšno pravilo potem uporabljajo za to, da veš kdo gre prej čez križišče.Načeloma bi morali upoštevat pravilo desnega, ker ni prometnih znakov, ampak sem kmalu ugotovila da to ne velja vedno. Zdaj mi je jasno da ima prednost tisti, kdor prej pride v križišče. Če gresta dva hkrati v križišče z isto hitrostjo in bi se na sredi križišča zaletela, ponavadi eden potrobi ali “požmiga” z lučmi in to pomeni, da se ne misli ustavit. Eden se pa ponavadi ustavi, dostkrat je to desni. Včasih pa tudi ne.

Avtobusi imajo absolutno prednost v križiščih, se ne ustavijo niti pod razno, pa če grejo z leve, desne, iz kjerkoli. So večji in torej močnejši 😉

Tudi na splošno je navada, da vsi vstopajo v križišče zelo previdno, dostikrat so v to prisiljeni, ker so praktično na vsakih 100 ali 200 metrov ležeči policaji tik pred križiščem, in to kar visoki, taki da hitr avto podrgneš spodaj če ne greš po polžje čez. Vsi previdno pogledajo če kdo gre in potem vidijo ali bo šel čez križišče prej ali pozneje kot tisti drugi. Veliko jih pred vsakim križiščem uporablja metodo hupanja (tako kot je baje naš ata včasih s fičotom trobil pred vsakim ovinkom ko se je peljal v Ledine, ker je bila tako ozka cesta, če bi slučajno kdo prišel izza ovinka, da bi ga pričakoval), tako da ko si doma praktično cel dan po malem poslušaš hupanje (ampak tako, narahlo, sam pip, tuk da se sliš).

Tako da se mi zdi po eni strani bolj varno kot pa če nekdo “pripizdi” čez križišče 100 na uro, tud če je na prednostni cesti. Tukaj so ceste itak v takem stanju, da sploh ni možno it 100 na uro, ker bi bil hitr v luftu in bi potem na trdo pristal 😉

Problem je ponoči, ker se iz meni nedojemljivega razloga večina ljudi vozi z ugasnjenimi lučmi, ali s prižganimi samo parkirnimi, ali pa s kakšnimi posebnimi lučkami, ki si jih dajo vgradit noter zraven normalnih luči: al da ti žmigavci neprestano svetijo brez utripanja (rumeni), ali maš dve fluorescentni modri lučki (“brlivki”) namesto luči prižgani, skratka vse živo. Eni majo tudi zavorne luči tako speljane, da jim zadaj utripata dve beli “rikverc lampi” al pa kaj podobnega. Takole smo se ob 3 ponoči peljali proti disku v središču Buenos Airesa (tisti avto zadaj je od Cristianovega bratranca).

Razlogi za ugasnjene luči, kakor sem slišala različna mnenja tukaj od domačinov, so: varčevanje z energijo (WHAT??!!) akumulatorja, in “da ne bi preveč oslepili ostalih udeležencev v prometu”. Ja, zelo verjetni razlogi. No, saj moram reči da se je tudi meni enkrat zgodilo da sem se v Ljubljani enih 200 metrov peljala brez luči zvečer, ampak zato, ker je toliko luči prižganih recimo ob Tržaški ali pa v centru, da je tako svetlo, da skoraj ne bi potreboval luči.

Dejansko je pa tukaj veliko tehnično neizpravnih avtov, vse žive kripe so na cesti, od letnika 50 naprej, prerjavene naprej in nazaj, ker nekateri pač avta ne peljejo na tehnični pregled, nimajo zavarovanja itd. Kontrol je premalo, da bi vse take izločili iz prometa. Tako da je kar malo riskirano imeti dober avto, če se ti zabije eden z eno 40 let staro kripo brez zavarovanja. Slišala sem pa tudi, da nekateri, ki imajo denar in dobre avte (recimo Mercedes ali Audi) preprosto ne plačajo registracije in vseh potrebnih prispevkov, ker je za tak avto že toliko dražje, in so jih nekaterim šli tudi zaplenit, dokler ne bi plačali.

No, to je bil opis prometa v bivalnih naseljih (barrios) , kjer ni toliko prometa in so ulice široke samo za dva avta. Situacija se pa spremeni, ko se hočeš približati centru. Treba je ubrati eno malo širšo avenijo, kjer je nedoločeno število pasov. Prva stopnja je taka, da sta dva pasova za vsako smer, ampak fora je, da se ne ve ravno točno kje se ločuje cesta na sredini, ker na sredi ni nič, ne črte, ne ograje, ne trave. Preprosto asfalt je čez celo, potem pa že vidiš, do kje po tvoji strani se vozijo nasproti prihajajoči. Če moraš prehitet kakšen malo širši tovornjak, ali pa če prehitevaš nekoga, ki hoče obvoziti en avto, ki je parkiran ob ulici, pač zapelješ še malo na nasprotni pas…oz. na nasprotni del ceste, ker pas itak ni označen (če slučajno ravno ne prihaja eden nasproti po sredini).

Veliko pa je tudi enosmernih cest. Dokler ne prideš v strogi center Buenos Airesa, tudi tu niso označeni pasovi. Edino, kar ti lahko malo olajša situacijo, so črne črte od kartana, kjer so plasti asfalta skupaj zlimane (pač kukr je bil širok stroj za asfalt delat). Ampak tega noben ne upošteva. Ko je rdeč semafor, se postavijo čez celo širino, kukr pride. Če je med dvema meter in pol prostora, se en kar v drugo vrsto med njima postavi. Tako se lepo naguzijo da je še kar en dodaten pas al pa dva (napram tistim k so narisani s katranom). Ko pa speljejo je pa tku kt pr formuli 1… previdno se zguzijo naprej, trudeč se da ne bi koga porajsali. Tule je en primer take ulice, ko res ne veš glih kje bi se peljal:

Mogoče ste opazili, da je na semaforjih na zgornji sliki prižgana rdeča luč. In to ne samo ena, ampak po dve na vsakem semaforju! Mislim, da dajajo po dve luči, zato ker so določena križišča nevarna in nepregledna in je res treba ustaviti. Cristian mi sicer ni verjel, ko je bil v Sloveniji in sem rekla, da tu imamo pa samo po eno rdečo luč na semaforju in ne dveh, kot jih imajo oni. Njemu se je zdelo da imajo povsod samo eno. No, tu je dokaz, da nisem videla dvojno 😉

Sicer pa, razen v ožjem centru Buenos Airesa, semaforje dostikrat ignorirajo. Pa naj sveti katerakoli luč že. V nočnem času, tam nekje od 11 do 6 ure zjutraj, smatrajo semaforizirana križišča kot brez semaforja, in se ravnajo po svojih rednih pravilih. Pogledaš če nikogar ni (tam kjer imajo zeleno) in pelješ čez rdečo. Brez panike. Ko sva se s Cristianom vozila po Sloveniji in Avstriji in Grčiji sem vedno ustavljala na oranžni ali rdeči, on pa tudi. Je rekel da bo po povratku še kakšna dva tedna ustavljal na rdeči, pol pa ne več 😉

Je pa zanimivo, da imajo semafor postavljen šele na drugi strani križišča, ne na križišču. Pri nas se ustaviš kakšne 3 metre od semaforja, toliko, da ga še vidiš. Tukaj se pa ustaviš v bistvu 15 metrov od semaforja.

Ko pa prideš v center, se pa začne veselje. Buenos Aires se ponaša z najdaljšo ulico v južni Ameriki in najširšo ulico na svetu. Najdaljša ulica, Avenida Rivadavia, je dolga kar 35 kilometrov. Najširša, Avenida 9 de Julio, pa meri 10 pasov v vsako smer. Široka je 130 metrov. Zgleda pa takole:

Ne predstavljam si, kako je voziti po tako široki cesti, ampak me v bližnji prihodnosti verjetno tudi to čaka. Veliko je treba uporabljat špegučke 😉 No, bomo videli.

Cene bencina

No, danes je bil res naporen dan, delala sem do pol štirih, potem sva šla na popoldanski počitek na vrt h Cristianovim staršem, kjer se je vrgel v bazen s pretežno umazano vodo (če z eno mrežco z vrha pobereš liste to zame še ne pomeni da je voda zdej lepa, če je dno skoraj črno od ostale umazanije, ki jo veter napiha). Bil je zelo vroč dan, 33 stopinj v senci. Pa se poletje še začelo ni! Poletje se uradno začne 21. decembra. No, saj manjka samo še 3 dni. No, jaz sem se namakanja v vodi danes vzdržala, sem pa (v senci) brala revijo Ona, ki sem jo prihranila še iz letala od Brnika (ups, letališča Jožeta Pučnika) do Pariza. Sem imela srečo da je bila ravno tisti dan Ona Delova priloga.

Potem sva šla v San Justo, ki je mesto, oddaljeno približno 5 km od tukaj, kupit božično darilo. Oglasila sva se še pri njegovem starem atu Pavletu, ki je Slovenec (bil je doma blizu Žirov) in je po vojni, leta 48, odšel v Argentino. Z menoj se skoraj vedno loti govoriti slovensko, pa mu kar dobro laufa, čeprav nima dovolj priložnosti za pogovor, ker je njegova žena Danka, otroci in vnuki pa govorijo samo špansko. No, sam je kriv, bi jih pa navadil, ane.

Skratka hotela sem napisat tukajšnje cene bencina, da vam malo naredim skomine 😉

diesel – 0,43€ za liter

bencin – 0,50€ za liter

zemeljski plin za avto- 0,19€ za liter (pri nas 0,58€) – mislim da avti, ki imajo tak sistem, pokurijo od 10-20% več na 100 km kot navaden bencin. Tukaj je zelo razširjeno, saj pride prevoz zelo poceni, črpalke so pa brez pretiravanja na vsakih 100 metrov (v Sloveniji jih je na plin vsega skupaj mislim da 7).

jutri pa malo več, da se bolj razpišem 🙂

prvo javljanje iz Argentine

No, pa sem končno našla malo časa da napišem kako kaj poteka moje življenje tu v Argentini. Je namreč tako pestro, da nimam skoraj nič časa zase pa za “bluzit” po svoje 😉

Ker je to moj prvi blog, upam da ne bo preveč čuden pa da se vam ga bo dalo brat… pa da se mi ga bo dalo pisat ;)… no, če ne zarad druzga vsaj zarad kakšne slastne slikce 🙂

tole za začetek, zdaj bom pa začela s kakšno temo, da bo postalo bolj zanimivo 😀

prvi vtisi o Argentini

no, pa pojdimo lepo po vrsti. Ko en Evropejec prvič pride v Argentino (recimo da enkrat od decembra do marca, ko se splača potovati na južno poloblo), ima že v prvem dnevu zelo mešane občutke. Mislim da ima vsak najprej nekaj negativnih, ker dolge vrste na letališču za kontrolo potnega lista ob prihodu nikomur niso všeč – sploh pa recimo, če ima oblečeni kakšni dve majici, pulover in bundo, ker v Evropi sneži in so temperature pod ničlo, na južni polobli pa se v tem času ljudje sončijo, špricajo proti komarjem in bi si najraje še kožo slekli, da jim ne bi bilo tako vroče.

Prvi vtis, ko prideš iz letališča (bom pisala o svoji lanski izkušnji, ko sem prišla prvič v Argentino in me je vse veliko bolj šokiralo kot tokrat), je, da je vroče. Drugi vtis je da če hočeš priti od letališča do mesta, moraš uporabiti cesto, to pa je zgodba zase. Že cesta brez prometa je svoja zgodba, če pa dodaš še promet, pa postane nepopisno, ker dejansko ne morem ugotoviti, kakšna prometna pravila za vraga tukaj upoštevajo. Sredi glavnih cest so tudi do meter široke luknje, katerim se je treba na najboljši način izogniti, brez da bi se zaletel v nekoga, ki te skuša prehiteti po desni. Zelo dobro se spominjam prve vožnje od letališča do mesta, ker sem prispela vsa pretresena in šokirana.

Poseben vtis naredijo tudi zgradbe, saj so skoraj vse stare in imajo zbledele napise, dejansko pa ljudje v njih živijo in imajo v njih tudi trgovine, mesnice, frizerske salone in ostale posle. Spominja me na Beograd, ki je name naredil vtis, kot da sem stopila v časovni stroj in se prestavila v sedemdeseta leta dvajsetega stoletja. Po Evropi nisem še veliko potovala, da bi lahko primerjala, kje je podobno, ampak nekateri predeli Madrida so zelo blizu temu kar je tu, pa umazanija iz ulic Neaplja tudi.

No, preidimo pa še k pozitivnim vtisom, ki po mojem mnenju daleč presegajo negativne 🙂

Najbolj pozitiven vtis so mi dali ljudje (ta poznani ljudje, kajti v širšem Buenos Airesu živi okoli 13 milijonov ljudi in ne verjamem da so vsi tako prijazni ;)), namreč so zelo gostoljubni in odprti in te hitro sprejmejo v svojo družbo. Všeč so mi tukajšnji običaji, veliko druženja s prijatelji, pitje mate-ja in tesne vezi v družini in med sorodniki. Ljudje se ne grebejo za denar in kdo bo imel boljši avto ali lepši vikend, ampak preprosto živijo tako kot jim paše in so srečni in niso pod stresom.

Drugi zelooo pozitiven vtis pa je hrana 😀 Argentinci so neprekosljivi mojstri peke mesa na žaru in kvaliteta argentinskega mesa se začuti že ob prvem grižljaju. Ob lanskem obisku smo že drug dan imeli piknik na vrtu in so spekli kar nekaj kil raznovrstnega mesa, ki smo ga potem pojedli. Zgledalo je pa takole:

no, mislim, da je za prvo porcijo vtisov dovolj, ker hočem stvari v nadaljevanju opisat malo bolj obširno, pa da ne bom že zdaj kaj pokvarila in povedala preveč 😉 Hasta luego!