Alergija na čakanje pred zapornico za vlak

Tu je pa ena tema s katero se srečujem vsak dan, kadar grem iz hiše. Namreč zapornice, kjer ceste prečkajo tirnice za vlak – in njihovo neupoštevanje. Vedno, ko čakamo v avtu pred spuščeno zapornico, se najde enih par “junakov”, katerim se ne ljubi čakat in zapornico smatrajo kot en un narobe obrnjen trikotnik, ki pomeni – pelji, če je prosta pot. Pogledajo levo desno in se zapeljejo čez. Kjer se lahko, saj so ponekod že uvedli ekstra dolge zapornice, ki segajo do konca nasprotnega pasu, kjer je samo en pas v vsako smer, ali pa zapornice z leve in z desne, ampak v tem primeru se najde kakšen motorist, ki se zapelje vmes, kjer je kakšne pol metra lufta. Če pa je zapornica samo z desne in na drugi strani prehoda tudi samo z njihove desne, pa se marsikdo lepo elegantno pripelje po levi mimo cele vrste avtov ki čakajo v vrsti (nasproti načeloma ne pride noben ker je zapornica spuščena) in gre lepo po levi čez, poševno in na desni ven, ker na drugi strani na tisti polovici ni zapornice.

Kdaj se zgodi tudi, da kdo kar odlomi zapornico, ker hoče še it čez tik preden se čisto spusti do dol. Ravno zadnjič, ko je Cristian šel z motorjem čez, je videl en metrski kos zapornice, ki je ležal čez tirnice. Odstranil ga je, ker če bi prišel vlak, bi se mu lahko tisti kos zaskočil in bi se lahko še kaj zgodilo.

Kar nekajkrat pa sem že videla tudi ponesrečene poskuse prečkanja. Ne v trenutku ko se je zgodilo, ampak nekaj minut ali kakšne pol ure po tistem. Ravno prejšnji mesec je bil na tirnicah en napol pomečkan avto in so ga ravno pospravljali. Lani se je celo zgodilo da je rešilec šel čez, ko je bila zapornica spuščena, vlak ga je zbil in sta umrli dve osebi. Včasih se zgodi tudi, da kdo avto tako naprej zapelje da ima havbo pod zapornico in že precej čez gleda in mu potem vlak odnese odbijač.

Danes je pa bil objavljen en članek, kjer piše, da v Buenos Airesu in predmestju vlak povozi povprečno en avto na dan. Pri tem pa izgubijo življenje 4 osebe na mesec. Zelo malo, glede na to da je povprečno 25 mrtvih v prometnih nesrečah na dan v Argentini in da ima Buenos Aires z okolico tretjino vseh prebivalcev.

Problem je ker v večini primerov prehodi niso pod tirnicami, ampak čez njih. V centru Buenos Airesa je še 100 nadzemnih prehodov, v predmestju pa še 400. Prečkanje tirnic ti lahko povzroči glavobol, ker je pravi kaos. Tisti, ki prihajajo čez, imajo prednost, tako da se mora ves promet ustavit, ko se kdo pripelje čez (s tem da ni semaforjev niti prometnih znakov). Če je med dvema vlakoma 10 minut, se nonstop tistih 10 minut vsuvajo množice avtov čez zapornice, tako da je promet toliko časa ustavljen na glavni aveniji Rivadavia, ki gre celo pot ob železnici. Če je kdo pri prečkanju malo bolj počasen, se komu na aveniji uspe prebiti čez križišče, drugače pa ni šans. Poleg tega še vsi hočejo zaviti levo čez tirnice s te strani in se morajo vsi med sabo zmenit kdaj bo kdo šel čez. Oziroma vsi morajo izsiliti prednost in upati da bo nekdo popustil. Cristian rata prav živčen če mora dolgo čakat al pa če je pred njim kdo, ki se ne opogumi in pritisne na gas ko je prostora za en avto da se spravi čez križišče. Če si bolj pri taplašnih si lahko cel dan tam pa čakaš.

Priznam, da sva tudi midva kdaj že prečkala s spuščeno zapornico, saj včasih vlaka kar ni in ni. Seveda moraš dobro pogledat če prihaja vlak, ampak kje se tudi ne vidi, tako da je tam res bolje počakat. Z motorjem je lažje ker hitreje lahko pospešiš in si bolj okreten. Včasih tam stoji kakšen uslužbenec od železnic in drži dvignjeno zapornico, ker vlak še ne prihaja. Šele ko vidi, da prihaja, pa ustavi promet.

Kljub temu, da toliko ljudi dela ta prekršek, pa policaji nič ne ukrepajo. Nikoli še nisem videla nobenega policaja, ki bi komu dal kazen zaradi tega. Samo v centru Buenos Airesa se je baje že kdaj zgodilo da so čakali na drugi strani in pisali kazni, tukaj na našem koncu pa čisto nič.  Res žalostno. No, pa saj vsak ve kaj se mu lahko zgodi, če prečka in pride vlak. Na lastno odgovornost.

Tukaj pod VIDEOS pa lahk še sami pogledate kako to zgleda:

http://www.clarin.com/ciudades/trenes-arrollan-auto-Capital-GBA_0_402559841.html

Prednovoletni čas v Buenos Airesu

Včeraj sem od WordPressa dobila mail, kjer je pisalo nekaj o lanski aktivnosti na blogu. Presenetilo me je, da je pisalo da mi čestitajo in da mojemu blogu gre zelo dobro! To je res presenečenje, sploh ker sem lani napisala samo dva posta, čeprav bi si jih tale blog zaslužil veliko več in veliko zgodb sem nameravala spraviti v računalnik in na blog, ampak si preprosto nisem vzela časa.

Največje presenečenje je bilo, da je blog imel v letu 2010 2.200 obiskovalcev! Zelo me veseli, da je toliko ljudi tako in drugače prišlo ali “zašlo” na moj blog in upam da je kdo tudi našel kakšno uporabno informacijo. Veliko Slovencev se podaja na potovanje v Argentino in čeprav moje informacije o Argentini (razen glede vremena) mogoče turistom ne koristijo veliko, vseeno dobijo (dobite) nekakšen vpogled v argentinsko kulturo ali pa ste bolj pozorni na določene malenkosti, ki jih omenjam, potem ko jih mimogrede vidite tukaj, recimo Gauchito Gil, nekaj zanimivosti, Razno in še kaj.

Danes pa bi rada napisala nekaj besed o prednovoletnem času, ki smo ga letos preživeli doma. To se je izkazalo kot najpametnejša poteza, saj na ta način nismo bili nič pod stresom, razen en dan, ko je bilo treba it kupit darila za “secret Santa” (v širši družini napišemo imena na listke, vsak izžreba enega in tisti osebi moraš kupit darilo). To smo žrebali šele dva dni pred Božičem, tako da sva se s Cristianom z motorjem (ga je lažje parkirat) podala v center Morona in kupila vsak eno darilo.

Najbolj pogost komentar na prednovoletni čas letos je bil “sami problemi, rad bi se že preselil nekam stran iz te bedne države!”. Zakaj? Ker takrat ko je treba, nič ne laufa tako kot bi moralo. Prvi problem, ki je zadeval veliko ljudi, so bili izpadi elektrike. Zaradi strašne vročine  (zadnja 2 tedna v decembru je bilo vsak dan čez 33 stopinj (par dni tudi do 37), ponoči pa okoli 25) je bila neizogibna neprestana uporaba klim v domovih in lokalih. V nekaterih četrtih so imeli parkrat po več ur izpad elektrike, tako da so mnogi imeli veliko škode, ker se jim je hrana v zamrzovalnikih odtajala. Cristianov bratranec je zvečer prišel domov v blok (živi v 7.nadstropju) in ker ni bilo elektrike, ni delovalo dvigalo in je moral peš iti v temi po stopnicah parkrat gor in dol, ker je imel božična darila v stanovanju in jih je moral znositi do avta in jih peljat do tetine hiše, kjer so preživljali Božič. Cristianov stric se je pa zastrupil, ker je v lokalu, kjer dela, imel v zmrzovalniku že pripravljene jedi in je v torek po prazniki pojedel nekaj, kar je bilo v zmrzovalniku, očitno pa je bil lokal kar nekaj časa brez elektrike in se je hrana vmes odtajala in potem zamrznila nazaj.

Problem je tudi, da so nekateri lokali ostali brez elektrike in stranke niso mogle plačevat s karticami, ker jim ni delal POS terminal, poleg tega pa tudi niso mogli izdajati računov. Vsako leto se dogaja isto, vsako leto so problemi in zmanjkuje elektrike, ampak očitno se ne da rešit.

Drug večji problem pred prazniki, ko se zelo veliko število ljudi odpravi na obalo (ki je prek 400 km daleč), pa je bilo letos pomanjkanje goriva. Kamioni, ki črpalkam dostavljajo gorivo, med prazniki niso toliko dostavljali, pa še nekaj so stavkali na rafinerijah in tako je nastala kriza. Na črpalkah, ki so imele zalogo, so bile vrste tudi 200 metrov in več. Ljudje so čakali tudi po več kot dve uri da so tankali, da so potem lahko šli na pot proti morju. Tudi po poti do obale so kakšne 4 črpalke, ampak ne moreš riskirat, če slučajno tam ne bo goriva, ti pa sredi poti ostaneš brez. Ena radijska voditeljica je govorila da je čakala dve uri in pol za tankat, tip pred njo pa ravno tako, potem je pa tankal samo za 30 pesov (7 litrov)! Da se mu splača čakat! Malo pred Božičem so napovedali, da se bo stanje izboljšalo šele po novem letu. To je bila slaba novica za vse, ki so se 30. ali 31. decembra podali na obalo, da bi tam preživeli novo leto, ker so bile še vedno vrste in tudi na obali je bilo zelo za čakat. Mi smo bili doma, tako da nismo imeli problemov 😉

Tretji problem pa je pomanjkanje bankovcev. Očitno banke niso bile pripravljene na predbožično nakupovanje daril in si niso naredile zaloge denarja za bankomate in za dvige ljudi. V mnogih bankomatih ni bilo denarja in tudi na banki niso imeli denarja za dvignit. S kartico se marsikje ni dalo plačat, ker niso imeli elektrike, marsikdo pa tudi nima računa na banki. Kateri bankomati so imeli denar, so imeli tudi vrsto ljudi, kjer si tudi moral čakat najmanj eno uro da si lahko dvignil. Na severu, v provinci Chaco, so celo omejili dvig na bankomatu na 500 pesov (100 €) na dan. Če pomisliš, da moraš večkrat po uro ali več čakat v vrsti, da dvigneš dovolj denarja za darila, je res žalostno.

Najbolj žalostna zgodba se mi je zdela od ubogih upokojencev, ki so 15. čakali pred banko že od zgodaj zjutraj, da bi dvignili penzijo, da bi potem lahko šli kupit darila, pa banka ni imela denarja, da bi jim jo izplačala. Bil je ravno eden od najbolj vročih dni, krepko čez 30 stopinj, in mislim da je kamion z denarjem prispel šele okoli 14h, ubogi ljudje pa so tam čakali v vrsti, kljub temu, da je bilo posebno opozorilo da naj se starejši ljudje in otroci izogibajo sonca, ker lahko vročina škodi njihovem zdravju. Kako neodgovorno, da se nacionalna banka ne pripravi na to, saj že dosti prej vedo, da morajo tisti dan izplačati penzije.

Ravno zdajle pa je bilo po TV-ju še nekaj zanimivega. Ljudje, katerim je le uspelo natočit bencin in dvignit denar za dopust in prispeti do obale, pa so imeli probleme z dostopom do plaže. Namreč stavkali so obalni čuvaji (uni seksi tipčki ki cel dan sedijo na tisti visoki točki na plaži in spremljajo če se kdo utopi) in so za 4 ure zaprli dostop do 24 glavnih kopališč (plaž) v Mar del Plata. Zaprli so ga na tipičen argentinski način, in sicer tako, da so zažgali gume sredi ceste, tako da noben avto ni mogel mimo, do parkirišča od kopališč. Zahtevajo 30% zvišanje plač od lanske sezone. Ponudili so jim decembra 20% in potem za januarja še 2%, ampak ne popustijo in hočejo 30%, drugače bojo drug teden en cel dan stavkali in ne bojo čuvali plaž. Nekateri ljudje so pustili avto ob glavni cesti, nekaj sto metrov prej in so šli do kopališča peš, ampak za “čuvanje avta” so jim eni drugi čuvaji avtov hoteli zaračunati 10€.

Pa še nekaj o zadnji grozeči nevarnosti – tatovi las. Pojavljajo se ljudje, ki kradejo dolge lase. Ko sediš na avtobusu, se postavi zadaj ali se usede za teboj in ti odstriže lase. Cena kilograma las je kakšnih 400€ (ampak tudi če imaš zelo dolge lase tehtajo kvečjemu kakšnih 100-150 gramov) in tako iščejo punce z dolgimi in lepimi lasmi, jih napadejo in ukradejo lase. Pravijo, da to dela ena ruska mafija. Lase potem prodajo frizerjem, da jih imajo za podaljševanje las ali pa za delanje lasulj ali pa za kakšne lasne vložke. Svašta.

Ah ja, kaj še bo s to državo…

Zima v Buenos Airesu

Letos moram prvič preživeti celotno zimo tukaj v Argentini, ko teče tretje leto odkar sem tukaj. Prvo leto sem julija za en mesec »pobegnila« v Slovenijo, lani sva bila s Cristianom v Sloveniji cele tri mesece, od junija do avgusta, tako da sva praktično odšla iz jeseni in prišla v pomlad, letos pa ni pardona 😉

Moram reči da sem že pozabila kakšna je zima tukaj. Po dolgi in zelo mrzli slovenski zimi, ko se temperatura cel januar in februar praktično ni dvignila nad 0 stopinj, kjer se je Cristian navadil kidat sneg in odmrzovat šipe na avtu in ometat sneg z avta, je zima tukaj čisto nekaj drugega.

Temperatura tukaj v Buenos Airesu skoraj nikoli ne pade pod 0 stopinj. Mogoče kakšno jutro julija ali avgusta pade skoraj do ničle, ponavadi pa je najnižja dnevna temperatura od 5 do 10 stopinj. Ohladitev pride, ko pride hladna fronta z južnimi vetrovi. Glede na to, da ni kakšnega gorovja, ki bi preprečilo dostop vetrov, imajo lahko pot. Pred enim tednom se je ravno končal en dvotedenski vdor polarnega mraza, kar pomeni, da so temperature ponoči prišle tudi do ničle in ponekod še pod ničlo, dnevne temperature pa so bile okoli +10 stopinj. V velikem delu države (približno polovici) je celo snežilo.

Sneg v Argentini velikem številu prebivalcev praktično ni poznan. Pozimi sneži na zahodu (pod Andi) in v južnih provincah, kjer so temperature pozimi nizke. V Buenos Airesu (mestu) zelo poredko splet vremenskih pogojev povzroči sneg. Nazadnje je snežilo 9.julija 2007, ko je zapadlo kakšnih 3-5 centimetrov snega. Vsi se spominjajo tega dneva, ker je tukaj praznik neodvisnosti. Prejšnjič je v mestu Buenos Aires snežilo leta 1918, pred skoraj 100 leti.

Letos hladna fronta v mesto Buenos Aires ni prinesla snega, je pa snežilo na jugu province Buenos Aires, nekaj sto kilometrov od mesta Buenos Aires. Snežilo je tudi na obali v mestu Mar del Plata (ki je 400 km jugovzhodno od Buenos Airesa). Sneg v večini države (kjer to ni običajno) povzroči veselje in navdušenje. Po TV-ju sem spremljala odzive ljudi na sneg in so bili vsi veseli, od starih do mladih, govorili so kako je lepo, otroke so peljali ven da so jim pokazali sneg, kjer ga je bilo dovolj so celo naredili sneženega moža, vsem se je zdelo zelo lepo. Seveda, za en dan na leto je že lepo 😉

Tukaj ni treba menjati poletnih in zimskih gum na avtih, so samo ene. Ko omenjam, da imamo pri nas posebne, se vsem zdi čudno. Govorila sem z enim kolegom, ki je živel v Bariločah nekaj časa in z enim ki živi v najbolj južni provinci Ognjena zemlja, in sta rekla da imajo tukaj za sneg in led gume z nekakšnimi žeblji, da ne drsi.

Sem že zašla iz zime v Buenos Airesu. Skratka, tukaj sneži dobesedno samo enkrat na sto let 😉 Veliko je sončnih dni. Zelo veliko. Tako veliko, da mi je prav škoda biti notri v hiši ko so zunaj tako lepi dnevi. To je zato, ker v Sloveniji sončni dnevi niso tako zelo pogosti in je vsak lep dan za izkoristit. Tukaj pa jih je toliko, da že ne veš, kaj bi sploh počel zunaj 😉 Dežuje zelo malokrat, ko pa dežuje, je pa vse hitro poplavljeno ker imajo precej zamašene odtočne jaške na ulicah.

Torej nočne temperature so od 5-10 stopinj, kdaj, ko pride kakšna topla fronta s severa, pa tudi 15 ali 20 stopinj. Kakšne 3 tedne nazaj temperatura 3 dni in 3 noči skupaj ni padla pod 20 stopinj, kar je bilo zelo čudno. Dnevna temperatura pa je ponavadi od 12 do 18 stopinj ali kaj takega. Sploh nič hudega! Če je sončno je prav lepo iti malo ven.

Prejšnji teden so bile ravno zimske šolske počitnice. Tukaj otroci (očitno) ne grejo s sankami na najbližji grič, ampak jih starši peljejo v kino, v otroško gledališče ali na kakšen izlet ali potovanje ali celo na smučanje. Mnogi grejo na morje, čeprav je pozimi tam strašno mrzlo, vlažno, piha, skratka not a place you want to be, ampak počitnice so pa le.

Konec avgusta je ponavadi nekaj dni, ko pride otoplitev. Lani je bilo to ravno, ko sva prišla nazaj z Slovenije, zadnje dni avgusta.  Več o tem in nekaj slik z dokazi da je bilo res toplo sem napisala v članku Vrnitev v Argentino.

Kar se tiče rastlin pa je zelo praktično. Zunaj imam nekaj vodenk in nekaj bršljank in pozimi cvetijo bolje kot poleti! Temperature so ravno pravšnje, sonce ni premočno, vsake toliko dežuje, nikoli ni pozebe, skratka idealno.

Vsaka hiša ima (ali naj bi imela) spredaj dve do tri drevesa. Nekateri jim jeseni porežejo vse veje, da ostane samo štrcelj, iz katerega potem začnejo rasti nove veje. Večinoma imajo taka drevesa, da tudi pozimi ne izgubijo listja, mogoče zato, ker se sploh ne zavejo da je zima, ker ni tako mrzlo. Nekateri imajo celo palme, kar da kraju malo eksotičnega pridiha 😉 Tako da zima sploh ne zgleda prav žalostno.

Zdaj ostane še en mesec »ta hude« zime, potem se pa že začne pomlad. Če ni že to pomlad 😉

Argentinci in nogomet

Zopet začenjam z blogom, zdaj ko ne delam in imam »kao« malo več prostega časa (čeprav ga dejansko nimam), ampak se bom potrudila da z vami delim še kakšno argentinsko izkušnjo.

Ko sva se s Cristianom odločala, kdaj točno se bova vrnila v Argentino, je rekel, da bi rad šel pred nogometnim prvenstvom, ker bi ga rad doživel v Argentini. Šele zdaj ko smo sredi tega, pa mi je res postalo jasno, kako pomemben je nogomet za Argentince.

Že nekaj dni pred začetkom so ljudje imeli obešene argentinske zastave na hišah, pa sem spraševala če je to zaradi praznika, dneva zastave, ki ga praznujejo 20. junija, ampak so rekli da so zaradi nogometnega prvenstva.

Po TV-ju je na vseh nacionalnih kanalih z novicami in na športnih kanalih že nekaj dni pred začetkom bil samo nogomet, v kakšni postavi bo nastopila Argentina, koga bo Maradona dal na klop, kdo bo dal gol, kakšno taktiko bodo ubrali itd itd. Najmanj 5 kanalov ima poročevalce v Južni Afriki, ki se večkrat dnevno javljajo in poročajo kaj delajo navijači, predvajajo treninge argentinske reprezentance, delajo intervjuje z nogometaši, kje se da kaj kupit in kaj se še da početi v JAR poleg gledat nogomet.

Malokdo gleda tekme Argentine sam. Prijatelji se zberejo in kaj pojejo in popijejo med tekmo, pomembno pa je da jo gledajo skupaj. Tako je vedno pred tekmo cel prometni kaos ker se vsem mudi do hiše prijatelja, med tekmo dejansko ni na cesti žive duše, po tekmi pa se spet začne kaos, ko se ljudje vračajo domov. Poleg tega je problem, ker so tekme v dopoldanskih in zgodnjih popoldanskih urah (z Evropo je 5 ur razlike), tako da so bile tekme ob 8:30 zjutraj, ob 11h in ob 15:30, ko je večina ljudi v službi.

Ne predstavljam si, koliko ljudi je izkoristilo kakšen dan dopusta ali ne vem kakšen izgovor so si našli, ker na dan tekme si lahko izmisliš karkoli, a bodo vsi vedeli da si doma zato, da boš gledal tekmo. Na vsak način pa, kdor ima možnost, gleda tekmo kar v službi, skupaj s sodelavci. V osnovnih in srednjih šolah gledajo tekme kar v razredu, še celo v vrtcih so gledali tekme Argentine.

Neverjetno je vzdušje pred tekmo, če si kje v mestu. Nisem bila prav v centru Buenos Airesa, kjer se med tekmo vedno zbere nekaj tisoč ljudi in gledajo tekmo na velikem zaslonu, bila sem pa eno uro pred prvo tekmo tukaj blizu v centru manjšega mesta Ramos Mejia in je bila svojevrstna izkušnja. Tekma je bila ob 11h dopoldne, midva pa sva ob 10h šla gledat za blago za rjuho. Že po poti, ko sva od avta hodila 500 metrov, sem videla da so vse izložbe trgovin okrašene v svetlo modri in beli barvi. Trgovine z oblačili za otroke so imele v izložbi mini nogometne majice in vsa oblačila v barvah zastave, še trgovina s poročnimi oblekami je imela v izložbi belo obleko s svetlo modrim trakom čez prsi. V parfumeriji so imeli razstavljene samo bele in modre parfume, v ostalih trgovinah pa so imeli najmanj zastavo ali svetlo modre in bele balone.

V trgovini z blagom je bilo najbolj aktualno blago v barvi zastave, katerega so prodajali na metre in to v velikih količinah, prodajali so pa tudi srednje velike zastave, ki so tudi šle. Očitno se hočejo vsi pred tekmo »oborožiti« z zastavami in z majicami. Na precej križiščih so prodajali nogometne majice v vseh velikostih. Veliko ljudi je hodilo po cesti v nogometnih majicah. Še kandelabri so bili na enem delu pobarvani v barvi zastave.

Nekaj neverjetnega je bilo, ko sva videla da so pred neko stavbo imeli postavljeno lestev in so v eno stanovanje na črno priklapljali kabel za kabelsko, in to pol ure pred tekmo! To je bilo pa res zadnji trenutek 😉

Zanimivo se mi zdi, kako so Argentinci vraževerni, ko gre za nogomet. Prvič sem zdaj slišala, da omenjajo besedo »kabala«, in sicer v zvezi z okoliščinami, ki so bile na prejšnji tekmi (ko si jo gledal) in se morajo ponoviti za naslednjo tekmo. Zahvaljujoč kabali smo gledali 3 tekme pri enem kolegu in vedno je bila poleg še hrana. Enkrat zrezki, enkrat piščanec v voku v omaki, enkrat pa ocvrte empanade. Če si prvič pozabil obleči argentinsko majico, jo naslednjič nisi smel obleči, zaradi kabale. Sedeti si moral na istem mestu (enkrat ko je Cristian delal in sva šla midva z Gaelom gledat tekmo k temu kolegu, je moral Gael nadomeščat Cristiana na kavču 😉 ). Po koncu tekme vsi trobijo po cesti, če zmagajo.

Spraševala sem, kaj se zgodi, če Argentina zgubi in so rekli da se v tem primeru začne državno žalovanje. Vsi si zelo vzamejo k srcu poraz. Tale del prispevka pišem zdaj, ko je bila Argentina poražena proti Nemčiji in so vprašali Maradono če misli, da je kdo zadovoljen z nastopom reprezentance na SP in je rekel da »noben ne more biti zadovoljen s takim rezultatom«, brez olepševanja. Mi smo že pripravili empanade pred tekmo in so se potem bali, da bodo v primeru poraza tako razočarani, da sploh ne bodo imeli apetita, ampak na koncu smo vseeno kar z veseljem jedli, tako da ni bilo tako hudo 😉

Po TV-ju pa že sami ne vejo kaj bi se še spomnili. En kanal je na teren poslal novinarja in kamermana ravno med tekmo, da sta intervjujala ljudi, ki so morali delat in niso mogli gledat tekme. Najbolj pogost odgovor na vprašanje kako se počutijo ker morajo delat med tekmo, je bil »me quiero matar«, kar dobesedno pomeni »najraje bi se ubil«. Ti ljudje so bili voznik mestnega avtobusa (precej voznikov sicer med tekmo ni vozilo tako da je bilo praktično nemogoče priti kamorkoli v tem času, ali pa si moral čakat zelo dolgo, tudi taksi), prodajalec v mesnici, fantje v avtopralnici (še celo intervjujali so eno stranko ki je ravno prišla po avto v avtopralnico in so ga vprašali kaj mu je, da pripelje avto prat ravno med tekmo), delavci na bencinski črpalki (je tudi en ravno prišel tankat in so ga vprašali zakaj ravno zdaj, pa je rekel da se mu mudi domov gledat tekmo do konca) in še kdo.

Drug kanal pa je poslal novinarko na teren zadnje pol ure pred tekmo in je ustavljala ljudi v centru Buenos Airesa in jih prosila da se malo z njo pogovarjajo, a se nihče ni hotel ker so vsi rekli, da se jim zelo mudi k prijateljem ali domov gledat tekmo. Vsi živčni, ker niso vedeli, če jim bo uspelo priti do časa. Nogomet očitno gledajo praktično vsi, od mladih do starih.

Tole je bilo za začetek, v kratkem pa nameravam objaviti še kakšen zanimiv prispevek 🙂

Prvi dan pomladi v Argentini

Danes je v Argentini prvi dan pomladi in vsako leto se množice dijakov in študentov na ta dan zberejo v parkih Buenos Airesa in tam praznujejo (popivajo). Največ jih je v Palermu, ki je v centru Buenos Airesa in ime veliko travnatih površin in tudi nekaj jezerc. Za razliko od prejšnjih let je bilo letos sončno, temperatura pa celo do 25 stopinj,tako kot se spodobi za prvi dan pomladi 🙂 Prejšnja leta je pa kot pravilo na ta dan deževalo, tako da se ni dalo kaj dosti praznovat.

Po končanem šihtu sem hotela iti malo na sonce in na sprehod, ampak ne tukaj po mestu in med hišami. Tako sva se odpeljala do 30 km oddaljenega gozda blizu letališča Ezeiza, kjer je vsaj malo narave. Nazadnje sva se do tja pred nekaj meseci odpeljala z motorjem in sva pila mate na dekici, ki sva jo imela s seboj, zelo lepo 🙂 Danes pa sva šla z namenom da se malo sprehodiva in že ob avtocesti sva opazila ogromno avtov in zraven njih ljudi, ki so pili mate in otroke, ki so se igrali. Pri vhodu v gozd pa je bila policijska kontrola in so zaplenjevali ves alkohol, da se ga študenti ne bi mogli it napit v gozd. Naju niso nič preverjali, sva že zgledala tako nedolžno 😉 Tudi ob avtocesti so imeli nekaj policijskih kontrol in sva ravno videla ko so ustavili fanta in punco na motorju, punca pa še z dojenčkom v naročju. Cel kup norega folka. Nazaj grede sva videla pa na enem motorju 3 ljudi in še dojenčka je en imel v rokah.

V gozdu je zelo fajn ker imajo veliko žarov in zraven klopce in mize, da si kdorkoli lahko prinese s seboj meso in ga zapeče na žaru, je res super, pa še senca je v gozdu, da poleti ni prevroče. Bilo je polno družin ki so si pekle meso na žaru. Še malo naprej so bili pa študenti, v skupinicah so sedeli na travi in pili mate in še kaj (nisem tako podrobno gledala). V avtih so nabijali cumbio (glasba ki jo poslušajo predvsem reveži). Tudi na splošno je blo večina folka tam  revnega, vsi z enimi podrtimi avti, že nazadnje ni blo nobenga ki ne bi mel vsaj 15 let starega avta. Res čudno da samo reveži hodijo tja, ampak je Cristian rekel da bogataši pa pač hodijo v svoje vile, ki jih imajo v privatnih naseljih izven mesta.

Sprehodila sva se po eni na novo betonirani potki za pešce skozi gozd, potem pa šla nazaj. Tako sva tudi midva malo praznovala prvi dan pomladi 🙂

Tukaj je nekaj slikic iz clarin.com:

http://www.clarin.com/diario/2009/09/21/um/m-02003134.htm

Nekaj mojih bom pa naložila naslednjič v en albumček 🙂

Mate – argentinska nacionalna pijača

Danes sem ravno dobila en mail o mate čaju in sem se odločila, da malo napišem o njem, ker je to ena zelo tipična stvar v vsakdanu povprečnega Argentinca. Itak je veliko napisano o njem na Wikipediji, kjer je tudi nekaj slikic. Pije se iz posebne posodice (imenovane “mate”), narejene ponavadi iz izdolbljene bučke ali lesa, ki je potem oblečen v usnje ali prebarvan ali prevlečen s kovino. V vsaki hiši jih je ponavadi kar nekaj, čeprav se uporablja samo eden, ampak jih kupijo na kakšnem izletu kot spominek, ali pa imajo za rezervo kakšnega večjega, če kdaj paše spiti malo večje doze.

V to posodico (mate) se potem da zelišče mate (yerba mate), ki raste v nekaterih predelih južne Amerike, in gojijo to zelišče samo za ta namen. Posodico se napolni približno do polovice, nato pa se da noter kovinsko slamico (bombilla), ki ima na spodnjem koncu malo bolj ploščat del s cedilčkom. Vse skupaj se prelije z vročo vodo (ampak ne vrelo!), ki naj bi imela 80 stopinj Celzija.  V vsaki hiši imajo tudi kovinski kotliček, kjer pogrejejo vodo za mate. Bolj moderni pa si kupijo električni grelnik vode, ki ga tukaj prodajajo v škatli, na kateri piše da je namenjen prav za mate, saj se da regulirat končno temperaturo vode. Za na potovanje je seveda treba imeti termovko, v kateri transportiraš vročo vodo, ko pa jo zmanjka pa jo ponovno napolniš na katerikoli bencinski črpalki, saj imajo povsod avtomat vroče vode za mate (deluje na kovanec 1 peso  oz. 0,20€), ali pa greš v kakšno restavracijo pa ti tudi napolnijo termovko.

Vedno je eden (ponavadi gostitelj ali tisti ki je prinesel termovko če si kje zunaj) zadolžen da dotaka vodo. Vsak spije po slamici kolikor je vode, potem pa se dotoči za naslednjo osebo. Tako gre v krogu dokler se zelišče ne obrabi in je treba zamenjat al pa nehat. Če nočeš več, moraš gostitelju rečt “Gracias”, zadnjič ko še popiješ in ti v naslednjem krogu ne bo več ponudil.

Večina tujcev, ki poskusi mate, naredi to napako da šlata in premika slamico (zgleda da je to nekaj prirojenega, da šlatamo slamico), ampak to se ne sme, ker se potem zelišče premakne in se slamica lahko zamaši. Idealno je, da se nič ne premika. Zelišče se napije vode in se razširi in ostane v takem položaju kot mora biti.  Sem gledala oddajo Lonely planet Argentina in je tista voditeljica s slamico kar mešala not po mate-ju, je blo ful smešno, kaj so si moral mislit ob tem argentinci 😉 pa ji valda nobeden ni povedal da se to ne dela, da ne bi na TV-ju čudni izpadli 😉

Večini tujcev, ki prvič poskusijo mate, se zdi zanič in močan. Po pravici povedano, tud meni se ne zdi nič kaj okusen, sploh če je grenak (brez dodanega sladkorja), ampak se čez čas kar navadiš in popiješ. Veliko raje imam sadni čaj ker je zelo dober, ampak glede na to, da ne morem piti kave (ker se potem slabo počutim), kar me že v Sloveniji malo prikrajšuje družabnega življenja, vsaj tukaj pijem mate kadar je priložnost, saj se mi zdi fajn ker se počutim da se malo bolj “integriram”  med argentince 😉 Sploh ko greš kam na obisk kjer te ne poznajo, in ponudijo mate, ampak kar pričakujejo da boš rekel ne, ker ga pač tujci ne pijejo, potem se jim pa zdi fajn ko ga vseeno piješ.

Moram pa rečt da obstajajo določeni problemi. OK, grenkobo se da preživet, se navadiš in lahko popiješ tudi če je ful močan okus (prve 3 runde recimo), poleg tega je tudi več različnih proizvajalcev zelišč mate in imajo različne moči, nekateri so ekstra grenki, nekateri so ekstra švoh, nekateri majo že v osnovi dodan Natren, nekateri majo dodan okus pomaranče al pa kaj takega, skratka za vsakega je nekaj. Torej, problem ni v okusu, ampak lahko se pojavi problem pri vročini. Nekateri namreč vodo preveč pogrejejo in si lahko opečeš jezik, lahko tudi ustnice, zaradi vročine, ki jo oddaja kovinska slamica, ko po njej teče zelo vroča voda. Tu pač ni rešitve, razen da počakaš par rund da se vse skupaj malo ohladi. Moram rečt da imajo nekateri res visok prag tolerance vročine v ustih (recimo mami od Lujan, kjer sploh nikoli ne morem piti mate-ja ker ga pije skoraj z vrelo vodo). Prav z vrelo vodo se ga ne sme naredit, ker se potem “opeče” zelišče in ni v redu.

Problem, ki se tudi lahko pojavi, pa je recimo da ima kdo izmed udeležencev herpes ali pa je prehlajen ali kaj takega. V tem primeru je mogoče bolje da se odkloni mate, da se ne bi slučajno nalezel. To zimo je zaradi nove gripe veliko ljudi nehalo piti mate v družbi, ampak ga pijejo samo z ožjo družino, za vsak slučaj. Mislim da je zdaj že bolje, ker se je umirilo.

Potem pa so še učinki mate-ja na telo. Moj znanec Carlitos, ki je Argentinec, ki živi v Sloveniji, je v svojem blogu napisal en članek z naslovom “Ne smem piti mate-ja po 7. uri zvečer” (za tiste ki znate špansko zelo priporočam njegov blog!). To sem (na žalost že večkrat) izkusila tudi sama, saj mate vsebuje substanco “matein”, ki je poživilo, kot kofein, eden izmed njegovih učinkov pa je, da potem ne moreš zaspati, če ga piješ bolj zvečer. To sicer velja predvsem za tiste, ki ga niso navajeni piti, zato me Carlitosov primer kar preseneča, saj ga pije vsak dan. Meni se je zgodilo da sem ga pila ob 8h zvečer, potem pa do pol treh ponoči nisem mogla zaspati. Ampak je vseeno v redu, saj sem se zjutraj potem vseeno zbudila ful spočita in polna energije, tako da očitno še ostane malo učinka naslednji dan 😉

Eden izmed učinkov je tudi, da pospeši prebavo, brala pa sem tudi da pozitivno vpliva na proste radikale v celicah in zavira staranje organizma. Tako da je kot kakšen zeleni čaj (pa še res je zelen ;)).

Navada pitje mate čaja pa je problem za argentince, ki so se preselili po svetu, saj se v drugih državah to zelišče ne prodaja, ali pa je precej drago. Tukaj v Argentini pol kilograma mate zelišča stane približno od 3 do 7 pesov (0,60 do 1,20€), v kakšnih drugih državah, kot so Italija, Španija, Slovenija pa samo v kakšni specialni trgovini, cene pa kolikor se spomnim okoli 3€ ali kaj takega. Sicer to ni veliko, ker pol kile za normalnega uporabnika zadošča za kakšne 3 tedne ali kaj takega. Zadnjič sva šla v Kranju v eno trgovinico kjer prodajajo naravne čaje po 100g in je 100g mate čaja stalo 1,90€. Grozno! Bi se kar ponudila da pripeljem nekaj kg 😉

Zdaj bom pa dodala še prevod maila, ki sem ga dobila, ki predstavlja kaj mate pomeni za argentince:

“Mate ni pijača. No ja, je. Je tekočina in vnašamo jo skozi usta. Ampak to ni pijača. V tej deželi nihče ne pije mate zato, ker bi bil žejen. To je kot ena navada, kot praskati se.

Mate je točno nasprotno od TV-ja: če si z nekom, začneš z njim govoriti, ko pa si sam, pa začneš razmišljati.

Ko kdo pride v tvojo hišo, je prva beseda “živjo”, druga pa “bi mate?”.

To se dogaja v vseh hišah. V hišah bogatih in v hišah revnih. Dogaja se med ženskimi klepetuljami in med resnimi ali nezrelimi moškimi.

Dogaja se med upokojenci v domu za ostarele in med najstniki, ko študirajo ali se drogirajo.

To je edino, kar si delijo starši in otroci, brez da bi se kregali ali obtoževali.

Peronisti in radikalci (politične stranke) pijejo mate brez vprašanj.

Poleti in pozimi.

To je edino, v čemer smo si enake žrtve in rablji; dobri in slabi.

Ko imaš otroka, mu začneš dajat mate, ko te prosi. Daš ga mu mlačnega, z veliko sladkorja, in se počuti velikega. Čutiš velik ponos, ko en košček tvoje krvi začenja piti mate. Kar srce ti skoči iz telesa.

Potem oni, z leti, izberejo, si ga želijo piti grenkega, sladkega, zelo vročega, mrzlega, z okusom pomaranče, z malo limone…

Ko prvič spoznaš nekoga, spiješ mate skupaj. Ljudje te vprašajo, ko se še ne poznajo: “bi sladkega ali grenkega?” in drugi odgovori “takega, kot ga piješ ti”.

Tipkovnice argentincev imajo tipke, polne zelišča mate (to lahko potrdi tudi Carlitos ;))

Zelišče mate je edino, kar je vedno na voljo, v vseh hišah. Vedno. Z inflacijo, z lakoto, z vojsko, v demokraciji, z vsem kar nas muči in večnimi uroki. In če kakšen dan zmanjka zelišča, greš k sosedu in ti ga da.

Mate-ja se ne odreče nikomur. To je edina država na svetu, kjer odločitev, kjer se odločitev, da ne boš več fant in boš postal mož, sprejme v enem samem dnevu.

Tukaj začnemo biti veliki tisti dan, ko začutimo potrebo, da prvič želimo piti mate sami. To ni naključje. Tisti dan, ko otrok pristavi kotliček na ogenj in spije svoj prvi mate, brez da bi bil še kdo v hiši, v tisti minuti ugotovi, da ima dušo.

Preprost mate ni nič več in nič manj kot prikaz vrednot…

Mate je solidarnost piti naprej, ko je zelišče že brez okusa, ker je klepet dober. Klepet, ne mate.

Zaradi mate-ja  moraš reči “Gracias” vsaj enkrat na dan.

Mate je etičen, pošten in zvest odnos, da se dobiš, brez kakšnih drugih namenov.

Vrnitev v Argentino

Po 3 mesecih sva končno nazaj, v tako pogrešani Argentini 😉 Vsi so naju bili izjemno veseli, kar je zelo lepo, saj se je fino počutiti vsaj vsake toliko časa tako priljubljen 🙂 Danes sva končno šla v trgovino in se fajn najedla, tako da sem zdaj že dovolj pri močeh da še kaj napišem 🙂

Glede na to, da je tukaj še zima, so naju pričakale res lepe temperature, pravzaprav zelo vroče, je bilo kar težko prenašat tako vročino. V soboto so namerili 33, v nedeljo pa kar 34,4 stopinj, kar je rekord v nevemkoliko letih. Glede na običajnih 10-15 ki so ponavadi pozimi je to kar precej več. Bilo je kot sredi poletja (kar za naju ni bilo tako čudno ker sva ravno prišla iz poletja).

Ko so bili Cristianovi v Sloveniji, se je Diego navdušil za nov hobi, in sicer dirkanje z minimoto. Enega si je pripeljal iz Slovenije v Argentino, saj tukaj stanejo od 2x do 3x več kot v Sloveniji. Potem pa je še nama težil tako dolgo, da sva se odločila še midva pripeljat enega, za prodat al pa za Diegota.

Dirkajo ob sobotah, na enem zapuščenem parkirišču blizu glavnih teniških igrišč. S stožci si pripravijo progo, zdaj je prišel še en ki je pripeljal cel kup gum, da so lahko še malo bolje pripravili. Vreme je bilo čudovito, ampak kot sem že rekla, še v senci je blo vroče, ker je pihal en tak vroč veter, kot da bi se sušil s fenom na najbolj vroče.

Spodaj pa še nekaj sobotnih utrinkov 🙂

aja, una rumena flaša na motorčku pomen da je naprodaj, če je kdo že pozabu iz enga od mojih lanskih postov, tam sem objavila nekaj slik od avtov, ki so imel rumene flaše gor, kar pomeni da so naprodaj.

Soda

Ko tukaj sedim in pijem sodo (gazirano vodo), sem se spomnila da še z vami delim to čudovito preprosto pijačo. O raznašalcih sode sem slišala že hitro, ko sem prišla v Argentino, ko mi je Cristian razložil, da pri njih izraz “a si ti od fotra al si od poštarja” ali kaj podobnega, ko imajo poštarji vlogo nekoga, ki bi lahko dopoldne, ko je oče v službi, kdaj obiskal mamo, ne obstaja.

Vlogo “poštarja” v Argentini ima namreč raznašalec sode. Tukaj je pitje sode zelo tradicionalna zadeva, že iz zgodnjih let 20. stoletja. Veliko je podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo sode, ki jo polnijo v posebne povratne okoli 1,5-litrske steklenice. Super zadeva glede teh steklenic je, da imajo posebno pipico in mehurčki nikoli ne izginejo, tudi po nekaj dneh ali več (čisto drugače kot če kupiš 1,5l steklenico ali plastenko Radenske, ki je že čez nekaj ur brez mehurčkov, če  jo ne popiješ). Ko sva šla v San Telmo (stara in zdaj zelo turistična soseska Buenos Airesa), sva na tržnici, kjer prodajajo starine, videla zbirko ogromno starih steklenic od sode.

Vir: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/9/9f/Buenos_Aires-Feria-Sifones.jpg

Ta podjetja imajo potem raznašalce, ki napolnjene steklenice raznosijo po hišah, vsak ima določen en kos naselja in potem ob določenih dnevih (1x ali 2x na teden) pride, pobere stare steklenice in da nove. Računa ob vsakem obisku ali pa mesečno. Cena je okoli 1,50 – 2 pesa na steklenico (okoli 0,40€). Tako ima povprečno gospodinjstvo vedno kakšnih 6 steklenic sode, nekaj polnih, nekaj praznih. 

Navada je, da se sodo pije zmešano s pijačo “Terma”, ki je brezalkoholen sok iz zelišč, zelo močnega okusa. Tako daš čisto malo terme in potem sodo, tako da ima vsaj malo okusa. Meša se jo kdaj tudi z vinom.

Ko sva bila v Mendozi sva se kar navadila piti sodo, saj je to čudovita zadeva za odžejati se v suhem in vročem poletju Mendoze. Pila sva jo toliko, da jo je zmanjkalo, še preden je znova prišel raznašalec! (enkrat ko je prišel ni bilo nikogar doma, zato smo ga morali potem posebej poklicat da naj pride enkrat vmes, ampak ni prišel, zato smo pač morali prosit sosedo če lahko posodi polno flašo ali dve)

Pri Cristianovih starših recimo imajo dostavljalca sode, oziroma celo dva. Namreč ti raznašalci so zgleda zelo prijazni in se jim ljudje nočejo zamerit al kaj, in so najprej dobivali sodo od enega, potem pa je začel en nov in je bil cenejši ali kaj, in prejšnjemu niso mogli reči da prekinjajo sodelovanje, tako da imajo vedno cel kup sode na zalogi, nekaj v oranžnih, nekaj pa v modrih steklenicah 😉 Mora edino paziti, da mu da taprave steklenice nazaj 😉

Če pa človek nima/noče dostavljalca sode, pa obstaja ena fantastična in veliko cenejša varianta, da prideš do vsakdanje sode: lastna izdelava!

Moč je kupiti zelo tradicionalen kovinski sifon, katerega lahko človek kar sam napolni s sodo. Ko sva prišla nazaj iz Mendoze sem Cristianu omenila, če imajo kakšnega raznašalca v bližini, ki bi nama lahko dobavljal sodo in je rekel da ima en kovinski sifon nekje na podstrešju. Enkrat se ga je lotil iskat in ga je našel! Takle je:

 

Najin sifon

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko ga je našel seveda ni bil tak, ampak precej zaprašen in zdelan. Tako sva ga pa poslala v tovarno na prenovo in je ven prišel dobesedno nov (še vedno isti ampak zbrušen, z novim pokrovčkom in novo nalepko). Cena celega novega je sicer 240 pesov (okoli 50€), to prenovo so pa naredili za 54 pesov (12€), kar je res ugodno. Zdaj pa lahko pijeva domačo sodo! Kako? Sem kar poslikala postopek.

 

Izdelava sode

Torej najprej v sifon naliješ navadno (najboljše da ohlajeno) vodo, potem natakneš pokrov, potem pa natakneš jeklenko s CO2 na ventil na pokrovu za 3 sekunde in voila, v sifonu imaš gazirano vodo!

Tale celotna zadeva se mi je zdela sumljivo podobna načinu, kako delajo stepeno smetano v kakšnih gostilnah, kjer imajo take majhne bombice, katere nataknejo na kovinsko zadevo, v kateri je smetana in notri iz tekoče nastane stepena smetana. Ko sva nesla sifon na renovacijo, sva videla, da v tem podjetju (Drago) izdelujejo tudi zadeve za stepeno smetano 😉 Aha!

Tole majhno jeklenko s CO2 sicer prodajajo v železninah in še kje, je pa tako kot s plinsko jeklenko, prineseš prazno in odneseš drugo, polno. Naj bi bila za kakšnih 15-20 polnjenj sifona, midva sva trenutno pri 13 in še deluje. Strošek: 6,5 pesov za jeklenko, se pravi 1,40€, kar postane zelo ekonomično, pa še raznašalca ni treba čakat 😉

Miramar

Sredi marca sva se povabila za par dni na obalo (zraven mojega bratranca Matjaža, ki je prišel na obisk k svoji argentinski punci Lujan). Namreč njeni starši so lani dokončali gradnjo “vikenda” na obali, v Miramaru, ki je kakšnih 60 km južno od Mar del Plate, ki je večje mesto na obali. Miramar je dokaj majhno in mirno mestece, ki se imenuje “mesto otrok” in je namenjeno predvsem družinam z otroci. Imajo zelo veliko lokalov z video igricami, luna parke in plaže s plitvo vodo, tako da je res super. Mi smo šli tja zadnje dni poletja (okoli 20.marca) in vreme je bilo res čudovito.

Midva sva šla s svojim avtom v četrtek zjutraj, na poti pa sva videla da so ob cesti žgali gume, saj imajo tam vedno kakšen protest, ker se kakšna vasica želi odcepit od druge, ali pa kmetje kaj protestirajo proti visokim davkom, in vedno izkoristijo konec tedna, ko največ ljudi gre na obalo po edini cesti ki pelje do tja, da naredijo čimvečjo štalo in zastoje in ljudem (navadnim, nimajo nobene krivde za te probleme in se jih ne tičejo in ne morejo nič naredit glede tega)  otežujejo življenje. Brezveze. 

Hiša je zelo lepa, moderna in ima veliko prostora, saj ima Lujan 5 bratov in sester, tako da mora biti vsaj za kakšno družinsko snidenje. Poleti jo oddajajo, saj si le tako lahko povrnejo malo investicije. Nama je bila namenjena posebna soba z veliko posteljo. 

Šli smo na izlet v bližnjo vas “Mar del sur”, kjer so večinoma vikendi in nekaj hiš je na obali, na poti do tja smo se ustavili v “bosque energetico”, ki je gost gozd ki naj bi imel posebno energijo in da če postaviš eno paličico navpično v zemljo in drugo nanjo počez (v obliki črke T), da se zgornja paličica začne vrteti, če ji z dlanema nakažeš smer. Takoj ko smo prišli ju je Cristian postavil, malo premaknil dlani okoli, brez da bi se dotikal paličice, in se je zgornja kar premaknila! Meni v nekaj poskusih ni uspelo, ampak sumim da je za premikanje paličice bil kriv veter, ki vije skozi gozd, precej pri tleh. Tako da ne vem koliko ima kaj energije, ampak je to samo lep izgovor da lahko pred vstopom postavijo štante s spominki in v sezoni tudi zaračunavajo vstopnino. Potem smo v piceriji kupili pice in jih šli pojest v “vivero” (dobesedni prevod: rastlinjak), ki je en kar precej velik in lep gozd, ki sega skoraj do plaže. Tam imajo na razpolago žare, da si lahko sam spečeš meso in narediš piknik (a je treba plačati 3€ za uporabo) in tudi mize s klopmi, WC, skratka vse kar je potrebno za dober piknik. Gozd je prepreden z ozkimi cestami, po katerih se lahko voziš z najetim štirikolesnim motorjem ali s kolesom ali kar z avtom. Ponujajo tudi izlete z vodičem s štirikolesnikom po skritih poteh, kar mora biti zelo zanimivo. Res se mi zdi fino da imaš tako blizu plaže čisto drugačen svet in lahko za nekaj časa pozabiš, da si na morju.

Naslednji dan smo šli v Balcarce, ki je 100 km oddaljeno mesto, proti notranjosti države. Mesto je znano predvsem po avtododromu, kjer prirejajo dirke z avti. Žal je zaprt za obiskovalce, tako da ga nismo mogli pogledat. Šli pa smo v muzej, posvečen vozniku formule 1 Juan Manuel Fangio, ki je bil 5-kratni svetovni prvak v formuli 1 in je šele Michael Schumacher podrl njegov rekord petih svetovnih pokalov. Muzej je zelo zanimiv in zelo na visokem nivoju, videti nekaj takega v Argentini je kar neverjetno, počutiš se kot v Nemčiji 😉

Muzej je oblikovan kot parkirišče, ima štiri nadstropja in tudi nekaj vmesnih nadstropij, do katerih se vzpneš po okroglem dovozu, ki se rahlo vzpenja. Na vsaki ploščadi so tematsko razporejena vozila, od njegovih prvih avtov s katerimi je dirkal po Južni Ameriki, do dirkalnikov formule 1, na vrhu pa sta tudi formuli Ayrtona Senne in Alaina Prosta. Avtomobili so res zanimivi in odlično ohranjeni. Všeč so mi bile anekdote iz življenja Fangia, ki so napisane v spodnjem nadstropju, v tistih časih, v 40-ih in 50-ih letih je bilo dirkanje prava preizkušnja za vzdržljivost voznika, Fangio pa je bil res šampion. Ena anekdota naprimer pripoveduje o eni poletni dirki, ko je bilo zunaj 40 stopinj, v cockpitu formule pa še kakšnih 20 več in so vsi tekmovalci imeli pravico uporabiti nadomestnega voznika, ko niso več zdržali vročine (ki je bil sveže stuširan z mrzlo vodo in spočit, ampak so si morali z njim na koncu razdeliti osvojene točke), ampak Fangio je sam odvozil celo dirko (mislim da samo še en drug poleg njega ni izkoristil nadomestnega voznika), poleg tega pa je imel probleme z odvodom vročega zraka in mu je pihalo dodaten vroč zrak od segretega motorja direktno v cockpit, tako da so ga po končani dirki komaj zavestnega odpeljali takoj v bolnišnico. Pravi heroj (ali norec?), in takih zgodbic je še več 😉

V soboto zvečer smo šli na bowling, kar je bilo svojevrstno doživetje. Priznam, da nisem šla še velikokrat bowlat v življenju, ampak dvomim da je v Ljubljani kakšen tak klub, kot ta ko smo šli. Namreč tukaj, ko vržeš kuglo in podreš keglje, se s poličke nad keglji spusti živa oseba in jih postavi nazaj na svoje mesto, da lahko meče naslednji. Prav tako mora pobrati tiste 3 kugle ki jih vržeš, in jih po kanalu poslati nazaj. To se mi je zdelo neznansko smešno, res si nisem predstavljala da  je kaj takega mogoče 😀 hahahaha, še zdaj se smejim, ko pomislim 😉 Sem prav posnela video. Poleg tega se mora spustiti tudi vmes, da odstrani kakšen kegelj, ki se je podrl, a ga ni odneslo dovolj stran. Nas je bilo 6, vsak je metal 10x, poleg tega je moral še kdaj popravit podrte keglje, računam da se je moral med našo igro kakšnih 100x spustiti dol s poličke, postaviti keglje, in se zavihteti nazaj gor. In to so počele 4 osebe, za vsako od štirih prog posebej. Uh, kakšno delo, nič jim nisem fouš 😉 Poleg tega imajo na listi pravil napisano, da lahko vržeš kuglo šele ko vidiš da se je človek umaknil 😉 Predstavljaj si, da vržeš prehitro in mu keglji (ali kugla) zleti v glavo. Uff…

No, na poti nazaj v nedeljo zvečer (ko se seveda vračajo vsi), je bila gužva, poleg tega pa še protest kmetov, ki so delili letake s satiričnim izmišljenim dialogom med predsednico Cristino in kmetom (kao predsednica reče kmetu da naj na 40% svoje zemlje posadi sojo zanjo, ampak jo mora sam posejat, zaščitit pred škodljivci, pokosit in dostavit za izvoz, in kriti vse stroške (ker so 40% dajatve ki jih morajo kmetje plačati pri izvozu ali nekaj takega)), je bilo kar zanimivo prebrat, ni pa blo zanimivo izgubit več kot eno uro časa v koloni. Že tako vožnja traja več kot 4 ure, s tem pa se podaljša na več kot 5.

Tukaj so še sličice.

Razno

No, po dolgem času, polnem potovanj in ostalega, se spet oglašam 🙂  Se mi kar nabirajo nove teme za pisat.  Bom kar mal doživetij iz Argentine najprej:

Čelade in motorji. Pred skoraj 4 meseci sva kupila motor, na katerega se nisva usedla skoraj 3 tedne, kolikor je trajalo da so se uredili papirji in zavarovanje, morala sva pa kupit tudi čelade. Čelade sva morala kupiti zaradi najine lastne varnosti, saj kakor tukaj poteka promet zgleda kot da jo rabiš na vsakem metru. Tukaj v predmestju ni nobenih policajev ki bi skrbeli za promet, oziroma so, ampak svojega dela očitno ne opravljajo, saj se skoraj vsi motoristi vozijo brez čelade, in tudi če se pelješ z avtom mimo njih ponoči z ugasnjenimi lučmi ali podnevi brez varnostnega pasu ali z avtom brez registrskih tablic, nič ne rečejo in te ne ustavijo.

Prav tako ne reagirajo če so na enem mopedu 4 osebe (ali tudi več, če so dovolj majhne), kar je kar pogost prizor. Zgleda da je moped edino prevozno sredstvo za kakšno celotno družino, tako vidiš na mopedu spredaj 5-letnega fantka, za njim očka ki vozi, za njim pa recimo mamica s par mesečnim dojenčkom v naročju (poleti skoraj nagim, brez odejice, brez kapice, brez rokavov), ali pa recimo še eno 7-letno hčerko in za njo mamico ali kaj takega, skratka kar stisne me pri srcu ko vidim kako neodgovorno se obnaša ogromno staršev, poleg tega pa vsi brez čelade. Skratka, čelada v predmestju – bolj opcija kot obveznost.

V mestu pa je drugače. Kakor se zapelješ čez obvoznico General Paz, ki ločuje predmestje (provinco) od mesta (Capital Federal), je vse drugače. Policijski nadzor je strožji, na rdečem semaforju je treba obvezno ustavit, na motorju pa je treba imeti čelado.  Pred par meseci je mestna vlada začela s kampanjo, ki naj bi motoriste prisilila, da bi uporabljali čelado (zaenkrat samo v mestu, ampak enkrat v prihodnosti tudi v predmestju). Kampanja je zelo direktna, gre pa takole:

Prevod: Je samo ena sekunda. Uporabljaj čelado ali ti vzamemo motor.

Torej, če si na motorju in nimaš čelade, ti kratkomalo zaplenijo motor in ti ga vrnejo šele, ko ga prideš iskat z dokazilom, da si plačal kazen. Zelo veliko motoristov ima čelado s seboj, ampak jo imajo nataknjeno na komolec. Osebno se mi zdi to prav neumno, saj jih mora ovirati če jo imajo tako na komolcu. Se jim pri padcu zdi bolj pomembno da zaščitijo komolec kot glavo? Če te ustavijo policaji in imaš čelado, čeprav na komolcu, ti motorja ne zaplenijo, ampak si jo moraš dati na glavo, in napišejo ti kazen. Motor ti zaplenijo tudi če nimaš urejenih papirjev (registracije in zavarovanja).  Če sta na motorju dve osebi in imata samo eno čelado, lahko nadaljuje pot na motorju samo oseba s čelado. 

Sicer bi morala biti čelada, ki jo uporabljaš, biti kvalitetna, nikoli poškodovana, ampak ko se pelješ po cesti ima folk čelade kot izpred par desetletij, brez vizirja, cele obtolčene, trikrat prevelike, zelo popularno je tudi da ima tako čelado samo na pol na glavi, tako da ne gleda skozi luknjo, kjer naj bi bil vizir, ampak tista luknja gleda navzgor, človek pa gleda kar skozi spodnjo luknjo. Če je v bližini policaj, si jo samo pahne do konca dol. Kar nekaj. V eni novici je celo pisalo da je ena ženska imela kar čelado od gradbenega delavca. 

Zadnja novica pa je, da je bil sprejet zakon, da je na motorju/mopedu prepovedano voziti otroke, mlajše od 16 let.  S tem naj bi preprečili da starši vozijo otroke na motorju, vmes med staršema.

Ok, to je bilo nekaj aktualnega o motorjih. Potem pa je v Buenos Airesu že nekaj časa en problem, in sicer s kovanci. Ta problem traja že najmanj leto in pol, ne vem koliko prej je tudi že bil. Namreč vlada veliko pomanjkanje kovancev. Ko greš nekaj kupit, na blagajni nikoli nimajo nič kovancev. Če greš v velik supermarket jih nekako izbrskajo od nekje, če pa greš v kakšen kiosk ali pa kitajski supermarket, pa ti namesto drobiža dajo kakšen bombon. Tudi meni so že dali kdaj kakšen bombonček. Fajn je, če ti vsaj pustijo zbrati kakšen okus bi rad 😉 Problem je, ker je mestne avtobuse, vlake in podzemno mogoče plačevati samo s kovanci, in treba je plačati točno, ker ne vračajo drobiža. Milijoni ljudi vsako jutro grejo na delo z javnimi prevoznimi sredstvi, tako vsak dan uporabljajo kovance, ki pa jih je zelo težko dobiti.

Kaj se torej dogaja s kovanci? Ne vejo točno, oziroma je več razlag. Ena teorija je, da jih kakšna mafija zbira in jih stopi, ker je kovina, iz katere so narejeni, vredna več kot je vrednost kovancev. Druga teorija pa je, da jih nekatera podjetja zbirajo samo zato, da jih lahko drago prodajajo nazaj. Namreč ker se je oblikovalo tako pomanjkanje kovancev, so ljudje pripravljeni plačat, da se oskrbijo z njimi. Vlada je ukazala bankam, da vsakemu človeku, ki to zahteva, zamenjajo bankovce v vrednosti 20 pesov naenkrat v kovance. Problem je, ker se banke tega ne držijo oziroma pravijo da nimajo kovancev za dajat okoli. Avtobusna podjetja zjutraj na postaji postavijo enega človeka, ki ljudem zmenja en majhen bankovec v kovance, tako da lahko grejo na avtobus. Ampak ta človek ima vsako jutro neskončno vrsto ljudi, ki hočejo zamenjati denar. Trgovine in kioski lahko hodijo kupovat drobiž v kakšno pisarno, po 100 pesov ali več, ampak morajo za vsakih 100 pesov plačati 110 ali celo 115 pesov, se pravi 10-15% več kot dobijo. To je zelo velik problem.

Ena rešitev je, da bodo v 90 dneh uvedli univerzalno magnetno kartico za avtobuse, podzemno in mestne vlake, tako da boš naložil gor nekaj denarja in potem se bo odštevalo pri vsaki vožnji. Problem je, ker to zahteva ogromno investicijo, saj je avtobusnih in železniških podjetij malo morje, avtobusov in vlakov tudi, na vsakem avtobusu bodo morali namestiti napravo za branje kartic, na postajah pa terminale za polnjenje kartic. Mislim, da bo precejšen del investicije pokrila vlada, za pomoč k rešitvi problemu kovancev.

Sprašuješ se verjetno, zakaj država ne da več kovancev v obtok, če je tako pomanjkanje? Centralna banka pravi, da je kovancev v obtoku dovolj, oziroma enako kot v državah s primerljivim številom prebivalstva, mislim da okoli 117 kovancev na prebivalca, če se štejejo čisto vsi prebivalci. Nekaj od teh kovancev je verjetno v tujini, kar jih turisti vzamejo s seboj za spomin, kakšen je izgubljen, ampak še vedno bi jih moralo biti dovolj. Pred časom so v nekem skladišču našli 100 sodov, polnih kovancev, verjetno namenjenih za preprodajo po višji ceni, tako da je očitno problem v tem, da se je že predobro razširila mreža preprodaje kovancev s provizijo.

Mreža manjših supermarketov, v lasti kitajcev (kar je zelo tipično), se je odločila, da bo namesto drobiža izdajala svoje lastne bone v vrednosti kovancev, ki pa bodo ob naslednjem nakupu vredni celo 10% več od svoje vrednosti. Ta sistem bo začel delovati v kratkem, je pa dober način za rešitev problema kovancev in tudi za zagotovitev, da se stranke vrnejo 🙂

V enem kiosku lastnik celo podari hot dog kupcu, ki zapravi 50 pesov (11 €), in plača celotni znesek s kovanci. Še vedno ga pride ceneje, kot če bi šel kupit kovance na črni trg.

Da je tukaj res problem in da to res ni normalno,  sem ugotovila pred kratkim v ZDA, kjer me niti en prodajalec ni vprašal za kovanec, ampak so mi čisto vsi dali nazaj razliko. Tudi če je bil račun 17,05$, me ni vprašal za 5 centov, ampak mi je dal nazaj 95 centov, brez problema. Prava nebesa, po tem kar človek izkuša tukaj v Argentini 😉