Šola v Argentini

Ker se trenutno veliko dogaja na šolskem področju, bom malo napisala kaj se mi zdi zanimivo okoli tega.

Namreč trenutno stavkajo učiteljih vseh javnih šol in tudi nekaj privatnih šol v provinci in glavnem mestu Buenos Aires. Zahtevajo 20% povišico plač, ampak vlada jim hoče dati največ 10,7% povišico. Zato so zdaj stavkali mislim da že 7 ali 8 dni, tako po delih, vsak teden si lepo vzamejo frej dan ali dva in bojo vztrajali, dokler ne bojo dosegli svojega. Zgleda da sledijo vzoru upora kmetov, ko niso pošiljali mesa, mleka, moke in ostalega več kot tri mesece skupaj (od marca do junija letos), ker so hoteli manjše davke na izvoz, in na koncu so dosegli da je malo bolje, čeprav mislim da so zdaj spet začeli komplicirat ker jim še vedno ni všeč.

No skratka, ena kolegica je učiteljica v osnovni šoli (5. in 6. razred devetletke) in se ma prav fajn, že tako dela polovični delavnik (za 300€ na mesec), takole še s stavkami ji pa sploh ni hudga. Za ta teden imajo spet napovedan en dan, mislim da sredo, v četrtek ni šole ker je državni “dan učiteljev”, v petek imajo pa dezinfekcijo šole ali nekaj takega, tako da bo šla samo dvakrat na šiht. Danes je bilo pri poročilih, da učiteljem vlada noče plačati dela za dni, ko so stavkali (in ko še bojo), tako da bomo videli kaj bo še ratalo iz tega.

Najhuje se mi zdi to, da so ubogi otroci prikrajšani poučevanja. Učni načrt je že tako povsod natrpan, če ti pa takole izpade kar precej dni, je pa še slabše. Sploh pri današnjih otrokih, kjer izgubiš ogromno časa že z vzdrževanjem discipline.

Še huje je v privatnih šolah, ko starši plačujejo da otrok hodi v šolo, potem pa ni pouka zaradi stavke učiteljev. 

Da še malo napišem kako je tukaj s šolanjem otrok. Precej jih začne svojo pot v raznih ustanovah že pri 4. mesecu starosti, ker imajo mamice samo 3 mesece porodniške (plača podjetje, ne država) in ne ostane druge kot da otroka dajo v vrtec (ali pa postanejo “gospodinje”, drugače otroka v življenju skoraj ne vidijo). Obstaja več vrtcev, glede na starost – nekateri so od 0 do 2 let, potem drugi od 3 do 5 let, pri šestih letih se pa itak že začne devetletka. 

Osnovne šole so javne in privatne.  Privatne so praktično vse katoliške. Na splošno Argentina velja kot zelo religiozna država (88% prebivalcev je bilo krščenih za rimokatoličane – od katerih pa četrtina sploh nikoli ne gre v cerkev). Praktično v cerkev hodi zelo malo ljudi (saj cerkve so bile polne zmeraj (4x) ko sem šla tukaj k maši, ampak dvakrat sem šla na krst, ko je cerkev itak polna, dvakrat pa k slovenski maši, ki je pa tudi poglavje zase saj Slovenci tukaj so pa precej mašo obiskujoči verniki – ampak glede na to, koliko ljudi tukaj živi in koliko malo je cerkev, jih k maši hodi malo).

Če želiš otroku dati dobro izobrazbo ga moraš vpisati v katoliško osnovno šolo, ker tja hodijo otroci srednjega razreda. V javno šolo hodijo samo otroci staršev, ki si ne morejo privoščiti privatne šole. Kvaliteta poučevanja je slabša, več je kraje, pogoji v šolah pa so obupni (pozimi kar nekaj šol ni bilo ogrevanih, ker ne vzdržujejo sistemov za ogrevanje in še mnogo drugih problemov, tudi očitni problem množičnega stavkanja učiteljev javnih šol). Na privatnih šolah pa je vse bolj čisto, učitelji so boljši, otroke vzgajajo boljše, da ne postanejo tatovi in pretepači.

Najbolj zanimive se mi zdijo uniforme. Na javnih šolah morajo vsi otroci imeti oblečeno belo haljo (kot kakšni laboratorijski tehniki) in se mi zdi prav smešno, ko vidiš na cesti cel kup otrok vsi v belih haljah, kako skačejo okoli s torbami na ramenih. Tudi učitelji morajo imeti bele halje. Spomnim se, ko smo bili na severu, v Iguazuju  in smo se peljali z mestnim avtobusom do hostla in je šel čez ene revne soseske in je vstopilo nekaj otročkov v teh “belih” haljah – namreč veliko jih je imelo že čisto razcapane in raztrgane in umazane, mislim da jim jih mamice operejo enkrat na teden, pa mogoče so preveč revni da bi imeli dve.

Tukaj je ena stran kjer je nekaj otročkov v haljah, da si malo bolje predstavljate kako to zgleda.

Malo sem raziskala, zakaj se morajo otročki že v osnovni šoli oblačit v ene bele halje. Nošenje halje za v šolo se je začelo že v 20. letih 20. stoletja. Razlogov je več, eni pravijo da zato, da si ne bi umazali ostalih cunj, prevladujoč razlog pa je, da bi si bili otroci enaki in da ne bi bilo razlik med oblačili revnih in bogatih, ker si revni niso mogli privoščiti dostojnih cunj ali celo uniforme za v šolo, pa so uvedli halje, ki se dajo naredit poceni. Nošenje halje pa je postalo obvezno v 50. letih 20. stoletja. Bele barve je zato, da bi učitelji hitro videli, če je bil kdo poreden in se je umazal, je pa tudi simbol čistosti. Otrokom v haljah pravijo “palomitas blancas” (beli golobčki)

Na privatnih šolah pa morajo otroci imeti uniforme, za fante dolge sive hlače, belo srajco, kravato, jopič in čevlje. Barva jopiča in kravate in čevljev je odvisna od šole, sicer pa so uniforme po angleškem vzorcu. Punce morajo imeti čevlje, dokolenke, kratko krilo (ne vem če imajo kaj omejitev ker sem videla že veliko punc v tako kratkih krilih da so komaj kaj pokrila), na vrhu pa srajco, kravato in tanek pulover z V izrezom. Za telovadit pa majico s kratkimi rokavi z logotipom šole, čez pa trenirko (vsi učenci iste šole imajo trenirko iste barve).

Javne šole so brezplačne (mogoče je treba prispevati nekaj malega), privatne šole pa je treba plačat, in sicer pride za šole tukaj okoli 50€ na mesec, za kakšne boljše pa tudi več. Ni kakšna strašna stvar, da bi moral človek že leta prej šparat da lahko otroka pošlješ v šolo. 

No, napisala sem kar se mi je zdelo zanimivo, srednjih šol in univerzitet pa še ne poznam toliko, da bi lahko kaj napisala. Zdaj je pa že tudi ura pol enih ponoči in Serena Williams je ravnokar ugnala Jankovičevo v finalu US Open-a (zelo zanimiv in napet dvoboj) in postala številka 1 ženskega tenisa Zdaj grem pa lahko spat.

zimske počitnice v Barilochu

No, končno sva se vrnila iz zime nazaj v pomlad Čeprav je bilo samo za 5 dni, ampak me je kar precej zeblo (ko sva bila zunaj, notri v hostlu je bilo ves čas prav lepo toplo… veliko topleje kot je doma v hiši).

Sicer se po slovensko reče Bariloče, in se sklanja v Bariločah, iz Bariloč… ampak meni se zdi čudno uporabljat ta samostalnik kot množinski, tako da bom uporabljala kar tuje ime.

Šla sva prejšnji ponedeljek z avionom, že pred peto zjutraj naju je Victor prišel pobrat in naju je peljal na letališče, let sva imela ob 6.25, tako da sva že zelo zgodaj prispela v Bariloche.

Zelo se je poznala razlika v zemljepisni dolžini, Buenos Aires je na 58 stopinjah, Bariloche pa na 71 stopinjah zahodne zemljepisne dolžine, tako da je bila razlika v sončnem vzhodu in zahodu v primerjavi z Buenos Airesom za okoli eno uro, se pravi zjutraj se je zdanilo šele po osmi uri, zvečer pa je sonce zašlo okoli sedmih, pol osmih. To je za smučanje kar ugodno, saj je dnevna svetloba zelo dolgo. Sedežnice so delovale do 17. ure, zadnji spust v dolino pa je bil do 17.30. Je kar razlika s Slovenijo, ko se pozimi znoči že ob petih.

Dobrodošlica je bila kar lepa, saj je snežilo in je bilo vse belo že okoli letališča, ampak v mestu je že bila plundra in sva morala po tistem hodit 500 metrov do hostla in še kufer vlačit za sabo. Hostel je bil lep, zelo na easy, hipijevski, oba ki sta delala tam sta bila bolj hipijevske sorte in cel dan se je vrtil reggae pa taka na izi muska. Morala sva počakat dve uri da sva lahko dobila sobo ker sva prišla prezgodaj, tako da sva najprej šla na en submarino v Fenoglio, kjer imajo res dobro čokolado.

Drug dan sva šla smučat na Cerro Catedral, kljub temu da je bilo napovedano bolj slabo vreme. Kmalu mi je postalo žal, saj je precej snežilo in bila je megla, tako da nisem mogla uživati v smučanju. Do smučišča (18 km iz Barilocha) sva šla z mestnim avtobusom (0,70€ v eno smer) in bilo je prav zanimivo, ko so ljudje hodili na avtobus v pancarjih in s smučkami in snowboardi v rokah. Postajo sva imela tik pred hostlom tako da je bilo prav priročno

Sicer je pa smučišče čisto navadno, nič posebnega, le zdi se mi precej sedežnic na približno istem mestu (na vrhu so okoli 50-100 metrov narazen). Ni mi bilo všeč, da niso nič potlačili snega, tako da so hitro nastali kuclji. Že prej sem prebrala nekaj negativnih komentarjev od smučarjev na internetu, da preslabo vzdržujejo smučišče. Glede na to da te fajn oberejo da sploh lahko prideš gor (29€ za dnevno karto in 11-15€ za izposojo opreme), bi se lahko bolj potrudili.

Bilo je ogromno tujcev, predvsem Brazilcev in Američanov iz ZDA, pa tudi nekaj nemščine sem slišala. Američani so seveda komentirali “kako je vse poceni”. Brazilci so začeli hoditi v Bariloche tako kot Argentinci, na maturantske izlete in njihovo število se vztrajno povečuje. Mislim da naj bi jih letos pozimi prišlo okoli 30.000, v celem letu pa okoli 50.000. Nekam le morajo iti na sneg, saj ga v njihovi deželi ni. Tako se je cela turistična ponudba prilagodila tudi Brazilcem in vsi turistični delavci so se morali navadit portugalsko, da jim lahko ustrežejo. Kar v nekaj lokalih je bila obešena brazilska zastava, kot dobrodošlica.

Glede na to, da je bilo že smučanje tako drago, sva šparala vsaj na hrani, tako da sva zjutraj pripravila sendviče iz toasta s sirom in šunko in jih nesla s seboj in jih pojedla pod smučiščem

Po smučanju je bil pa kar problem dobiti avtobus za nazaj v Bariloche, saj vsi izkoristijo in smučajo do zadnje minute, potem pa vsi hkrati domov. Kar nekaj ljudi je sicer ostalo še po raznih gostilnah in lokalih na bazi smučišča, kjer je zelo lep ambient, same lesene hiške, ampak vrsta za avtobus je bila kljub temu dolga. Drugi dan sva čakala dobro uro v vrsti, da sva prišla gor (vsake pol ure vozi, tako da sva šla lahko šele na tretjega). Ampak 0,70€ v primerjavi s taksijem (okoli 10€) je bilo dovolj poceni da se je splačalo čakat.

Drugi dan je bilo vreme precej lepše, sposodila sem si tudi smučarska očala (čeprav bi mi bolj prav prišla prejšnji dan, ampak se mi je 4€ za tiste 3 ure smučanja ki so še ostale od takrat ko sem šla vprašat zdelo preveč), tako da je bil prav užitek. Čeprav sem ugotovila da več kot tričetrt prog od prejšnjega dne sploh niso stlačili tako da so bili še naprej sami kuclji, res bedno. Šla sva se slikat na isto mesto, kjer sva se slikala poleti, ko sva šla gor. Zimskega panoramskega posnetka pa nisem naredila, ker je bilo preveč nizke oblačnosti.

Veliko ljudi, ki pride v Bariloche, sploh nima oblačil za sneg (hlač ali kombinezona), tako da imajo veliko izposojevalnic cunj. Kar naprej je bilo po mestu videti ljudi, ki so hodili okoli z velikimi belimi vrečkami v rokah, tako da sem najprej pomislila da so klošarji ali kaj takega, ampak so bili samo maturanti ali kakšna družina, ki si je ravno šla sposodit zimska oblačila, ki so jih nesli v vreči.

Za nesmučajoče je bila na voljo izposoja plastičnih drsalnikov za pod rit, ne spomnim se kako se jim reče, mi smo jim rekli kar “lopate”, in si šel s šestsedežnico gor do snega in se potem tam na majhnem ograjenem delu smučišča drsal. Fino da imajo tudi tako ponudbo, čeprav stane 9€ samo da te enkrat peljejo s šestsedežnico gor in potem nazaj.

Veliko mladih (predvsem Američanov) je imelo twin-top smučke, take ki so zakrivljene navzgor spredaj in zadaj in so malo širše kot navadne carving smučke. Američani so imeli ponavadi kar svoje. Je pa bilo lepo videt tudi kar nekaj Elanovih smučk, na eni mi je uspelo prebrati “Designed in Slovenia” Je kar fajn prebrati ime Slovenije tako daleč.

Cristian se je pa navdušil nad kratkimi smučkami (big foot se mi zdi). Zdaj borda in sem ga zmeraj morala čakat ko sva stopila s sedežnice, da se je usedel in zapel tadrugo nogo na bord. Je rekel da bo kmalu prešaltal na smučanje, zato ker ko bo star ne bo mogel več vstat, pol ko se bo usedel da bi zapel tadrugo nogo

Drugače borda kar dobro (sploh glede na to da je bil šele pred štirimi leti prvič konkretno na snegu in da gre samo par dni na leto), ampak se je ene stokrat zvrnil v sneg Jaz teh incidentov nisem veliko videla ker sem bila večinoma pred njim, ampak potem je vedno prišel za mano ves bel Je pač tak šport, da si bolj v stiku s snegom. Jaz nisem imela kakšnega stika s snegom, razen ko sem delala angelčka v snegu

Ujej moram nehat, saj ne vem če se je komu sploh ljubilo brati do tukaj : ) Skratka kupila sva še malo čokolade preden sva šla nazaj, v petek pa spet na zgodovinski avtobus in nazaj na letališče. Ker sva imela standby karte (plačala samo vsak 25€ juhu, ker uslužbenci in sopotniki dobijo karto za 10% cene), sva morala počakat če bo še kaj prostora v avionu in se je nama razšlo glih za glih da sva prišla gor, še sreča.

V Buenos Airesu pa že prava pomlad, 20 stopinj v petek, že skoraj za kratke rokave Ampak zdaj je spet padlo nazaj na okoli 15. Počasi bo pa prišla pomlad

no še slikce:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/BarilocheZima

Dia del niño

Včeraj je bil “dia del niño”, “dan otroka”. Otroci tukaj se imajo kar fajn, sem ugotovila. Darila jim nosi Božiček, potem 6. januarja Sveti trije kralji (los reyes magos), potem pa imajo še dan otroka, ki pade na 2. nedeljo v avgustu (do pred nekaj leti je bil baje prvo nedeljo v avgustu, ampak so ga prestavili ker dosti staršev dobi plačo šele 5. v mesecu in niso vedno dobili plače dovolj zgodaj, da bi kupili darila). Skratka, na ta dan otroci pričakujejo celo goro igrač in sladkarij.

Ne vem od kje sem od začetka tu v Argentini imela občutek, da ljudje ne zapravljajo denarja kar vsevprek, da malo gledajo da ne zapravljajo za brezvezne stvari. Včeraj sva šla h Cristianovi teti in tam sta bila dva njena vnuka, pa nekaj nečakov in otrok od nečakov, vsi tam do 3 let. Igrač je bilo toliko, da si se kopal v njih. Mali, ki sploh niso zainteresirani ze toliko igrač naenkrat, če se zamoti z eno stvarjo, pa mu v naslednjih 15 minutah še 5 novih igrač pokažeš…meni se zdi čisto preveč naenkrat. Otroci v Argentini imajo res ogromno igrač, saj se ne utegnejo z vsemi igrat!

Po kosilu (preden sva šla h teti) sva šla v en park, ker je bil tak lep sonček, 20 stopinj, prav čudovit zimski dan, ko bi le bilo več takih. Na vogalu parka je bila slaščičarna in sva kupila četrt kile sladoleda da sva se malo posladkala Potem so pa že navalili otroci v park in sva šla naprej.

Družba je naravnana zelo potrošniško, se mi zdi, tako kot v ZDA. Samo kupuj, kupuj. Pri nas je to izrazito predvsem decembra, ko je treba nakupit darila, tukaj pa imajo ogromno dni, ki so posvečeni določeni kategoriji. Naprimer 3. nedelja v juliju je “dan prijatelja” (dia del amigo) in cel mesec so bile reklame “kupite darilo v mesecu prijatelja”, skratka naj bi obdaroval vse prijatelje. Večina ljudi to nedeljo oz. ta vikend izkoristi, da se dobi s prijatelji in podebatira, pač vsak dan z drugim krogom prijateljev. Kakšnih daril si niso kupovali, da bi videla.

En mesec prej, tretjo nedeljo junija, je bil dan očeta. Takrat slavijo očetje in se pričakuje, da jim otroci kupijo darila. Cristian in Diego sta Victorju kupila švicarski nož. In tudi takrat so cel mesec rolali reklame “kupujte brivnike v mesecu očeta”, in tudi na dom hodijo prospekti posvečeni dnevu očeta in s primernimi darili (brivniki, kompleti orodij, elektronika…)

Danes so se končale zimske počitnice v provinci Buenos Aires, ampak 4,5 milijona otrok je moralo ostati doma, ker učitelji zahtevajo 20% povišico plače. Upam da bodo kmalu kaj rešili.

Juhuhu, kavč je tu!

Ekspresno v enem tednu sva dobila kavč, ki sva ga naročila prejšnji teden! Kar ne morem verjeti, predvsem ker sva pri neki drugi firmi 6.marca naročila mizo in stole za jedilnico in takrat vse plačala, rok dobave za mizo je bil 45 dni a sva jo dobila po 90 dneh, komaj komaj, o stolih pa še vedno (po 5 mesecih) ni ne duha ne sluha. Čez 14 dni bomo imeli razgovor na zavodu za varstvo potrošnikov.

No, skratka, kavč je pa čudovit, zraven sva naročila tudi dve taki kocki, da se lahko gor usedeš ali pa nasloniš noge. Na koncu sva z dostavo vred plačala za kavč 445€, + 40 za obe kocki, tako da se mi zdi kar v redu.

Dokončana je tudi spalnica, namreč Cristian je lastnoročno položil tapete (jaz sem mu malo pomagala), obesila sva tudi zavese, skratka perfektno je in veliko bolj mi je všeč kot prej Namreč prej sta v hiši živela njegova stari ata in mama in sta dala ene grozne tapete, take pač kot so všeč atom in mamam, okus 50 let mlajših ljudi je pa pač drugačen.

Na temle linku so slikce od kavča in od spalnice

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/PrenovljenaHisa

No, v tole galerijo sem dala pa še nekaj drugih slikic, najprej so na vrsti njoki, ki smo jih jedli 29. julija. V Argentini je namreč tradicija, da se 29. v mesecu jejo njoki in zelo veliko ljudi na ta dan vsak mesec je njoke. Ko jih je šel Cristian kupit v eno trgovino, kjer prodajajo sveže testenine, je rekel da so vsi, ki so bili tam, kupili njoke. Meni je od prejšnjega dne ostalo še malo golaža in sva povabila še Victorja, Gracielo in Diegota, da so prišli na kosilo – njoke z golažem. Obstaja pa tudi ena legenda, da če daš pod krožnik njokov en bankovec, ti ne bo manjkalo denarja (podobno kot pri kukavici se mi zdi).

Na sliki je tudi kruh, ki ga je Cristian šel kupit en dan. Ves ta kruh je pol kile kruha, zanj pa je dal 0,40€. Nekje je res poceni, čeprav tam, kjer ga greva dostikrat iskat in ga pečejo sproti, je še pred 2 mesecema stal kilogram 0,80€, zdaj stane 1,20€, se pravi da se je podražil za 50%! Pri tem se res pozna da so se nekatere stvari podražile odkar so imeli ta konflikt s kmeti in so kmeti več kot 3 mesece stavkali, cene mesa in ostalega pa so šle veselo gor.

Potem pa je še ena slikica mesa, namreč že nekaj časa sva imela precej prazen zmrzovalnik in jedla bolj vegetarijansko , potem sva se pa le spravila v nakup mesa, šla sva v mesnico in kupila 2 kg govejih zrezkov, 2 kg piščančjih prsi, 3 kg mletega mesa in dva kotleta in sva za vse skupaj dala ravno 20€. Potem sva lepo razdelila v vrečke po obrokih in vse skupaj je nastalo 18 vrečk, se pravi bo dovolj za 18 kosil (ampak so normalne porcije, po 300-400 gramov mesa za obrok, tako da ne bo ostajalo). Se mi zdi prav fajn da sva za en čas preskrbljena…čeprav je zdaj kriza, ker nama je zmanjkalo krompirja in čebule, tako da skoraj ne morem pripravit kakšne jedi z mesom, kar si zamislim Dva reveža, še za krompir nimava

Slovenski folklorni plesi v Argentini

Tukaj imajo Slovenci veliko srečanj, kjer ohranjajo svojo kulturo in jezik. Moram priznat, da sem tukaj celo bolj v stiku z določenimi vidiki “slovenskosti”, kot pa v Sloveniji Tukaj ima skoraj vsaka slovenska družina vsaj eno narodno nošo in tudi nekajkrat na leto izkoristijo priložnost, da jo oblečejo. V začetku maja je romanje v eno največjih romarskih središč v Južni Ameriki, Lujan. Tam je potem slovenska maša, pred ali po maši pa je sprevod v narodnih nošah. Letos je šel Victor, da je peljal Pavleta in mi je pokazal nekaj slik in je res zanimivo, koliko majhnih otrok je bilo oblečeno v narodne noše.

Vsak teden Pavle (Cristianov stari ata) dobi na dom tednik “Svobodna Slovenija”, kjer je napisanih nekaj dogodkov iz Slovenije od preteklega tedna, nekaj dogodkov v Argentini od preteklega tedna in kaj iz življenja Slovencev v Argentini. Na zadnji strani pa so vedno obvestila: osmrtnice, novice o porokah Slovencev v Argentini, reklama za eno turistično agencijo, ki je v lasti Slovencev tukaj (Turismo Bled) in informacije o bodočih prireditvah v slovenskih domovih. Vsake toliko časa priredijo tombolo, ples, koncert pevskih zborov, srečanje slovenskih žena, večerjo ali kakšno proslavo (ob slovenskih praznikih). Ker se je Cristian pred kratkim včlanil v slovenski klub, pa sva rekla da bova tudi midva šla pogledat kako je v slovenskem domu.

Izkoristila sva priložnost, ko je bila prireditev “Srečanje slovenskih folklornih skupin”. Ponudila sva tudi Pavletu da lahko gre z nama. Pričakovala sem, da bo kakšna folklorna skupina iz Slovenije gostovala tukaj, a potem sva ugotovila, da imajo v Argentini kar nekaj folklornih skupin, ki plešejo slovenske plese. Bilo je srečanje folklornih skupin iz širšega Buenos Airesa. Na vstopu so pobirali prostovoljne prispevke, notri pa so bile okrogle mize za 8-10 oseb in si se lahko usedel kamorkoli. Za jesti so imeli v ponudbi tudi čevapčiče in golaž, ampak jih žal nisva poskusila, ker nama je Pavle že prej častil hamburgerje.

Program je bil zanimiv, predstavile so se skupine s plesi in narodnimi nošami Gorenjske, Maribora, Bele Krajine in Rezije (Slovenska manjšina v Italiji). Nekaj slikic je v temle albumu:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/FolklorniPlesi

preveč prodanih kart

No, da še malo povem kako je potekal moj let iz Slovenije nazaj v Argentino. Mami me je peljala do Benetk (in spremljala naju je moja stara mama), kjer sem šla na avion od Swiss Air in sem letela do Zuricha. Skrbelo me je, da bomo imeli kakšno zamudo, ker Italijanom se to kar rado zgodi, ampak v kombinaciji s Švicarji zgleda da dobro laufa. V Zurichu sem imela namreč samo eno uro časa do vzleta aviona za Sao Paolo (Brazilija). Ampak vse je bilo super, iz Benetk smo poleteli celo 15 minut pred predvidenim časom! To se mi je prvič zgodilo. Tako da sem imela v Zurichu na pretek časa da pridem do enega posebnega terminala za mednarodne lete. Do tja vozi en zelo moderen podzemni vlakec, vožnja traja kakšne 3 minute, med tem časom pa poslušaš mukanje kravic in gledaš jodlarsko dekle z blond kitkami, ki se ti prikaže na osvetljenih zaslonih, ko gledaš skozi okno. Skratka, zelo fancy.

Ko pa sem bila na boarding gate-u, se pravi zadnjo postajo pred vhodom v avion, so nekaj v nemščini oznanili po zvočniku in mene je kar spreletel srh ko sem razločila nekaj besed (avion za sao paolo, težave, jutri zvečer, namestitev v hotelu) in sem bila že prepričana da je nekaj narobe z avionom in da nas bodo peljali v hotel in da bomo šele naslednji dan lahko šli naprej.

Potem pa so povedali še po angleško, pa mi je bilo že vse malo bolj jasno Namreč prodanih so imeli preveč vozovnic in ni bilo dovolj prostora za vse na avionu. Tako da so ponujali (če bi se našel kakšen prostovoljec, ki bi ostal v Zurichu še en dan in šel z istim letalom ob isti uri (22.40) v soboto zvečer namesto v petek zvečer) 960 švicarskih frankov + namestitev v hotelu + hrano. Malo sem gledala če se bo našel kakšen prostovoljec, da ne bodo slučajno meni rekli da moram ostati še en dan v Zurichu, a mislim da se jih je kar hitro našlo nekaj. Nisem niti vedela koliko približno je vreden en švicarski frank, ampak sem že tako težko čakala da končno pridem nazaj, da nisem resno pomislila da bi ostala v Zurichu. Sem pomislila za hec, ampak ne vem kaj bi sama delala tam cel dan, bi raje prišla s Cristianom. Iz letala je zgledalo zelo lepo mesto, urejeno in zelo lepe hiše in veliko zelenja. Poleg tega pa nisem vedela kako bi uredili s povezavo Sao Paolo – Buenos Aires, ker je peljala druga družba (TAM) in ne vem če bi sploh imeli toliko prostora na avionu, pa če bi si morala sama kupit karto al pa kaj.

No, tako da sem se potem srečno vkrcala. Na avionu je bilo kot ponavadi, po pravici povedano se mi je kar odveč vozit toliko časa (12 ur). Zgodaj zjutraj smo prispeli v Sao Paolo, med potjo smo videli tudi osvetljen Rio de Janeiro, vidljivost je bila perfektna, pa še polna luna je bila, tako da je bilo kar idilično. V Sao Paolu je bil precej večji kaos. Tam sem morala čakat okoli 5 ur na naslednji avion, ampak je trajalo kakšni 2 uri samo da sem naredila check-in. Pogovarjala sem se z enim fantom ki je Argentinec, ampak živi že veliko let v Švici (star je bil malo čez 30), državljanstvo pa je dobil ker je njegova mami nemškega rodu. Tako da sem mu povedala glede te ponudbe iz Zuricha, za 960 frankov, pa je rekel da ni slišal, drugače bi itak ostal še en dan, rekel je pa da je njemu en rekel da so ponujali samo 60 frankov, ampak se mu je zdelo čudno da tako malo.
Izračunal je tudi da je 960 frankov okoli 600€. Uf, ko bi vedela da je toliko bi pa dvakrat premislila Pozneje sem od mojega turističnega agenta Tomaža izvedela, da ti ne dajo gotovine, ampak ti dajo nekakšne bone za nakup karte pri Swiss Air, ki jih lahko vnovčiš ko kupuješ naslednjo karto. Ampak tudi to je v redu, saj kakšno bi še potrebovala

No, ko sem po skoraj 3 urah letenja prispela v Buenos Aires, me je pa tam že čakal Cristian, ki me je prišel iskat direktno iz tečaja slovenščine

nove stvari v hiši

Ko sem prišla nazaj iz Slovenije, me je čakalo lepo presenečenje Namreč Cristian je v dnevni sobi (ki je bila že potrebna prenove) dal položiti laminat po tleh in tudi prepleskal je vse stene, ki so bile prej bordo in rumene barve, z bleščečo belo barvo. Poleg tega je odstranil en ogromen star radio, ki je stal tam, tako da zdaj deluje prostor veliko lepše, bolj svetel in domač Edina večja moteča stvar so sedaj še kavč in dva fotelja, ki imajo že bogato več kot 20-letno zgodovino in mi res niso všeč, tako da sva zdaj na lovu za novim kavčem.

Videla sva že en super lep kavč (šla že v 4 lokale, kjer delajo kavče) in stane 400 €, naredijo ga pa željene barve (obloga iz umetnega usnja), v 10-15 dneh, kar je zame perfektno. Ampak se vsem zdi predrag ker je nekje bil eden, ki je bil še kar, pa je bil 300€, pa bi se sigurno dalo dobit kakšnega podobnega kot je tisti super lep, za manj denarja. No, potem ko bova zapravila za 100€ bencina in par deset ur časa v lovu za cenejšim, a podobnim kavčem, se bo pa mogoče le odločil za tistega za 400€

Privoščila sem si tudi nov pisarniški stol, ker preživljam večino svojega časa za računalnikom in sem do zdaj delala na enem tudi že z bogato nevemkoliko letno zgodovino, na katerem se res nisem počutila udobno
in me je malo začelo motit da skozi raztrganino že vidim in čutim leseno ploščo, ki je pod peno, s katero je tapeciran. Sicer sva o menjavi stola tudi že govorila nekaj mesecev, a tu je tako, stvari trajajo. Victor je rekel da en njegov prijatelj dela in prodaja stole v San Justu in sva nameravala iti tja pogledat, ampak ima ob sobotah zaprto, med tednom pa tudi zgodaj zapre, tako da nama ravno nikoli ni zneslo iti in zato tudi nisva kupila enega ki sva ga videla že pred meseci v Carrefourju, za 60-70€. No, končno se je pa vdal v usodo in sva skočila do Carrefourja in se vrnila nazaj s pravim “executive chair”, ki je veliko bolj udoben

Nove so tudi zavese v dnevni sobi, ker jih (odkar poznam to hišo) nikoli ni bilo in zdaj so res lepe, sva jih skupaj izbrala. Niso pa posebej fancy ker se nama ni dalo zapravljat veliko časa in denarja za te zadeve.

Aja, pa kupila sva tudi novo odejo za posteljo. Tukaj ne poznajo “kovtra”, ki ga lepo oblečeš s prevleko in je zelo praktično, da se ne umaže, ampak imajo za pokriti rjuho, čez rjuho pa prešito odejo. Ker v hišah ni ogrevanja, me je v zimskih nočeh kar začelo zebsti ponoči, tako da sva šla kupit še eno odejo in uporabljava zdaj kar dve hkrati. Ko sem v trgovini vprašala če imajo kaj, da bi oblekla te odeje, da se ne bi umazale, je rekel da je to zelo evropejska stvar in da tega tukaj ni. Jah, potem pa nič.

Prilagam pa še nekaj slikic rožic, ki jih imava zunaj in ki sva jih kupila kakšne 3 mesece nazaj (sredi jeseni) in so zunaj in lepo rastejo, čeprav smo sredi zime. Kakšen cvet se posuši sem pa tja, ker jih včasih pozabiva zaliti nekaj dni, dežuje pa bolj malo, ampak dodava malo tekočega gnojila, pa je boljše

Temperature sicer trenutno niso prav nič prijetne, ampak pod 2 stopinji se pa ne spustijo. Povprečno je ponoči od 5-8 stopinj, podnevi pa od 10-15. Upam da bo kmalu kaj topleje in da dnevi ne bodo več tako sivi. Jesen je bila prav fantastična, vroča in polna sonca in skoraj brez dežja.

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/OkoliHise

nekaj zanimivosti

No, zdaj sem se pa vrnila iz delovnih “počitnic” v Sloveniji in lahko spet kaj napišem. Najprej bom nekaj stvari, ki jih imam že dolgo pripravljene in je manjkalo samo še spravit jih v računalnik.

Ena od njih je prodaja avtov. Tukaj se prodaja ogromno avtov, od precej novih pa do kakšnih starih krip, za katere začuda kar še pokasirajo nekaj denarja. V Sloveniji avti veliko hitreje končajo na odpadu. Veliko je preprodajalcev avtomobilov; nekateri imajo svoj “salon”, nekateri pa avte kar parkirajo ob cesti in jih označijo, da se ve da so naprodaj. Prepoznavni znak je rumena plastenka, v kateri je bila v originalu Varekina (belilo), v katero potem nalijejo malo vode, da je ne bi veter odpihnil z avta. Ker pa vse žene prodajalcev ne porabijo toliko Varekine, včasih dajo kar kakšno prozorno kantico ali pa plastenko od Coca Cole ali kaj podobnega.

Cene starih avtov so pa tu kar nekajkrat večje kot v Evropi, s čimer se samo še povečujejo socialne razlike med ljudmi, ker si za 1000€ skoraj ne moreš kupiti rabljenega avta, mlajšega od 15 let.

En sosed kakšnih 200 metrov od tukaj ima ves čas dva ali tri avte zunaj pred hišo, s plastenkami na njih, in vedno so “oldtimerji”, celi rejnati in podrti, ampak ima vsak teden druge, tako da zgleda da posel laufa. Ravno zadnjič sem ga videla, kako je štrihal z rumeno barvo haubo od enega starega Renaulta, kar s tistim valjčkom ki jih majo pleskarji za stene štrihat

no pa še nekaj primerov:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/Zanimivosti

Zajtrk v postelji kot darilo

No, po dolgem času sem se spet lotila napisat nekaj malega, čeprav imam celo zalogo zgodbic in slikc in tako naprej, ampak ko živiš z nekom je kar težko najti čas, še posebej če tisti nekdo nima drugega dela kot da me vsak dan čaka kdaj bom zaključila z delom, da lahko začneva preživljati čas skupaj.

Tokrat bom napisala nekaj o zajtrkih. Diego (Cristianov brat) in Gabriela sta pred dvema tednoma praznovala 8 obletnico odkar sta skupaj, tako da mu je Gabriela za darilo naročila zajtrk na dom, kot presenečenje.

Tukaj je veliko podjetij, ki se ukvarjajo s tem, da ti dostavljajo hrano na dom, in zajtrk je ena taka stvar, ki jo lahko naročiš, da jo nekomu dostavijo na dom in potem zajtrkuje v postelji ali kjer že. Zajtrk vedno pride na lesenem pladnju, ki ga lahko vzameš v posteljo in tam poješ kar je gor, potem pa ga obdržiš.  Plačaš lahko z nakazilom ali pa na mestu, ko ti prinesejo zajtrk. Lahko se recimo naroči tudi zajtrk za dve osebi, za praznovanje obletnice, ali pa šampanjec s kozarcema in čokoladnimi bomboni, ali pa narezek z mesninami in buteljko, če je kakšna taka priložnost.

Cena zajtrkov je od 12€ naprej, kjer dobiš: lesen pladenj, prt in prtiček iz blaga, keramični lonček, termični kozarec (z vročo vodo za čaj), žlico in nož za enkratno uporabo, čaj, čaj z okusom, kavo, mate, mleko, sladkor, umetno sladilo, pomarančni sok, opečen toast, maslo, marmelada in dulce de leche, rogljički, polnjene magdalence, trikotni sendviči s sirom in šunko, vse skupaj zavito v celofan, s pentljico in kartico s posvetilom (napišejo kar jim rečeš)

Recimo za 20€ dobiš pa zajtrk za rojstni dan, kjer dobiš isto kot zgoraj, poleg tega pa še pravo žlico in nož, kapučino, majhno torto za rojstni dan in škatlico z bomboni.

Tukaj je pa ena slikca takega zajtrka, tale naprimer pride 26€:

Več slikc zajtrkov si pa lahko pogledate na http://www.dulce-despertar.com.ar/servicios.htm#despertardulce, ki je samo ena izmed mnogih strani
, kjer lahko naročiš zajtrk

Tako, za enkrat na leto je čist fajn varianta se mi zdi

Še malo Bariloche, Mascardi in Cerro Catedral

No, da malo nadaljujem z opisom našega potovanja, ko sem že ostala pri mestu, ki mi je najbolj všeč – Bariloche. Po prvi noči v Barilochu smo si končno vzeli malo oddiha. Najprej smo šli na zajtrk v Fenoglievo konkurenco – čokoladnico “Del Turista”, kjer ravno tako prodajajo čokolado in iz nje izdelane zadeve. Zajtrkovali smo rogljičke in vročo čokolado (čeprav smo že prejšnji dan ugotovili da veliko čokolade poleti precej težko pride za prebavit), potem smo se pa odpravili preživet dan ob jezeru Mascardi. To jezero je kakšnih 20 km oddaljeno od Barilocha in ima ogromno obale, kjer se da najti kakšen kotiček zase, da ni kot kakšna javna plaža. Tam smo se malo sončili, kopali (voda je bila še kar mrzla ampak ne premrzla in je prijetno osvežila v tisti vročini), fanta sta našla eno deblo, s katerim sta se zabavala in potem smo nekaj časa še plavali, tako da smo se opirali nanj. Bila je ena gora, ki me je zelo spominjala na Krn. Saj ne vem če je res tako podobna, ampak mogoče pogled iz planine Kal nad Tolminom proti Krnu da se mi zdi podoben. Zvečer smo družno večerjali v stanovanju skupaj z Hernanom in njegovo punco, skuhal je špagete z odlično smetanovo omako.

Drug dan smo šli najprej prevozit en krog, ki se imenuje “Circuito Chico” in kjer vidiš kar je vredno ogleda v bližini Barilocha. Možnosti je sicer veliko, ampak mi smo ga prevozili bolj na hitro. Sta dve možnosti za z žičnico iti na Cerro Campanario in na Cerro Otto, ampak to sta dva bolj nizka hriba (okoli 1000m), tako da ni kakšne sile razgleda verjetno. Peljali smo se tudi mimo hotela Llao Llao, ki je med najbolj znanimi hoteli v Argentini in je res na nivoju, ima tudi eno najlepišh golf igrišč v Argentini. Hotel je bil sicer dokončan leta 1939, ampak je nekaj mesecev pozneje skoraj cel zgorel, ker je bil požar, hotel je bil pa cel iz lesa. Leto pozneje je bil obnovljen in odprt.

Še najbolj zanimiva stvar je pa bila “Colonia Suiza”, ki je dobesedno “švicarska kolonija”, namreč konec 19. stoletja je prišlo živet na ta kraj nekaj družin iz Švice, ki so bili prvi švicarski naseljenci v Patagoniji. Zdaj vas šteje po zadnjih podatkih 86 prebivalcev. Imajo hiše v švicarskem stilu, lesene in sredi gozda, ukvarjajo se pa s turizmom – gostinstvo, prodaja ročnih izdelkov…

Kar me je pa najbolj fasciniralo že na koncu tega kroga, je bil pa Cerro Catedral. To je baje drugo največje smučarsko središče v Argentini in tudi med največjimi v južni Ameriki. Cerro Catedral je visok 2388m, smučišče pa je urejeno do 2100m nadmorske višine. Sicer v poletnem času mogoče ni tako zanimivo kot pozimi, ampak je drugače. Od Barilocha je ta smučarski center oddaljen okoli 20 km. Ponavadi so smučarji nastanjeni nekje v Barilochu, potem pa se z avtobusom vozijo na smučišče. Stvar je zelo enostavna, ker si praktično nihče ne lasti smučarske opreme, ampak si jih sposodijo na smučišču samem oz. pod smučiščem.

Tik pod smučiščem je ena taka vasica, kjer imajo podružnice (kavarnice) vse te čokoladnice iz Barilocha, pa še kakšna restavracija, pa še kakšen majhen hotelček in pa seveda zelo veliko parkirišče, ki zavzema večino vasice. Večina teh stavb (seveda lepih lesenih) se nahaja okoli enega travnatega igrišča ali parka. Cristian je rekel da pozimi na tem igrišču prirejajo kakšne igre za maturante ali kakšen koncert. Tudi poleti je bil kakšen koncert. No, bilo je zmenjeno da bomo šli s sedežnico do vrha Cerro Catedral da si ogledamo razgled, ki je baje najlepši od vseh smučarskih centrov v Argentini. Tik preden smo šli kupit karte je pa Cecilia začela zganjat paniko, da je to nevarno, pa da so že bile nesreče da so sedežnice dol padle in take fore. Da ona že ne gre gor. Seveda je Adrian tudi ostal z njo. Midva pa sva rekla da itak greva in sva šla. Pozneje se je izkazalo da kao ni upala it na sedežnico ker je prejšnji večer vzela eno odvajalno tableto in se je bala da jo bo ravno v tistih 10 minutah prijelo na WC. Krasno. Čas, ko sva midva šla na sedežnico pa dokler se nisva vrnila, pa sta preživela pred WC-jem. Rečem pred, ker je bilo v WC-ju po tleh malo lužice
in ni ustrezal Cecilijinim standardom niti za uporabo v sili. Tako da ne vem zakaj sta pravzaprav ostala spodaj.

Skratka, midva sva šla najprej kupit karte – precej drago, 8€ na osebo samo za žičnico do vrha in nazaj. Najprej je bila šestsedežnica, potem pa ena ki je imela mešano – štirisedežnico in dvosedežnico. Cristian je občudoval spremenjeno pokrajino, ker poleti še nikoli ni bil gor, in mi razlagal kje je padel njegov prijatelj in kje so boardali po celcu in take zgodbe. Si je težko predstavljat ko je samo en kup kamenja in korenin spodaj. Občudovala sva tudi pogled navzdol, ko ponavadi vidiš svoje pancarje in smučke ali board, tokrat so se pa videle noge v šlapah No, na vrhu je seveda ena velika koča, kjer se lahko okrepčaš, je pa tudi ena veliiika argentinska zastava. Imajo tudi ene take cevi, ki so usmerjene vsaka v drugo goro in ko pogledaš skozi, vidiš tisto goro, zraven je pa tablica, kjer piše katera gora je. Občudovala sva Volcan Puntiagudo. To je en zelo špičast vulkan, ki se nahaja v Čilu, ampak se ga vidi od tam, saj so Andi razdeljeni med Argentino in Čile.

Ob tej priložnosti sem se spomnila še na nekaj zanimivega, namreč že nekajkrat sem slišala en izraz, ki ga pred tem še nisem slišala: “andinist” namesto “alpinist”. Prej nisem porajtala da se izraz “alpinist” imenuje po Alpah, ki pa se nahajajo samo v Evropi. Ta izraz pa se uporablja praktično po celem svetu. Sedaj, ko sem malo raziskala, pa sem videla, da tudi v Sloveniji uporabljajo izraz “andinist” za nekoga, ki se poda v Ande, da osvoji kakšno goro. Moram reči, da sem na začetku pomislila, da so si tile južnoameričani spet zmislili eno novo besedo da bi bili posebni, ampak očitno tokrat ni tako

Razgled je res čudovit, vidi se skoraj celo jezero Nahuel Huapi, zasnežen 3491 metrov visok vulkan Tronador in cel kup ostalih gora in hribov in nekaj naselij spodaj. Nepopisno. Malo sva se poslikala ob zastavi, potem pa se odpravila nazaj, ker so ob 17.30 imeli že zadnjo vožnjo.

Pa še nekaj sličic iz teh dveh dni:

http://picasaweb.google.com/alma.kavcic/SedmiDan